Počutim se tako, da bi najraje kar zaspala …ko bi mogla. Če še tako jokam se ne morem zjokati do konca. Najprej zato, ker sem prepričana, da se mi godi krivica, potem pa zato, ker me mož prepriča, da sem jaz tista, ki krivico povzročam – njemu, otrokom, celemu svetu …
V začetku je bilo tako, da se je tašča zelo vmešavala v najin odnos …pa saj to zdaj niti ni tako zelo pomembno. Pomembno pa je, da se mi je sesul svet, ko nama z možem ni dala v najem nepremičnine, za katero sva bila ves čas prepričana, da jo bo. To je obljubila in midva sva vse najine poslovne načrte vlagala v to. No, pač ni in to je konec koncev njena stvar. Bistveno pri vsem tem pa je, da
se midva po tistem nekako nisva znala pobrati, razumeti … Mene je to čisto psihično strlo, mož pa, veretno ne samo zaradi tega, pa vendar … po tistem ne zaupa nikomur več, z vsemi bi se kregal, zahteval neko pravico … Vedno me prepriča, da ima do tega pravico in ko on to razloži, po njegovi logiki celo to je tako, v praksi pa človek le ne more biti tako zelo konflikten … Jaz sem rajši tiho, delam in grem svojo pot naprej … skratka, sem pripravljena iskat druge rešitve. On pa vsako stvar “tera dalje” do onemoglosti … in mi (jaz in otroci) ga moramo pri tem podpirati. Če ga ne, smo po negovi logiki proti. To nas vse bolj ubija. Utrujeni smo. Jaz trpim, kolikor morem in zelo mi je žal, da sem pred kratkim izgubila živce in ga po tistem, ko je žalil vse po dolgem in povprek …najprej sem ga skušala umiriti, trosila argumente, ki jih on ne prizna, saj so edinole njegovi logični in pravilni … Jokala sem, ga rotila … nič ni pomagalo … to se je ponavljalo več dni zaporedoma. kričal je name in na otroke (ki ga imajo kljub temu in kljub vsemu radi) … bila sem že čisto obupana, jokala sem … skratka, bila sem že čisto nora. Razmišljala sem o tem, kaj lahko sploh še storim, rada bi kar izginila, pa že zaradi otrok ne morem … v glavnem sem ga klofutnila po licu … on je pa mene … seveda bistveno bolj in grozi mi, da “se je samo branil” in se še bo, “Bom že videla”… Sram me je, da sem to storila, ponižala sem samo sebe … Seveda sedaj spet poslušam, kako zelo slaba sem … Seveda sem. Le kako sem se mogla tako znervirati in tako spozabiti?!

Spoštovana!

Občutek imam, da so se nad vami in vašo družino zgrnili črni oblaki težkih občutkov in slabih odnosov, katerih sedaj nikakor ne morete odgnati. Dobro je, da ste prišli do te točke, ko vidite, da vse skupaj postaja nevzdržno in da morate nekaj ukreniti, saj mislim da lahko takšno stanje privede celo do živčnega zloma katerega izmed vas. Vaša družina bi se lahko osvobodila, če bi zmogli pustiti preteklost za sabo, se prenehali mučiti s stvarmi, ki jih ne morete spremeniti, to pomeni, da se tudi ne bi več obremenjevali z ravnanjem drugih ljudi, ki je lahko krivično, a vi niste odgovorni za njihovo ravnanje. Sta pa z možem odgovorna za svoje življenje in življenje svojih otrok. Naj ne bo dediščina, ki jo bosta z možem zapustila svojim otrokom, nenehno iskanje krivice, ampak prevzemanje odgovornosti za lastno življenje. Vendar pa mislim, da vi sama to razumete in tudi ne želite nadaljevati s takšnim načinom in gledanjem na življenje, mož pa nekako ne zmore izstopiti iz tega začaranega kroga in poleg vsega še zahteva udeležbo vseh ostalih družinskih članov v tej agoniji.

Kaj torej lahko storite v tej situaciji, ki “ubija” vašo družino? Na voljo imate 3 možnosti:
1. Nadaljujete lahko v dosedanji smeri oz. ne ukrenete nič. V tem primeru otroke izpostavljate psihičnemu nasilju moža in tvegate, da vas bo vse skupaj privedlo tako daleč, da se lahko zgodi tudi kaj usodnega.
2. Poskušate moža pritegniti v spreminjanje vaše družine. Se vključite v družinsko terapijo in se ponovno naučite živeti kot “normalna” družina.
3. Se razvežete in z otrokoma pričnete na novo, kar pomeni, da vi ali mož poiščete drugo bivališče.

Verjamem, da si z 1. možnostjo ne želite nadaljevati, zato ste se tudi obrnili po pomoč in to je pomemben prvi korak, ki ste ga storili. Verjamem tudi, da boste prej poskušala vse preden se odločite za 3. možnost. Zato vam želim, da bi za vas prišla v poštev 2. možnost, da bi vaš mož uvidel, da s takšnim življenjem ne mislite več nadaljevati in da bo moral, če želi še naprej ostati del družine, tudi sam vložiti nekaj truda v to, da se nekaj spremeni.

Tudi sama sem prepričana v to, da nobeno nasilje ni dopustno, vendar mislim, da se vam ni treba več obremenjevati zaradi klofute, ki ste jo izvedli, čeprav upam in tudi mislim, da si takšnega načina komuniciranja ne boste več dopustili. Kolikor sem namreč razbrala iz vašega pisma, mislim da zaradi omenjene klofute vaš mož ni bil ustrahovan in da je v resnici on tisti, ki kontrolira vaše življenje in nad vami ter otroki izvaja psihični teror, kateremu se zaradi nemoči ne morete zoperstavljati.

Iz srca vam želim, da bi zmogli prekiniti ta začaran krog…

Jana Metelko, dipl.soc.del.