Zdravo!

Se opravičujem za svoje mišljenje, sicer ga poskušam ovreči, vendar se vedno prepričam v nasprotno.

Namreč ne zdi se mi prav, da lahko psihoterapevt postane vsak, ki ima končano družboslovno smer na neki fakulteti ali pač katerokoli drugo (izključujojč medicino in psihologijo na FF), ker preprosto nima znanja oz. je to premila beseda: takorekoč nima pojma o duševnosti in človeku. Zaupam lahko le osebam, ki so diplomirale iz psihologije ali psihiatrije, žal pa ne soc. delavkam ali fdv-jevcem ali drugim s končanim šolanjem psihoterapije. Nekako jih ne prenesem, vse kar povedo, recimo po televiziji, nekaj časa sem tudi hodila k taki psihoterapevtki, če vidim nekoga, ki je psihoterapevt in vem, katero smer na fakulteti je najprej končal, imam za ‘bullshit’, neverodostojno. Preprosto neumno, vse kar pove je zame kot neresnično, natolcevanje, kot da se ima za nekaj več ….

Lepo pozdravljeni,

v življenju se učimo, da v kolikor nečesa ne poznamo dovolj, ni dobro komentirati. Oziroma, da to lahko storimo, ko “obujemo iste čevlje”, prav te, ki jih kritiziramo, brez da bi vstopili vanje.
Normalno, vsak mora imeti svoje mnenje….še bolje, če je podprt z argumenti.

Sama sem psihoterapevtka, študirala sem pet let omenjen študij. Seveda, ne pri nas. Prav tako imam izkušnje z nekaterimi psihologi in psihiatri ter svoje mnenje.

Mislim pa, da poleg teorije, je pri teh strokah zelo pomembno ali si človek za to, ali ne. Kako razvita je tvoja intuicija, empatičnost, predelanost, stopnja zavesti ….Zelo kompleksen pojem.

Poleg tega, ni dovolj kar meniš kot npr. psihoterapevt, ampak kakšen je odziv tvojih strank. To je najpomembnejše. Ko vidiš nekoga, ki ni prišel v najboljši koži in se čez čas poslavlja ter stopa v življenje z zdravo samozavestjo….

O tej temi bi se dalo dolgo razglabljati…

Vse dobro vam želim;

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555