Ker nisem v nobeni psihološki in medicinski stroki, se bojim, da moji nasveti niso relevantni, vedar vašo hčerko in njeno stisko vseeno razumem.

Če bi čas zavrtela nazaj, v hud čas anoreksije, bi si od staršev in vseh bližnjih želela:

-da se o bolezni in njenem bistvu poučijo in dosežejo empatijo (za moja starša in celo oba psihiatra si upam trditi, da niso niti vedeli, KAJ anoreksija je)
-da pokažejo razumevanje, ne pa da me nadirajo in zaradi nadzora tiranizirajo – to je v meni vzbudilo strah pred starši (sploh pred očetom), ne pomagalo
– da mi čim manj omenjajo hrano ter me obremenjujeo s tem, kaj sem pojdla, koliko sem pojedla
-da mi čim manj omenjajo dekleta, ki so baje “uboga”, ker so naravno suha, jaz pa da sem lahko srečna, ker se lahko zredim – s tem te samo frustrirajo
– da čim manj komentirajo (starša sta to pogosta počela, ker sta mislila, da mi bosta s tem pomagala, pa prej tega nista nikoli) razne znane osebnosti na televiziji v smislu: lej, kako je ta luštna, ker je malo bolj zalita in ima rit in joške, tista druga pa je nikakva, ker je tako suha
-da mi pustijo svobodo in pustijo jesti to, kar imam rada in se redim od tega, kar imam rada … Ne pa, če zavrnem pečenko, da se takoj vzpostavi panika.
-da mi ne bi prepovedali telesne vadbe – omejijo jo lahko, ne pa prepovejo, kot so meni – še nekaj let se mi je vadba zaradi tega upirala.
-da se z mano pogovarjajo še o čem drugem kot o hrani

Še moje mnenje pri naraščanju teže: vsekakor dekle mora pridobiti težo, vendar se meni zdi dobro, da pri določanju ciljne teže ne gre pretiravati (kot se pogosto pretirava) v njeno škodo – sicer jo to lahko pahne v še večjo sovražnost do telesa in ponovne motnje hranjenja. Dekle naj doseže težo, pri kateri je zdrava (razpon zdrave teže je nenazadnje precej visok), se ji povrne menstrucija in se dobro počuti … Kilogramček ali dva pa lahko dobi še kasneje, ko se bo nekoliko osvobodila misli na hrano in ji kilogramček več ne bo prestavljal groze Če je imela npr. pred anoreksijo nekoliko previsoko težo, se ji na to težo ni treba zrediti, lahko se nekoliko manj, sicer bo spet nesrečna. Poznam dekle, ki se je morala pri višini 170 cm zrediti na 65 kg (ker je bila to njena prvotna teža in so zdravniki trmasto vztrajali, da jo mora doseči), še pri 58, ko je bila popolnoma zdrava in je izgledala povsem vredu, so jo maltretirali, da se mora še zrediti … Pa bi jo komot lahko že izpustili.

Hvala za vaše odzive.

Aha, saj se mi je zdelo, da mi je tvoj nickname od nekod znan 🙂
Se spomnim, da sem ti pisala v temo, tisto o stresu 😀

Prelepo je bilo, da bi bilo resnično.
Rekla sem si, da je dovolj. Da moje družabno življenje ne bo več trpelo zaradi hujšanja.
Več sem se družila s sedanjimi prijatelji, obnovila že pozabljena prijateljstva in sklenila nekaj novih. Šola ni bila več samo izobraževalni center, ampak center mojega življenja.
Seveda sem še vedno telovadila, ampak sem tudi malo več pojedla in če je šla teža navzgor nisem paničarila. Izbrala sem si nov ”ideal”, glede na telo, in da sem ga dosegla, sem morala pač več jesti, saj sem morala pridobiti mišično maso. Imela sem podporo (prvič!) in všeč mi je bilo kako izgledam.
Aja pa tudi zaradi šole in mature sem se odločila, da bom več pojedla.. saj veste tista finta – možgani rabijo hrano.
Ah. pa še ljubezen! No, vsaj z njegove strani. Ampak takrat, prvič sem se počutila lepo in zaželjeno.

No, nekaj časa je bilo vse lepo in prav, tako sem bila srečna. Potem pa se je počasi vse začelo rušit. Prvo šola – za malo mi je ušel odličen uspeh. To je bil prvi udarec.
Nato je še ljubezen propadla, ravno ko sem se sama začela zanimati za njo. Drug udarec.
Nato sem šla gledati svoje stare slike, kjer sem imela 48 kg (165/6 cm). Zaljubila sem se. Tako močno. Ko sem se pogledala v ogledalo nisem mogla verjeti, kaj sem naredila iz sebe! Kako sem lahko vse uničila. Uničila sem si postavo zavoljo šole in tega novega ”ideala”, nato pa še mi to ni uspelo izpeljat po načrtih in ideal se je spremenil.
Po tem udarcu se nisem več pobrala.
Tako močno obžalujem pridobljene kilograme, TAKO MOČNO! (zdaj – ok. 53 kg)
Spet sem zapadla v obdobje nenehnega jokanja in smiljenja sami sebi. Povrhu vsega pa sem zdaj tako navajena jest normalno, da mi je težko preklopit na star način življenja 🙁
Trudim se, iz dneva v dan se trudim, ampak zvečer vedno izpadem kot zguba, saj mi ni uspelo.
Just another fail.
Nobenemu ne pustim več, da se me dotakne. Nobenemu, niti staršem. Znorim, če se to zgodi. Še sama se nočem prijet, gnusim se sama sebi, ampak vseeno vsako uro znova in znova drsim po vseh mojih pridobljeniih kilogramih, ki bi si jih najraje kar z nožem odrezala.
Ne morem se niti skoncentrirat na učenje (za maturo!!!! ki je na žalost še zelo pomembna, saj sem se prijavla na medicino) , ker ko sedim čutim trebuh, čutim kako se zadnjica razleze na stolu, čutim špeh ki visi na rokah, na hrbtu, ne morem dihat, panika me grabi. Prebrana snov potemtakem tako ali tako izpuhti neznano kam. Ne bi rada uničila še tega.

Kot da ni že vse skupaj težko pa so tukaj še vsi moji bližnji prijatelji, ki me skušajo odvrnit od hujšanja. Ampak potem pa pridem domov in je druga zgodba. Ne prenesem maminih pogledov, ko si ogleduje moje telo. Zakaj me preprosto ne more gledati v obraz?
Pa še njena družba s komentarji: ”kako lepo si se popravila. sedaj imaš tako lepo postavo”
JAAAAAAAAAA, vem, zredila sem se. VTIHNITE ZDAJ!
Ahh.. nima veze.

Pozdravljena,

med branjem tvojega pisma sem opazila, da si do sebe izredno kritična, imaš visoka pričakovanja in ko se ne uresničijo se oceniš kot navadno zgubo in takrat vidiš da je konec vsega-tudi sveta. Perfekcionizem-da moraš biti popolna ti in vse okoli tebe ni rešitev, da te nikoli nič ne bi bolelo. S tem msilim, da sem razumela tvoje pisanje v smislu, če bi le bila odlična bi bilo vse lepo, če bi se ne zredila bi on ostal, če ne bi naredila tega in tega,… in tako v nedogled. Draga moja, napake delamo vsi – ves čas, skozi celo življenje. Ni mogoče, da ne bi čutili, ni mogoče, da bi nam uspelo vse kar si zastavimo. Ni problem v drugih, problem je znotraj tebe-kako ti gledaš nase, kakšna pravila si postavljaš zase, kakšna pričakovanja imaš do sebe in od katerih ne smeš odstopati niti za milimeter. V takšnem pogledu nase, boš vedno našla nekaj s čimer ne boš zadovoljna. Če si iskrena do sebe, problem niso bili pridobljeni kilogrami – problem se je pojavil, ko nisi dosegla zastavljenega cilja-biti odlična, čeprav je prav dober uspeh izreden uspeh in si lahko ponosna nase. Poleg tega najprej nisi zmogla čutiti fanta-te je bilo strah? Ravno, ko si se odločila, da se odpreš, je odšel – in ti to jemlješ v celoti kot neuspeh. Pa ni, napredek je že v tem, da si bila pripravljena poskusiti. Seveda boli, vendar bolečina ne bo izginila s stradanjem, ne bo izginila s postavljanjem novih previsoko zastavljenih ciljev. Edino kar ti preostane je, da jo prečutiš – in to včasih pomeni nič drugega kot smiliti se sam sebi. Ker boli, ko se naše želje ne uresničijo. In na žalost se bo to zgodilo še velikokrat, ker je to življenje. Ni mogoče, da bi nam uspelo vse kar si zamsilimo, točno do te pikice kot smo si zamislili.
Komentarji drugih te ranijo, ker si sama ranjena in najbolj občutljiv del tebe je tvoj videz. Dokler vse ostalo gre, si zadovoljna tudi s tem. Ko se začne rušiti, pa ostane v ospredju le videz – imaš mogoče občutek, da je to edino kar lahko kontroliraš?
Da boš resnično lahko začutila sebe in se sprejela z vsemi napakami vred in dojela, da si vreden človek, ženska, dekle, prijateljica, dijakinja in vse ostalo kar si še poleg tega, boš morala pogledati vase in se spopasti s svojimi notranjimi demoni. Pri tem ti lahko pomaga terapevt. Nekje mora biti razlog, da se do sebe vedeš kot se. Sama boš pa težko zmogla to ugotoviti. Sprejeti pomoč ni sramotno. Ko sami ne zmoremo več, je pogumno dejanje, da si priznamo, da smo naredili vse kar lahko in da ne zmoremo sami. Kaj praviš o tem?
Resnično ti želim vse dobro, da bi našla svoj notranji mir in lastno zadovoljstvo v vsem kar narediš, tudi, ko ne gre po načrtih.

Lep pozdrav,

Tatjana

Ne vem točno, zakaj sem tukaj. Zazdelo se mi je primerno, da pridem.
Niti ne vem, kdo še sodeluje/odgovarja tukaj…

Hotela sem samo povedati, da je bolje.
Vsaj zdi se mi.
Obiskujem psihologinjo, vendar se zdravim zaradi anksiozne motnje in stresa.
Ve, da imam motnje hranjenja, vendar temu še nisva posvetile pozornosti.. tako mi tudi ustreza, ne vem če sem pripravljena o tem debatirati. Ugotovila sem, da se v bistvu nočem pozdravit.
Rada bi nazaj tisto moč, vztrajnost, disciplino. Vendar ne bi rada jokala. Hočem 47 kg, kar je 6 kg manj kot jih imam zdaj. Hočem imeti najnižji možni procent maščobe.

Imam fanta (že eno leto), prijatelje. Prvi letnik faksa (medicina) sem padla. S fantovo pomočjo sem se navadila na dotike, objeme, odprla sem se mu, ve mislim da vse o meni. Hudo mu je ker nisem popolnoma zdrava, vendar me podpira, dokler bom stvari počela na zdrav način. Večkrat prespi pri meni ali jaz pri njemu. To je tisti prej omenjeni ”bolje”, saj takrat nimam časa za premišljevanje in posledično tudi za 80 % manj jočem. Tudi ogledujem se ne več toliko. Po plaži ne hodim zavita v brisačo, sprostim se in prepustim življenju. Več se smejim, razmišljam o drugih stvareh, ne samo o hujšanju in hrani.
Občutno izboljšanje počutja.
Še vedno pa ostajajo občutki kridve ko jem. Tesnoba. Težko se učim, če ne stradam, saj sedim po 4+ ur pred učbenikom in postanem živčna, če imam v sebi hrano ter se skoncentriram samo na to, da čutim mravljince in nalaganje maščobnih celic.
Bilo me je tudi sram, bila sem grozno razočarana nad sabo, ker sem pred kratkim zbolela (viroza). To se mi prej ni nikoli zgodilo, ko sem bila suha in imela disciplino. V tistih dneh nisem mogla telovadit. Počutila sem se grozno, utesnjeno. V glavi mi je utripalo, imela sem občutek da se mi bo zmešalo.
Je pa res, da se to ne dogaja vedno! Včasih brez problema pojem cel obrok in se počutim super, v kolikor potem ne počivam in sem bila pred tem res lačna, ali pa če je bil ”zaslužen” obrok.
Problem nastane, ker problemi s hrano niso edini problemi.
Toliko stvari se je usulo name, da ne vem kako še shajam.
Poleg pridobljene teže in ponavljanja prvega letnika, je tu še denarna stiska in počasno izgubljanje dedka. Ima hudo obliko demence, trenutno je v domu, ki je glavni razlog denarne stiske, saj ima sondo in more zanj baje skrbet usposobljeno osebje. Pred kratkim so sporočili da ima delno odpoved jeter in ledvic, saj je zadnja dva meseca imel vnetja in da lahko samo čakamo. Obiskujem ga zelo redko. Grdo od mene, vem, ampak drugače se ne znam zaščitit, ne morem ga gledati takšnega, čimprej se moram oddaljit, tako bom lažje prebolela, ko ga ne bo več. Po drugi strani pa mi je hudo, ker ne vem ali mu bo mogoče moja bližina koristila. Spomni se ne, nobenega, včasih se babice/njegove žene, govorit ne more, premikat se ne more.
Drugo, prišparala sem si več kot 5000 eur, od tega mi je ostalo 700. skoraj 1000 sem porabila sama za potovanje v amsterdam, koncert in morje. ostalo sem ”posodila” staršem in babici, vendar vem da tega denarja ne bom nikoli več videla (razen babičinega dolga) saj mi nimajo kaj vrnit, če pa ves denar gre za hrano in račune, mama pa je brezposelna ker je očitno v tej gnusni državi tak težko dobit neko faking službo!!! z denarjem bi lahko zdaj potovala ko imam prosto leto, vendar očitno mi ni usojeno. starša se pogosto kregata, ker imamo v stanovanju/hiši po 17 stopinj, ker šparamo in mamo zebe. ne razumem zakaj se ne more preprosto bolj obleči?! razmišljala je tudi o selitvi v stanovanje, da bi hišo prodali oz. dali naš del v najem, babica bi ostala doma. Jaz nočem drugam.
štipendije več nimam, ker sem luzer ki je pač mogo past letnik, službe pa tudi ne dobim oz. delam kot hostesa, ampak redko, poleg tega pa moram prenašati še šlatanje in poniževanje in ni prijetno. hrano si kupujem sama (razen tistega za kosilo), račun za telefon tudi plačam sama.
zdaj je vse skupaj zvenelo, kot da sem jezna na starše.. ampak nisem. jezna sem na okoliščine.

No, mislim, da je to vse. Hotela sem samo povedat, kar mi leži na duši. Zadnjih par stavkov sem pisala na hitro, tako da se opravičujem za pomanjkanje vejic in velikih začetnic.

Lahko noč.

Draga “Memorabilia”,

žal mi je, da preživljaš tako težke situacije, kot jih opsiuješ. Ni čudno, da se počutiš kot se, sesuta kot praviš. V takšnih okoliščinah bi se vsak.
Praviš, da dedek umira. Pomembno je, da se zaveš, da za njega skrbijo 24h na dan, najbolje kot zmorejo in to je v tem trenutku največ kar lahko naredi kdorkoli zanj. Tvoja družina je v zvezi s tem naredila kar je lahko. Obiskuj ga tako pogosto kot ti čutiš, da zmoreš. Če ga ne moreš videti, takšnega kot je, to ne pomeni, da ga nimaš rada. Vsak človek, težko gleda drugega človeka, ki ga ima rad, ko je bolan, še posebej, če je bolezen neozdravljiva. Verjamem, da bi dedek razumel in ti ne bi očital. Skušaj biti v tem težkem obdobju čim bolj nežna do sebe, kolikor si lahko glede na okoliščine. Če zboliš ti sama, je to normalen odziv telesa na ves stres v katerem si se v tem obdobju znašla. Nihče ni kriv, da zboli in pravico imaš počivati. Verjamem, da je to ob misli na vse kg težko. Vendar bodi ponosna nase, da počasi delaš na sebi. Poiskala si pomoč in to je pomemben korak. Žal pa se ne da rešiti vseh stvari naenkrat.
Omenila si, da si posodila denar svojim staršem. To je zelo lepo od tebe. Resnično upam, da boš dobila ta denar nazaj, saj si ga prigarala sama in da si boš privoščila lahko kaj lepega zase. Žal mi je, da ne moreš uživati kot bi si želela. Res imaš pravico do tega, do vseh potovanj, ki si jih želiš in da porabiš ta denar kakor želiš. Res ni pravično, da se v svojem življenju ukvarjaš s tako težkimi stvarmi.
Omenila si, da se ti poleg vsega dogaja še zloraba. Res verjamem, da ni prijetno. Bi mogoče lahko s kom v tvoji bližini spregovorila o tem? Mogoče zaupala psihologinji ali fantu ali komu drugemu? Da bi skupaj z njimi lahko pogledala kaj bi se dalo narediti, da bi bila ti varna.
Dogaja se ti res veliko težkih situacij. Skušaj poskrbeti zase najbolje kar lahko. Poskusi pa poiskati tudi pomoč za omenjene težave. Če boš želela ti lahko kakšen kontakt posredujem tudi jaz.

Želim ti vse dobro.

LP

Tatjana

Hvala za te besede 🙂
Aja, kar se tiče zlorabe, sem tako ali tako skoz jamrala doma, kak je grozno, na koncu so me prepričali, da pustim tisto službo in sem šla drugam, kjer je doooosti boljše, še vedno pa se tu pa tam zgodi, da te kdo pošlata. Pravijo, da to pač ”spada med delo”, varnostniki nemorejo skoz bit poleg tebe in te branit (aja pri prejšni službi jim je bilo vseeno za hostese, tudi ko smo prosile za ”pomoč” se niso odzvali)
ni pa to s strani šefa in šefice, itak, ampak s strani ljudi, ki jim prodajaš pijačo, večina jih je pijanih in 40+ let.

Uf, imaš pa res zoprno delo.

Na žalost so nekatera dela res takšna, da se pogosteje zgodi, da lahko pride do zlorab. Vendar nič takšnega ne spada med delo! To tudi pusti brazgotine, pri vsakem človeku. Upam, da boš našla takšno delo, kjer do takih ne ljubih situacij ne bo prihajalo. Mogoče skušaj s svojo psihologinjo malo predebatirati kaj bi lahko naredila še zase, da bi bila bolj varna. Mogoče bi celo zamenjala celoten poklic in se preusmerila kam drugam?
Veš, če bi na delovnem mestu imeli jasna pravila, bi tudi stranke vedele kaj je dovoljeno in kaj ne! Nič ni nemogoče, če se le dovolj potrudijo in to, da ne morejo zagotoviti varnostnika zraven tebe cel čas je beden izgovor, da se jim ni treba s tem ukvarjat!
Upam, da boš dobila zase primerno službo, kjer boš varna.

Želim ti vse dobro,

LP

Tatjana