Še ena, ki si nikoli ni predstavljala, da bo iskala pomoč na tak način… Pa v tem trenutku nimam nikogar drugega, ki bi se mu lahko zaupala, in to me ubija. Vedno sem imela prijatelje, ki so mi stali ob strani v vseh mogočih situacijah, zdaj pa nimam obraza, da bi se obrnila na kogarkoli. Tudi mami sem se dostikrat zaupala, pa ne želim streti srca še njej.

Pri skoraj 30-ih sem končno našla nekoga, s katerim sem si lahko predstavljala prizor iz »kičastih« fotografij: midva, otroci in pes. Je tudi prvi, s katerim sem poskusila živeti skupaj, enako velja tudi zanj. Vsi naju očitno dojemajo kot »to je to« in sprašujejo po poroki in otrocih.

Resnica, ki jo tajiva, pa je drugačna. Stvari že od začetka niso bile samo rožnate, namesto tega je bilo in še vedno je precej prepirov, grdih besed in ranjenih čustev. Skoraj vsak teden si uspeva uničiti dan, ko drug drugega pripeljeva na rob razuma ali če malo čez. Potem je seveda obema žal in si rečeva, da tako ne gre več naprej in morava najti drugačen način. Ponavadi so povodi malenkosti, reakcije pa vedno močnejše, predvsem iz njegove strani. Pravi, da ga omejujem, da si ni več podoben in mi očita stvari, za katere jaz mislim, da jih stori sam od sebe in z lahkim srcem. Vem, da znam biti tudi jaz težavna, predvsem sem perfekcionist. Trudim se, vendar očitno ne dovolj, še vedno mi uide kakšna pripomba. In on vse vzame v najslabši možni luči. Imam občutek, da karkoli rečem ali storim, ne morem zmagati. Včasih imam tudi občutek, da govorim o jabolkih in on o hruškah.

Na drugi strani se imava lahko strašno lepo. Zanima naju precej skupnih stvari, oba se rada vrtiva po kuhinji in dobro jeva, imava podobne vrednote in se lahko pogovarjava o čemerkoli, nimava skrivnosti. Zna me nasmejati, je zelo občutljiv in mi veliko odtehta v gospodinjstvu. Z vsem bitjem mi zna pokazati, da me ima rad. V takšnih situacijah pa se sprašujem, ali mu znam tudi jaz… Prijateljica mi je nekoč rekla, da imava potencial in bi lahko bila v zgornjih 10% parov, ki jim zares uspe. In tudi sama sem potihoma verjela, da mi bo zdaj vendarle uspelo spraviti življenje v tirnice.

V bistvu pa živiva v protislovju; krpava obstoječe stanje in delava plane za prihodnost, ki si jo oba želiva. Po včerajšnji sceni se mi zdi, da pravzaprav ni več kaj krpati, da je bilo preveč škode že storjene. Vem, da tako ne morem več naprej, hkrati pa si ne predstavljam, da ga ne bi bilo več ob meni. In ne vem, kaj naj storim. Počutim se, kot da sem zavozila tudi to priložnost. Še najlaže bi mi bilo odpeljati se nekam in končati kalvarijo…

Mogoče ti ne bom povedala nič spodbudnega, saj sem ena od tistih, ki jim na področju partnerstva še ni uspelo srečno pluti. Zadnje čase veliko slišim, da se pari, ki se veliko kregajo, ne morejo nadejati srečne in sploh skupne prihodnosti. Pri meni je že bilo tako… Eni pa govorijo, da se med seboj nikoli ne kregajo, kar tudi ni zagotovilo, da veza vzdrži.

Lahko pa ti, glede na tvoje pisanje, povem kje sta obtičala.

“Imam občutek, da karkoli rečem ali storim, ne morem zmagati. Včasih imam tudi občutek, da govorim o jabolkih in on o hruškah.”

V pravem partnerstvu ni posameznih zmag in porazov. V eni od knjig sem prebrala, da veliko zakonov obtiči na stopnji merjenja moči, kjer se nahajata tudi vidva. Ta stopnja je zelo težavna, vsak od vaju hoče obdržati samega sebe, kar si lepo povedala tudi z besedami

“Pravi, da ga omejujem, da si ni več podoben in mi očita stvari, …”

Prepričana sem, da tudi ti čutiš nekaj podobnega o sebi. Na začetku zveze se partnerja podarjata en drugemu takšna kot sta in vsak za sebe je navdušen nad tako izjemnim človekom. Imaš občutek, da se je končno našel nekdo, ki zna ceniti tebe takšnega kot si. Ko se vse to malo poleže, doživljaš pripombe kaj vse bi moralo biti drugače, nazadnje izpade tako, da se moraš povsem spremeniti njemu na ljubo. Ker ne želiš samega sebe zametavati se postavljaš po robu, ranjena je tvoja osebnost, čustva in ponos. Potem ni več daleč merjenje moči.

Ker sem sama dala skozi dve taki izkušnji ki so se končale v isti fazi, vama toplo priporočam, da problem prepoznata in se ga s pomočjo knjig ali kakšne tretje osebe – npr. tudi terapevta, lotita odpravljati.

Škoda bi bilo izgubiti vse tisto, kar je med vama dobrega in skupnega, kar lahko prav hitro tudi izgubita z nadaljevanjem takšnega načina.

želim vam veliko uspeha

Aneja, hvala za dobre želje. Zgoraj nisem napisala, ampak v takšnih situacijah, ko se on “zainati” in ne zna nehati, tudi če ga prosim, sem včeraj prišla do spoznanja, da ga sploh ne poznam. V takšnih trenutkih mi je tujec, ki v meni vzbudi skoraj sovražna čustva. To spoznanje me je popolnoma šokiralo in ne vem, ali je normalno, niti če ima potemtakem smisel vztrajati…

žal mi je, ampak res nima smisla vztrajati. če že sedaj občutiš sovražna čustva do njega in če ti je tujec v določenih trenutkih. pomisli, kako bo čez deset let, ko bodo prepiri večji, še bolj se bosta razburjala, še manj se vama bo dalo truditi se premagovati… mislim, da ni dobra prihodnost, ker glede na vajine oz. njegove reakcije lahko kar čakamo, da bo kakšna tudi “padla”.

ne strinjam se z ”mix”…da bo kaksna padla pa sploh ne….sicer vaju ne poznam, pa vendar mi je zgodba blizu….
skoraj da moja, le malo mlajsa verzija, za ene par let….
poznam vse up & down scene, ne morem si predstavljat zivljenja drugace, drugic si pa ga ne morem predstavljat z njim….
kregi so lahko katastrofalni, tudi se je v preteklosti zgodila, da se kaksen teden nisva pogovarjala….
vcasih ga tudi jaz ne poznam in ne zelim poznati takega kot je….
po drugi strani se imava prav tako lepo, da je za znoret….
nehat ne morem….in skupaj sva ze skoraj 5 leto….
tako da pravzaprav nimam nasveta, sem le zelela povedati, da te razumem…
jaz si kdaj predstavljam (kar je zelo grdo), da bom počakala, da pride mimo nekdo, ki bo ta pravi in potem bom sla…..in mi je malo lazje…in potem to obzalujem ze naslednjih 5 minut, ko sva skupaj in se imava lepo…..
sploh pa, tudi jaz znam biti tezka in me on prenasa….
sama od sebe ne bova nehala, ne on ne jaz….
zapleteno….
ce imas toliko moci le odidi, ce ne zdaj pa potem kdaj ko jo zberes….jaz je se nisem….
pa veliko srece

pa si zatiskaj oči in čakaj, da kdo pride mimo. nikogar ne bo, če sama ne boš kaj naredila za to. če ti je tako težko, nekaj ukreni, da bo bolje. meni se zdi, da tak odnos ne vodi nikamor, ker se treba znati zadržati, tudi če je hudo. tudi sama sem imela problem s hitro jezo, vpitjem, itd. ampak sčasoma, če se daš na to, se lahko naučiš obvladat. samo če sam tako hočeš.

Če je med vama ljubezen, če se imata še rada, potem je upanje. Dogaja se boj za prevlado v odnosu in srečanje z nezavednimi občutji, ki jih vsak posebej prinašata iz svojih družin. Najdita si dobrega terapevta. Če sta oba za in se želita iskreno potruditi govoriti o svojih občutjih, potem ima vajin odnos še prihodnost. Res pa potrebujeta tretjo osebo, da vama pomaga prevajati vajina sporočila. Poskusita!

Imam občutek, da sta obe z aisho27 v eni katastrofalni zvezi, ki jo rešujejo samo občasni lepi trenutki. In na te se obešata. Za te trenutke živita. Nekako se vama zdi vredno vse skupaj za tistih 5 minut občasne sreče.
Ne vem, preveč “kontra” je vse skupaj. V enem stavku praviš, da ga ljubiš, v drugem, da ga sovražiš. To ni ljubezen. V ljubezni lahko samo ljubiš, ne moreš sovražit. Kot vidim imata ogromno nizkih udarcev, ki pa jih prava ljubezen ne pozna.
Dobil sem občutek, da enostavno nimata poguma, da bi vse to pustila in šla naprej. Nekako v stilu “boljše bit z nekom, kot pa sam”. In potem živita za par lepih trenutkov in se slepita, da je to ljubezen.
Kakorkoli, vajina zveza je samo vajina in vajina fanta sta vajina. In odločitev kako naprej, je tudi samo tvoja oz. vajina. Mi se ne moremo odločit.
Imam pa občutek, da spadata v tisto kategorijo punc/žensk, ki enostavno morata imet nekoga. Strah pred osamljenostjo.

Kakorkoli, vso srečo pri odločitvi, kakršnakoli že bo…

LP, Mel

Mel 1, točno tak sem hotela napisati, a do zdaj ni bilo časa.
Na kratko, boljše je biti sam, kot v takšni “prisilni” zvezi.
Ko ji bo enkrat vsega dovolj, se bo spraševala, zakaj je tako dolgo vztrajala.
Mejte se!

>Prepričana sem, da tudi ti čutiš nekaj podobnega o sebi. Na začetku zveze se partnerja podarjata en drugemu takšna kot sta in vsak za sebe je navdušen nad tako izjemnim človekom. Imaš občutek, da se je končno našel nekdo, ki zna ceniti tebe takšnega kot si. Ko se vse to malo poleže, doživljaš pripombe kaj vse bi moralo biti drugače, nazadnje izpade tako, da se moraš povsem spremeniti njemu na ljubo. Ker ne želiš samega sebe zametavati se postavljaš po robu, ranjena je tvoja osebnost, čustva in ponos. Potem ni več daleč merjenje moči. >

Tvojemu razmišljanju bi rada dodala nekaj bistvenega: proces prilagajanja mora biti obojestranski. Če želita oba dober odnos, morata OBA malo pozabiti nase in OBA prilagoditi svoje potrebe in tudi kaj spremeniti, vendar ne zaradi drugega in na ljubo drugega, ampak za dobro zakona, odnosa. Vendar – oba.

Lahko rečeš, da se slepim, ampak lepih ni le 5 minut. Za razliko od aishe si nikoli ne rečem, da bom počakala na nekoga drugega, ker si želim, da bi mi uspelo z njim.

Tudi sama s sabo znam biti v dobri družbi. Sem bila precej dolgo sama in samostojna, pa mi ne bi bilo treba, če bi hotela imeti nekoga samo zato, da ne bi bila sama. Do njega si pravzaprav nisem predstavljala, da si tudi jaz želim družino…

Ne zadajava si nizkih udarcev, ampak se raniva, ker sva oba prizadeta in ko je človek prizadet, vidi predvsem sebe. Nikoli namenoma ne delava škode drug drugemu. Če bi bilo tako, ne bi imela težav oditi.

Danes, ko gledam malenkost bolj trezno, se mi zdi, da si predvesm nikoli nisva vzela časa, da bi skomunicirala različnosti med nama. Morda sem tudi jaz tista, ki se težko prilagaja. On se je zagotovo precej…

No, tudi jaz sem bil do nedavnega v taki vezi, le da sem bil sam tisti moteci faktor. Glede na to, da sem eno tako vezo ze imel (in je slo predalec; mogoce ker sem bil mlad; ali pa ker je res tezko z menoj), in se mi je to ponovilo, vem, da sem za taksne dogodke kriv sam. No, kakorkoli, po dveh letih sem zvezo rajsi prekinil, punci sem dopovedal, da sem ji lahko boljsi prijatelj, kot pa fant. In res je tako.

Drugace moram pa najprej razcistiti zadeve pri sebi. Veliko berem in prezivim na sprehodih. Ko mi bo enkrat vse skupaj malce bolj jasno, bom zacel razmisljati o novi vezi. Do takrat pa…

Moje mnenje (iz izkušenj):
– ni naključje, da si si izbrala prav takega in nič drugačnega moškega, poskušaj raziskati, zakaj (jaz sem si izbrala takega, ki me rani na natančno istih forah kot moja mama in zakaj? Po moje zato, da lahko prav te travme iz preteklosti vsak dan nanovo presežem.)
– nikakor gojiti zamere, naj te tvoja prizadetost ne črviči in ti ne zastruplja srca, najti način, kako odpustiti
– veliko potrpežljivosti
– nič pričakovanj, ampak hvaležnost za vse, kar prejmeš, ker je vse darilo
– tako kot on ni dolžan biti po tvojih merilih, tako tudi ti nisi dolžna biti po njegovih
– iskrenost, iskrenost do konca: povej vse, kar čutiš, pa ne pričakuj, da te bo razumel, ker to je njegova naloga, če bo hotel, bo sprejel, če ne bo hotel, je to njegova stvar
Skratka: TVOJE IZHODIŠČE V VSAKEM TRENUTKU MORA BITI POZITIVNO.
In potem se bo mogoče kaj spremenilo. Ali pa tudi ne. Življenje nas preseneča na vsakem koraku. Naj ti zaupam, meni kar gre, in vojne med nama so počasi minile, sem pa tja še kakšna bitka….

Iz lastnih izkusenj: v taksni vezi sem bila dve leti, kjer so letele vsemogoce besede, ko sva se skregala. Ker je bil od dalec in je po dveh letih odsel (kar je bilo na zacetku jasno – se pravi, nisva bila v vezi, ki bi lahko kamorkoli napredovala), sem si posteno oddahnila, ker sem v sebi vedela, da to ne bi bila dolgotrajno zdrava veza.
Po dveh letih pavze je povedal, da je odrasel in da bi rad poskusil “zares”. Po desetih letih in dveh otrokih ti moram reci, da je veza popolnoma drugacna. Predno sem mu dala sanso za resno vezo, sva postavila pravila zanjo. On se v desetih letih ni pregresil (jaz moram reci, da mi je parkrat usel jezik) – govorim o neprimernih obmetavanjih z neprimernimi besedami.
Se da. Pomagajta si sama ali poiscita pomoc.

”Šele ko se zaveš svojih napak, jih lahko začneš odpravljati.”
OBA si vzemita svoj čas tako,da se za nekaj dni odmakneta drug od drugega in najprej vsak v svojem kotu razčistita, kaj pričakujeta od njega/nje, kaj od sebe in kaj od veze.

Če se oba odločita nadaljevati :
RAZČISTITA standardne napake iz preteklosti, travme, strah in jih ‘pospravita v škatlo’.
Potem PREBERITA kakšno dobro knjigo o ‘gradnji osebnosti’ (npr.Učbenik življenja ali Ljubiti in biti ljubljen).
Potem UMIRITA tempo, se zavestno izogibajta konfliktom in obvladajta, pojdita nekam, kjer še nista bila, sama in se imejta preposto rada, ker sta na dobri poti.

Če je eden proti ali nesiguren :
Naj si vzame še MALO ČASA.

Če sta oba dojela, da to-ni-to :
ČESTITAJTA DRUG DRUGEMU in nazdravita s šampanjem na uspešno spoznanje, da je bolje biti SREČNO SAM, kot NESREČEN V DVOJE.
Mnogi si pred tem zatiskajo oči.

**P.S. če ti moje mnenje ni všeč, pa prosim povej**

Ista zgodba……, neprestano čakanje kdaj se bo dobro spreobrnilo v slabo, kdaj bom njegovo sladkost razdražila (kaj narobe naredila, kaj narobe rekla)……kaj smem reči in kaj ne, da ga ne bom “zjezala” (če še nista v tej fazi, bosta zagotovo kmalu)….to ni življenje. Na koncu sem se bala in premlevala pri sebi: mogoče bo danes dobre volje in se bova imela krasno (ker bilo je res krasno, kadar je bil OK – pozoren, ljubeč …. krasen), mogoče pa ne, samo da ga ne zjezim……in podobne traparije. Pa še ni bilo zadosti. Vseskozi sem mislila, da če se bova pogovorila in si marskaj obljubila, da bo bolje. Včasih je bilo (pa le za nekaj časa) včasih pa kot bob v steno – en dan OK potem pa vse po starem. Pa je prišla faza, ko se tudi pogovarjati ni več hotel, češ da mu samo težim s tem svojim “filozofiranjem” in naj že neham……Nekaj časa sem jokala in ga prosila, da rešiva najino vezo…potem je prišlo vprašanje otrok. Kljub vsemu sem si želela družino z njim, ker sem mislila, da mu bo ta “sigurnost” spremenila pogled na vse. Pa sva se poročila …….in naenkrat nov problem – otroke bova imela enkrat, kdaj pa se ni in ni mogel odločiti…to je bilo to, pika na I, da sem se končno nehala boriti za naju in začela misliti nase, ker sem bila sesuta v nulo. Taka veza te izčrpava, vsaj mene je do te mere da sem potrebovala pet let, da sem se sestavila in začela novo življenje. Ne želi si tega in odidi – to je en sam boj z mlini na veter. Pa vso srečo.

Medo, tvoje mnenje mi je zelo všeč.

V zrelem partnerskem odnosu nihče ne zahteva takšne podredljivosti, kakršno si prakticirala. Vse dokler onesrečujemo sebe, tudi soustvarjalcem življenja ne nudimo nič drugega kot nesrečo. Verjetno si se morala kaj naučit, pridit do spoznanj…..
Dober partnerski odnos je zasnovan na ljubezni, spoštovanju in prijateljstvu, ki ne pomeni samopozabe, temveč enakovredno upoštevanje vseh vpletenih. Res pa je, da takšnega odnosa ne obvladamo na horuk, temveč se do tovrstne modrosti dokopljemo po mnogih preizkušnjah.

Mogoce pa sta si po karakterju v nekaterih lastnostih enostavno odbijajoca. Ti skusam pojasniti na svojem primeru; bila je ljubezen na prvi pogled, enostavno sva popolna v nekaterih situacijah, skozi cas pa se je izkazalo, da imava mnogo lastnosti, ki naju enostavno odbijajo. Tudi jaz se na trenutke sprasujem, ce midva sploh govoriva isti jezik? Vcasih se imava sanjsko, vcasih pa se enostavno ne moreva prebaviti. In kaj je nauk: s temi lastnostmi se je potrebno sprijazniti, in se zavestno umakniti v teh kriticnih situacijah. Potrebujes ogromno pozitivne volje, da gres skozi, vendar ne obupaj, ce ga res ljubis in ce ti pomeni vse v zivljenju. Drugace pa nima smisla vztrajati ob nekom v katerem ne vidis svoje druge peruti.
Kaksno znamenja pa sta? Pri nama ze to dejstvo pove vse…pa nikoli prej nisem verjela v horoskope!

“Dober partnerski odnos je zasnovan na ljubezni…….”

To mi je vse znano in logično. Tak odnos tudi prakticiram in sem ga prakticirala (vsaj tak je bil namen). Vendar nekateri odnosi pač zaidejo tudi v opisano situacijo, ko se še sam ne zaveš v kakšen podrejen položaj si padel, vse v imenu dobrega odnosa in složnosti med partnerjema. Na to sem hotela opozoriti. Tudi če poješ vso pamet tega sveta in tudi če veš kaj je prav in kaj ne se prav lahko, še predno se tega zavedaš, znajdeš v nezavidljivi situaciji podrejenosti. In ker veš da to ni prav, skušaš s pogovorom doseči ravnotežje….in toneš in toneš…to moraš doživeti, da razumeš.

Lahko je nekomu razlagati, kaj je prav in kaj ne (oprosti, ni mišljeno osebno), saj nam je vsem (vsaj mislim tako) več ali manj jasno kakšen naj bi bil odnos med dvema partnerjema, ampak vsi odnosi pač niso “ideali” in kot sem že napisala, predno se zaveš, da ne “rešuješ” ampak se “podrejaš” lahko traja in traja….