Pozdravljeni!

Ne vidim izhoda. Preprosto sem brez moči. Edini smisel mi daje 7letni sin, ki ga imam rada in čutim odgovornost, da ne ostane brez matere.

Z možem sva poročena 10 let, stara sva 47 let. Lepo se razumeva kot stanovalca in kot starša najinemu sinu. Navzven idealna družina.

Midva sva se odtujila, zaradi prostorske stiske spiva v ločenih prostorih, prosim ga za malo več nežnosti (objem), kot bi govorila v prazno. Spolnosti od poroda dalje ni, bila je zgolj za reprodukcijo. Ko sem ga prosila, je odklonil, sa tega ne bo več.

Zaradi kratkega stiska s primarno družino (obravnavajo me kot živčnega bolnika) sem izgubila del dvoje duše, saj mi resnično veliko pomenijo. Resno sem razmišljala, da bi zaključila življenje, ker ne vidim smisla, a me drži odgovornost do sina. To sem mu povedala, ga ne gane… Kot bob ob steno… Karkoli rečem na to temo je monolog. Noče govoriti…

Sama sem sredi sveta, brez moči, zdravja, denarja in zavetja ob možu in primarni družini. Si res želim preveč, če ga prosim za zavetje ob trenutkih, ko sem brez moči. In vsako leto mislim, da je slabše…

Zaradi izgorelosti in anksioznosti jem Wellbutrin 300 mg.

Nemočna ne vidim izhoda…

Hvala vam..

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo in se opravičujem za pozen odgovor.

Imate težko situacijo, ko niti ob možu, niti v primarni družini ne dobite podpore. Si predstavljam, da ste v veliki stiski? Z možem se lepo razumeta, vendar med vama ni bližine in intime, hkrati pa tudi s primarno družino ne najdete stika.

Vi si želite drugače, ampak nekaj vas zadržuje, da bi izstopili iz tega vlaka na katerem ste vsako leto slabše? Ali se lahko komu zaupate in poiščete podporo? Ste kdaj razmišljali, da bi poiskali psihoterapevtsko pomoč?

Čeprav se soočate s težkimi stiskami pa ste hkrati zelo močni, saj ste dobra mama za vašega sina. Tudi za to je potrebna volja in odločnost, ki jo imate v sebi.

Lepo vas pozdravljam,

Pozdravljeni,
hvala za vaše spodbudne misli.

Z možem že skoraj en teden govoriva le tisto, kar je nujno potrebno, da družina funkcionira. Nikoli še tako dolgo, saj sem bila vedno jaz tista, ki sem ‘molk’ prekinila, ker tega ne maram in se hočem sproti pogovoriti. A običajno zgolj z mojim monologom. In vsakič znova sprejela situacijo…

Tokrat ne zmorem več. Trudi se biti prijazen, deluje mi kot kup nesreče brez moči. Zaprt je v svojem svetu, njegova običajna reakcija, veliko bere, brska po telefonu, se ukvarja s sinom,… A o najinem odnosu ne spregovori. Ko sem mu v zadnjem prepiru spet rekla, kdaj bo on povedal svoje, je rekel, da ne bo. In sva spet zaključila…

Naslednji dan po prepiru je šel popoldan od doma, ni se oglašal na telefon, nisem vedela, a je živ ali mrtev… Po treh neuspešnih klicih se je le oglasil, da je pri svojih domačih (da nekaj popravlja)… izgovor, da je šel… ob vsem tem, da me je ob težkih trenutkih, ko sem izgubila oporo v primarni družini, še to… in prišel okrog pol devetih domov… kot nemočen cucek… nimam občutka, da bi me varal, saj sicer ne hodi od doma…

Hudo mi je za sina, kljub temu da ga ne obremenjujem s tem, situacijo čuti, saj se je ozračje spremenilo, odkar jaz ne skrbim za domačnost, dobro voljo,…

Povejte mi, si res želim preveč, če bi rada objem in občutek varnosti?! Sprejela sem, da spolnosti med nama ni več, počutim se razvrednotena kot ženska… Si res kot žena preveč želim???

Pogovarjala sem se s prijateljico, a ona mi ne more pomagati, psihoterapevske pomoči si zaradi finančnega stanja ne morem privoščiti, saj imamo komaj za preživetje (če sploh…)

Na kakšen način naj ga spodbudim, da se bo spremenil… koliko časa naj vztrajam v takšnem stanju? Naj trpim in pustim še naprej, da živiva vsak v svojem svetu??? V meni je umrlo življenje, živim brez čustev, ne jem, čudim se, od kje mi sploh moč, da funkcioniram… Ne vem kako dolgo še…

Hvala vam za vse.

Pozdravljeni,

postavljate vprašanja in iščete odgovore nanje. Iščete oporo v partnerju in je ne dobite. Ali vam je to stanje sprejemljivo ali si želite sprememb? Za nas bi bilo v življenju najlažje, če bi lahko spreminjali druge po svoji podobi, ampak resnica je takšna, da lahko spreminjamo samo sebe, žal drugih ne moremo. Vsak ima svojo pot v življenju, skupaj smo lahko le sopotniki.

Ste v stiski in iščete oporo. Smisel psihoterapije je, da najdete oporo v sebi in tako ne rabite biti odvisni od drugih. Če se boste za odločili za psihoterapijo vam sporočam, da večina psihoterapevtov dela z določeno število pacienti tudi po znižani ceni, ki je stvar dogovora glede na finančno stanje.

Pot k sebi je strma in naporna. Takšna je.

Lepo vas pozdravljam in pišite še kaj,

Hvala vam. Moje življenje je brez iskrenega nasmeha. Čeprav sem bila dosedaj vedno jaz tista, ki sem povsod širila optimizem in dobro voljo. Nimam več moči…

Vse življenje so mi govorili, da moje pomanjkanje samozavesti izvira iz otroštva in primarne družine. Oporekala sem, da to ni res. Sedaj spoznavam, da imajo prav, da nisem mislila s svojo glavo, ampak sem sprejemala tiste odločitve, ki so bile po godu mojih domačih…

Zavedam se, da se moram postaviti na svoje noge. A imam slabo vest, da delam nekaj kontra domačim, če razmišljam s svojo glavo… in te odločitve mi ne prinašajo zadovoljstva.

Mi lahko priporočate koga od psihoterapevtov v Ljubljani, ki sprejemajo paciente za nižjo ceno? Čeprav se bojim, da tudi to ne bo šlo, saj nam trenutno mesečno ostane 400 eur za vse položnice in preživetje!

Možu sem povedala, da bom zbrala moči, da bomo čimbolj normalno funkcionirali, v dobro najinega sina, kar pa ne pomeni, da sem mu odpustila. Dosedaj sem mu takoj, saj sem jaz vedno želela stvari takoj razčistiti, a bil je moj monolog!!! In tudi to, da ima tudi toleranca do karakterja svojo mejo… Če sta njegov ponos in ego pomembnejša bomo pač fukcionirali tako… jaz sem se morala prilagoditi in veliko stvari sprejeti… morda se lahko kakšen cm premakne tudi on… morda bo sedaj sprevidel, da mislim resno…

Hvala vam za vse spodbudne misli…

Pozdravljeni,

pošljite mi zasebno sporočilo ali pa pišite na miha@psihoterapija-strukelj in vam bom dal nekaj kontaktov.

Lepo vas pozdravljam,