Ne vidim naprej
Točno tako je! V bistvu sva kar padla skupaj, vse je šlo zelo hitro. Lahko sva enostavno najboljša, se ujemava brez besed ali dopolnjujeva misli drug od drugega. Na drugi strani imava pa očitno nekaj osnovnih razkorakov, ki jih morava premostiti. Zaenkrat si jih oba želiva in upam, da nama bo uspelo.
Aja, sva pa strelka in škorpijon. Sama sicer ne verjamem v te zadeve, ampak hej…
Premostiš lahko razkorak edino tako, da najdeš način, da spregovoriš isti jezik, da enostavno ujameš pravi trenutek za odprto komunikacijo. Vsi ti prepiri in odbijajoči dnevi vodijo v nalaganje bremena, ki slej ko prej izbruhne. V teh izbruhim moraš samo pazit, da se preveč ne prizadaneta z besedami. Pri nama se to hitro zgodi in nato se samo nalaga in je vedno huje. Raje takrat zamahni z roko in pojdi stran, na sprehod, na kavo…in se pogovorita mirna, ko bosta dobre volje. To je način, ki funkcionira pri nama. Srečno.
Če sem že začela tukaj, lahko še končam:
Ni nama uspelo. Zavrnil je moje predloge, da poiščeva strokovno svetovanje, in stvari nosil v sebi. Pred nekaj dnevi so bruhnile ven, skoraj brez povoda, sploh nisem vedela, kaj me je doletelo. Nato je odfurjal skozi vrata, danes je tretji dan, ko ga ni nazaj. Po tem ga niti ne želim več sprejeti. Boli me za znoret, prva misel je bila, da bi končala svoje življenje. Namesto tega sem dva dni ležala v postelji in samo jokala… Zdaj počasi prihaja občutek jeze, ampak vem, da bo še hudo, saj se je vse sesulo v prah. Ne vem, kako naprej, ampak bolj ko spoznavam moške, bolj so mi všeč psi…
Zadnji stavek je pa krut…veš niso vsi moški enaki, kot tudi ne vse ženske. V biti ti ne morem napisati nič novega, ker bi se bralo prežvečeno. Je žal tako, da smo nekateri za skupaj, drugi pa definitivno ne. Ne smili se sama sebi, raje začni živeti drugače in razmišljati na drugačen način. Tudi načinov je več. Na prvem mestu, pa se imej tako rada, da boš pozabila brezupno vezo. Mogoče nas ravno trpljenje naredi močnejše. Vse življenje je še pred teboj.
Rada bi ti napisala svojo izkušnjo. Za to vezo je mogoče (ali pa tudi ne) že prepozno, za kakšno drugo pa mogoče ne. Imam dobrega partnerja, moram priznat. Ampak da sva do tega prišla, sva morala pa tudi nekaj naredit.
Od začetka nama je šlo zelo dobro, ampak ko sva začela živet skupaj, so bile potrebne uskladitve. Jaz sem imela neko vizijo, kaj hočem od odnosa in koliko mi kakšna stvar pomeni. Če ni šlo tako, kot sem jaz hotela, sva se večkrat pogovarjala in včasih tudi skregala. Ampak vedno sva prišla do ene točke, naprej pa nikakor ne. Jaz sem stokrat povedala eno in isto stvar, da bi končno razumel, pa ni bilo efekta. Postavil si je zid pred sabo, jaz sem lahko skakala kolikor sem hotela, pa nikakor nisem prišla čez. Končno sem sprevidela, da tako nikamor ne gre. Povabila sem ga k družinski terapevtki (ti so daleč najboljši za takšne težave), pa mi rekel, da svojih težav že ne bo razlagal naokrog. Po nekaj razgovorih mi je uspelo. Plačala sem jaz za oba in še na vožnji k njej sva se dvakrat skregala. Moram pa reči, da mi tisti obisk tako odprl oči kot še nobena stvar doslej. Ženska mi je v besedah postavila ogledalo in moj način reagiranja. Ko sem videla sebe in svoje reakcije in svoj način komuniciranja (on pa svoj) sva samo zazijala in ostala brez besed. Vsi pobiramo vzorce obnašanja in prepirov od doma in jih nezavedno projiciramo v svoj odnos. Sami sebi se zdimo v redu, v odnosu do drugega pa velikokrat dosežemo ravno nasprotne učinke.
Zagovarjam delo na sebi. Ko pri sebi kaj spremeniš, se čudežno spremeni tudi okolica. Včasih je dobro, da v temelju vidiš, kako in zakaj reagiraš. Ko spoznaš “napako v programu” jo lahko tudi popraviš.
Ogledalo so za nas ljudje, ki nas obkrožajo, s katerimi smo povezani. V njih ozremo svoje želje in čustva, v njih zagledamo svojo bolečino ali srečo. Sem že mnogokrat pisala na tem forumu, da To nosimo v sebi. Vse prevečkrat se tega ne zavedamo. Srečo mi ne more prinesti ne materilanost, pa tudi čustva drugih ne. Le to nosim v sebi. Skromni ljudje, so srečni vsak dan, da živojo, da so zdravi in jih zunanji svet ne tangira kaj dosti. Drugi pa iščejo priznajna in pohval od zunaj. Pa so velkokrat razočarani in nesrečni. Kaj potem? Biti srečen zaradi svoje osebne zadoščenosti, da si sam s seboj zadovljen, da se imam na prevem mestu rad in da imaš rad na isti način tudi druge.Ne bom napisala ničesar novega. Hotela sem samo povedati, da je že res, da potrebujemo v življenju ogledala, da pa na prvem mestu moramo v njem zazreti lastno dobroto in ljubezen do sebe. S tem bi rešili marsikatero zlomljeno srce, marsikatero nesrečno ljubezensko zgodbo in zablodo. Že kdor hoče biti dober je dober. In kaj je ljubezen drugega kot dobrota?
Joj andi, ampak zdajle si pa tako mimo ustrelila! Ni res, da je dober že kdor hoče biti dober. Kajti od namena mora priti od dejanj.
Moje najbližje pojmovanje ljubezni pa je tole: http://www.columbia.edu/~gm84/gibran2.html
Pri meni je bilo podobno – velika ljubezen, vedno sva delovala tako zelo zaljubljena in lep par za druge …. Kdo bi si mislil, da se nama je podrla hiška iz kart … zato ker sva pred drugimi skrivala najine prepire in nesoglasja … ja, saj je bila močna ljubezen, neuničljiva, podivljana strast in privlačnost, vendar so jo prepiri in nesoglasja uničili … odšla sva vsak svojo pot, pred tem pa še hudo prizadela eden drugega.
Moje mnenje je, da vama ne more uspeti … če sta si veliko v laseh in ne znata to reševati na konstruktiven način, je najbolje, da se razideta.
Ampak da ne boš prehitro obupala in jaz ne prehitro sklepala – poiščita zunanjo pomoč – če je ljubezen velika, bo naredila vse, da se obdrži. Veliko ljubezen namreč takoj prepoznamo – ni je treba prositi, da kaj naredi, če gre za ohranitev partnerstva. Najina je bila velika, samo ne tako velika. Tako preprosto!
Vajin odnos je takšen,kakršnega gradita.Je to zavedno ali nezavedno.Ne vem.Če bosta to dobro ozavestila in našla tisto pot,ki vaju bo peljala ven iz tega krega in občutkov se še lahko zelo veliko naučita.Brzdati bo treba živce in se ne prehitevati,da si še več hudih besed ne izrečeta,ki bi vaju samo prizadele.Bes,jeza,togota….umiriti se je treba najprej v sebi,v svoji duši.Mir je balzam za dušo,prepir je bomba,ki ta mir poruši.
Če ti nekaj ni prav,imaš pravico,dolžnost,da to poveš.Nekaterim se ne ljubi še pogovarjati,kar tudi ni prav.
Če veš kaj hočeš,se tudi uštela na koncu ne boš.Včasih je tako,ko z nekom opravimo določene naloge,pride do razhoda in je tako kot je.Brez sovražnih čustev,ker je to del poti,oziroma naloge,ki smo jo morali opraviti,kot del karmične poti.Na silo nekoga držati ob sebi in se z njim samo kregati je toliko škode,da se ne da povedati.
Iz vsake situacije se nekaj naučimo.Vprašanje pa je,koliko se to koga prime.
Zapomni si pa tudi to,da vsak ne paše z vsakim in morda sta to spoznala kasneje,zaradi navezanosti ali česa podobnega,se pa vama zdi škoda razdreti zvezo?
Andi je lepo napisala in se z njo strinjam!
iz teakih povšalno napisanih enostranskih zgodbic, si jaz veliko ne morem začet. dostikrat se, najde neki, pri tebi je težko, ker si dobra z besedami, dobra igralka. mislim, da si navadna razvajenka, princeska, ki je sedaj pač padla v vodo. končno. zdaj pa plavaj. hja tko je. d osedaj si se lagala okoli in sama sebi, kako ti vse zmoreš bla bla bla bla tipično. zdaj pa je tukaj res neki dec, zdaj kolko je dec, pa ti ne gre preveč. ne znaš ti to najbolj. če si 30 pa je to prva neka zveza kjer z nekom živiš, pol je hitro jasno da si razvajenka. pač ni to zate. kužek, gsm, vibrator in vino. to je tvoj plafon. pač ne znaš. nije žvaka za seljaka. čudi me da nisi napisala kako imaš končno univerzo po možnosti družboslovje- torej neki z čem si jaz rit obrišem. pa še marsikdo drug tudi. jaz mislim, da bi ti morala it v času nazaj in popravit stvari, kolko se pač da. jaz ne vem, če ti moderatorji al kaj, so neki šolani lahko pomagajo. po moje ne. lahko ti kakšem juhan, jaz, kdo ki res zna iz življenja.
Ne vem zakaj eni želite vztrajati v taki zvezi. Nekaj je močno narobe z vani. Jaz pojem ljubezen razumem kot nekaj lepega, ne pa napornega. Na misel nama ne pride kaka grda beseda, žaljivka. Hitro srtran in v srečno zvezo t nekom, ki se bosta mela rada in da vama ne bo priotiteta zmerjanje. Kaj je bolje? Biti sam ali v slabi zvezi?