Ne vidim več smisla…
…vse se vleče že deset let.Saj, zgodba je že precej klišejska, tipična za nas ambiciozne punce, ki želimo biti v vsem najboljše, vsem ustreči in izpasti v očeh drugih kot perfect girl.Seveda,kot mnoga dekleta tudi jest nisam bila zadovoljna s svojo postavo, pa najbolj je na to vplival ples-balet in pa jazz balet kasneje, kjer trenerji izbirajo in hvalijo le vitke…Odločila sem se ,da bom shujšala in tudi sem, vendar ne v mejah normale-bila sem le še kost in koža, strašilo brez energije, ki se je v ogledalu še vedno videlo debelo…in tako se je zaključila tudi moja plesna kariera, saj včasih nisem imela moči niti, da bi prišla na trening, kaj šele kaj drugega.Vsemu temu odpovedovanju hrani, je nadalje sledilo, da sem imela grozno željo, po meni prepovedani hrami-in sem si jo privoščila- pa potem iz smrtnega strahu, da se bom nazaj zredila izbruhala.Vse skupaj se je le še stopnjevalo, začela sem se nažirat in na silo bruhat, včasih je bilo tako hudo, da sem bruhala že kri. Našla sem nov način za utapljanje svojih čustev, postal sem nedružabna, otopela, zgubila sem fanta, nekatere prijatelje, predvsem pa samozavest in si vztrajno uničevala zdravje. Sledili so precej resni poskusi samomora, občutek nemoči me je spremljal iz dneva v dan… Kolikokrat sem si rekla, da je tega konec, pa se je spet ponovilo…
Zdaj je tega 10 let, pa se ne morem spravit v red.V meni vihra divja vojna, želja ugajati ljudem in biti vitka, na drugi strani pa želja, da življenje spravim v red,sej tako ne bom več dolgo preživela. Navzven bi človek sodil, da sem zelo srečen človek, v meni pa joka in tuli ranjen otrok, ki se boji vsakega naslednjega dne, ker ve, da se bo spet bojeval s prenažiranjem in bruhanjem.Imam super starše, ki me imajo preveč radi, za tako pokvarjanega in zavoženega človeka,verjetno živim le še zaradi njih, ker bi se jim svet porušil, če me ne bi bilo več…Vendar ne vem, če si sploh še želim živeti, pri svojih 27-ih letih, bi moral biti že v službi, delati kariero, imeta kakšenga fanta, jaz pa še kar študiram…in vegetiram iz dneva v dan, se uničujem. Zakaj nimama tiste moči, da bi rekla konec je in se tega držala ?????Ne zdržim več-na tem svetu ni prostora za take kot sem jast, bolje ,da dam prostor boljšim…
Ta izpoved, naj bo svarilo tudi vsem premnogim puncam, ki si želijo biti vitke in se odločajo za radikalne diete-punce, sprejmite se takšne kot ste, vam povem da je življenje nekoga ,ki se ne obremenjuje s sabo in s hrano sigurno 1000krat lepše. Še danes si govorim,da je prekleti tisti dan, ko sem se odločila za tisto hujšanje…
Obupana
Še vedno je v vaših rokah odločitev za več življenja. Čeprav se včasih zdi, da je vse izgubljeno, izkušnje mnogih, ki se izkopljejo iz anoreksije govorijo drugače. Niste napisala, če ste že poskušala najti pomoč, oz. kakšne so bile vaše izkušnje, vendar sem prepričana, da se splača potruditi še enkrat.
Strokovna pomoč lahko pomaga zbrati motivacijo za podvig iz bolezni, ki se morda zdaj zdi nemogoč.
Nikar ne obupajte, poskupajte se obrniti ali na katerega od zdravnikov ali vsaj v katero od samopomočnih skupin.
Marija Anderluh
ugašajoča mesečina napisal:
>ki me imajo preveč radi, za tako pokvarjanega in zavoženega človeka,verjetno živim le še zaradi njih, ker bi se jim svet porušil, če me ne bi bilo več…
……….
Čaki, čaki… dekle!
torej nimaš pojma kaj to je zasvojenost, ali si pa nisi priznala. To je motnja, bolezen, ki je sama ne moreš zdraviti.
Zakaj nimama tiste moči, da bi rekla konec
> je in se tega držala ?????
……..
Sama ne boš zmogla. Še s pomočjo rezultataov ne dosežeš takoj. Si prebrala knjigo “Ne kaj ješ, kaj te žene, da ješ” ?
Tam boš lahko prebrala, kaj vse spada k motnjam hranjenja.. od izbruhov agresivnsoti, do pomanjkanja koncentracije, do potrebe po samoti…. TO NISO TVOJE LASNTOSTI, to je bolezen. Kar pomeni, da to izgine, ko prideš k sebi.
Najprej pa MORAŠ abstinirati….. od hrane, ki ti škodi.
Jej hrano, ki ima nizek glikemični indeks in nehaj, NEHAJ, NEHAJ razmišljati o tem, da moraš biti suha.
Glej nase, kot na človeka, madona!!!!!!
Ne zdržim več-na tem svetu ni
> prostora za take kot sem jast, bolje ,da dam prostor
> boljšim…
Seveda je prostor za vse nas, ki imamo to težavo. Kaj pa misliš, da jaz nisem vredna da živim, ker imam težavo? Nak, bejbi!!!!
Jaz sem vredna da živim in ti tudi!
Povej kako si si pomagala do sedaj, prow!
pozdrav od soborke.
Zdravo!
Pišem ti zato, ker sem sama bila pred letom dni tudi sama takega mnenja kot si ti. Upam, da te bom malo vspodbudila, da ne obupaj in da se potrudi izvlečt se iz tvojega stanja. Sama ne vem kaj me je gnalo naprej, da sem izbrala življenje in ne vegetiranje….In mislim, da če si zdržala do sedaj si dovolj močna, da se boriš še naprej….Pot ni lahka, gotovo bodo dnevi ko boš hotela obupat, ampak verjemi, da bodo prišli tudi dnevi, ko se bo ves trud poplačal. In takrat boš vesela, da si se odločila zase in ne za njih!
Poskusi kontaktirat Žensko svetovalnico ali društvo Muza ali podbna društva…Če ti je pretežko, poskusi sprva le preko telefona ali e-maila…..Že en pogovor ti lahko koristi bolj kot si lahko misliš!
Nikoli ne obupaj nad sabo!!!!!! Pred sabo imaš še ogromno časa…Je pa na tebi kako boš ta čas izkoristila!!!!
Best wishes, Tina