Ne zdržim zraven ljudi
Najprej naj povem, da nikoli nisem imel ravno veliko prijateljev. Skozi otrostvo,najstnistvo bi rekel zgolj 3, ostalo so bili bolj znanci za katere sem hitro pogruntal, da sem za njih dober dokler imajo do mene korist. Njihovo “prijateljstvo” je temeljilo zgolj na koristi in sem se od tega odmaknil, ter jih tudi popolnoma zrediral iz življenja. Zdaj smo bolj na živjo in to je to, kar še imam z njimi. Tudi s temi 3, ki bi jim lahko rekel prijatelj sem prekinil stike. Prvi se je odselil v Nemčijo z druzino, drugi je padel pod vpliv druzbe in postal isti materialist kot oni, drugi pa enostavno nimam volje se družit z njim. Zaupat ljudem nisem nikoli znal, tudi druženje mi ni bilo na vrhu prioritet. Zdaj zadnjih 5 let delam z ljudmi (najvecja mozna napaka) in po teh 5 letih lahko gladko recem, da manj, ko imam stika z ljudi bolj sem srecen. Komot grem v trgovino brez tesnobe oz kamorkoli ampak me enostavno kako bi rekel iretira. Ko sem prost sem zmeraj sam in zame ni vecjega uzitka od tega. Lahko bi rekel, da sem klasicen samotar, ki rabi samo sebe in ki zaupa samo sebi, z ostalimi ne želim imeti osebno ničesar več, zaupam nikomur, odpiram se prav tako nikomur. Po toliko “nozih v hrbet” sem pogruntal, da manj ko vedo o tebi bolje je. Na koncu pa my life my way.
Veš kaj je ironija? Da tudi sebi ne moreš zaupati. Danes si lahko svetnik, jutri morilec.
Ne živimo več v svetu, kot smo ga poznali. Tehnologija preplavlja svet, mlajše generacije nimajo pojma o spoštovanju, sočutju in osnovnih vrednotah… vsaj večina. Ljudje ne upajo več biti iskreni ali pokazati lastne ranljivosti. Sočloveka z lahkoto zamenjajo za materialne stvari in redko kateri še cenijo skupne trenutke.
Razumem tvojo stisko in situacijo, vendar je razlika med biti sam in biti osamljen. Verjetno te to bega in ljudje preveč izčrpajo tvojo energijo. Nauči se zaščititi. Je pa druga ironija oz. paradoks, da bolj kot boš srčen, odprt in vesel, bolj boš srečen in zaščiten pred takšnimi kot jih opisuješ. In tudi “prave” ljudi boš srečal.
Za pomoč in pogovor lahko kontaktiraš na lotostherapy g m ail.
Lp
Preberi si knjigo VSE, KAR MORATE VEDETI, ČE STE EMPAT
Jaz dolgo nisem vedela, da sem empat, dokler mi ni ena prijateljica rekla, da imam znake in naj v roke vzamem to knjigo. V knjigi je test, ko odgovarjaš na vprašanja in na koncu dobiš rezultat, ali si ali nisi empat in koliko močno si senzibilen ter v kakšno smer. Ko to odkriješ, ti bo lažje. Potem obstajajo seveda načini, kako si zaščitiš pred vdori energij in tako dalje. Knjigo je napisala psihiatrinja, ki je sama empat in torej nas empate lahko razume, pomaga iz lastnih izkušenj.
Na kratko: gre za to, da smo empati drugačni od večine ostalih, ker nimamo okoli sebe zaščite oz. filtra, torej v sebe nevede in nehote spuščamo energije drugih ljudi, prostora, predmetov. Lahko si empat, ki pride v prostor, kjer je slaba energija in boš postal slabo razpoložen, morda ti bo postalo slabo, pa ne boš vedel zakaj. Lahko si pa občutljiv na tegobe ljudi in prevzameš nase neko frekvenco nekoga, ki se bolan ali psihično slabo, pa te potegne dol. Ker takšni, kot smo, običajno zaznavamo in trpimo zaradi tujih energij, se ne zavedamo, koliko je v resnici našega (zelo malo!) in potem to “kramo” predelujemo, pa sploh ni naša. Jaz tega leta nisem vedela, pa bi mi bilo doooosti lažje, če bi. Če ne druga, bi se določenih ljudi in prostorov izogibala, ker bi razumela, da vlečem nase tuje energije in da nisem jaz slabo.
V bistvu te razumem. Je že ena pred nami napisala o empatih. Nič ni narobe, če je človek iskren do sebe in ve kje se počuti dobro in kje slabo. V osnovi pa si v resnici vsi želimo bližine. Saj za to si pisal tukaj gor? Težko je iti iz glave, v srce. Glava je strah, srce je pogum. V osnovi smo lahko sebi najboljši prijatelj in najboljša družba. Zakaj pa ne? Jaz sem rada veliko sama in uživam. Zadnje čase pa spoznavam, da imam tudi rada ljudi. Če sem notranje trdna, me ne spravijo iz tira, če sem razstelana, pa si napolnim baterije sama. Good luck.