Sem mamica leto in pol starega otročka, ki je (nehote) postal vir resnih težav. Problem je ta, da sem že dve leti doma, najprej zaradi rizične nosečnosti, nato zaradi nedonošenega otroka, zdaj pa zaradi tega, ker me nihče noče vzeti v službo. Med porodniško se mi je iztekla pogodba za določen čas in že več mesecev zaman iščem zaposlitev. Ko pridem na razgovor (kar je sicer pri količini prijavljenih kar manjši uspeh!), me povsod sprašujejo, če imam kaj otrok in koliko so stari. In ko povem, da imam doma še ne dvoletnika, vse moje znanje in izkušnje naenkrat niso vredne nič več, češ da bom preveč na bolniški, da mamice nočejo delati nadur, da so problemi z varstvom… Na zadnjem razgovoru mi je direktor podjetja kar 6x ponovil, da ima on 4 otroke in da je zelo zelo grdo, da nihče noče zaposliti mamic, službe pa (kljub skoraj preveč znanja in izkušnjam) vseeno nisem dobila…
Službe si zelo želim, nisem tip ženske, ki bi želela biti doma, pogrešam stike z odraslimi ljudmi, pogrešam delo in zadovoljstvo, ko nekaj narediš, ko ti nekaj uspe, ko ti je nekaj izziv, se naučiš nekaj novega itd. Otroka imam zelo rada, vendar me je prikoval na dom, počutim se ujeto, pogrešam življenje, nezadovoljna sem in vse mi gre na živce. Delam se, kot da je vse OK, vendar me sesuva podzavest – kar naenkrat se mi ulijejo solze in sem vsa na tleh. Občutek je vedno hujši in solze vedno pogostejše, kolikor dlje to traja. Trudim se prebiti dan po liniji čimmanjšega odpora, pišem prošnje kot obsedena, toda vse zaman. Zdaj sva se pričela še pričkati z možem, ker je sit moje zamorjenosti in slabe volje – jaz pa ne morem zadržati solz, ne morem biti dobre volje in ne vem več, kako naj se s tem spoprimem.
Nočem, da bi šel po zlu še moj zakon in da bi me otrok gledal objokano, vendar si ne morem več pomagati, sem popolnoma na dnu. Samozavesti nimam več niti za kanček, vse so pobrali neuspešni razgovori in drobna ponižanja ob iskanju službe. Počutim se nevredno, neuspešno in obupano. Nimam nikogar, na kogar bi se lahko obrnila, na svojo družino ne morem računati, “prijatelji” se ne oglašajo več ali pa so strašno zaposleni, znancev nimam dosti, ker sva se med nosečnostjo preselila v popolnoma neznan kraj. Izgubila sem upanje in voljo do življenja, na vse stvari gledam črno.
Res bi mi prav prišel kakšen dober nasvet.

Opisali ste mi celo življenjsko situacijo. Zdaj želite nasvet. Oprostite, ampak, nasvet za kaj?
Iskanje službe?
Ohraniti prijatelje?
Ohraniti “zdrav” zakon?
Obdržati “duševno zdravje”?
Kako biti dobra mama?
Pridobivanje samozavesti?
…?

Predlagam, da na forumu pobrskate za podobnimi “zgodbami”, da boste našli malo tolažbe, da niste sami.

Poiščite dobrodelno organizacijo, ki dela z ljudmi, s katerimi bi se želeli srečevati in poskrbite, da boste dve uri tedensko naredili nekaj prostovoljno za nekoga drugega, posredno pa tudi za sebe.

Preberite knjigo “Le kako ji to uspe?”, kjer se boste srečali s to večno dilemo ostati doma z otrokom ali biti v službi. Zelo humorno, lahko, zanimivo branje za vsako sodobno žensko.

Stopite v stik z ljudmi, če ne drugače, pa preko interneta. Zdaj ste že naredili prvi korak.

A IMA ŠE KDO KAKŠEM PREDLOG?

Sanja, razumem vašo stisko, popolnoma se lahko vživim in vem, kaj doživljate, vendar vem tudi, da način, ki ste ga izbrali (namerno uporabljam to besedo), ne vodi navzgor, ampak navzdol. Zato sem vam nekoliko grobo zastavila vprašanja. Da vas malo prebudim; ne z namenom, da bi vas to prizadelo.

!!! SONCE BO POSILAJO TUDI ZA VAS, TO JE PA ZAGOTOVO! TU PRI NAS SE ŽE MALO SVETLIKA.

Ojla!

Draga Sanja!

Si v situaciji, ko zelo potrebuješ soljudi – poišči si kakšno družbo – saj je tudi v manjšem kraju gotovo doma kakšna mamica, ki prav tako kot ti pogreša družbo in malo trpi, ker mora biti doma. V dvoje bosta lažje preživljali to obdobje. Če se spomnim nazaj, je tudi meni bilo proti koncu porodniške že zelo dolgčas. Ali pa na Zavodu za zaposlovanje – tam je tudi kakšna ženska v podobni situaciji – kadar boš tam, se kar začni pogovarjati z drugimi.

Predvsem pa se ne pusti popolnoma zamoriti. Razmisli, kaj bi lahko delala tudi doma – vsako delo je nekaj vredno, predvsem zato, ker te zaposli in si potem boljše volje in bolj samozavestna. Tukaj so klasične stvari kot vrt ali pa kakšno šivanje, pa gospodinjstvo, morda si lahko dobiš kakšno delo po internetu. Če si vešča pisanja, napiši kak prispevek za lokalni časopis – honorarji so skromni, pa vendar dobiš nekaj in še ljudje te potem boljše poznajo. V varstvo otroka vpreži tudi moža, morda imaš še kakšne starše, da boš malo razbremenjena in da si boš lahko vzela nekaj časa zase. To je zelo pomembno, kajti biti leto ali dve samo v službi otroka 24 ur na dan je psihično zelo naporno.

Glavo pokonci!! LP

Vem več nas je takih ki smo v podobni situaciji kot ti. Vendar za to ni kriv otrok ampak ta neumna družba. Moje mnenje je, da so mlade mamice celo boljše delavke, saj se zavedajo da morajo delati in preživljati družino. Res, da so otrokove bolezni vendar otroci spet niso toliko bolani. Npr. moja sodelavka nima otrok pa je več na bolniški kot jaz ko imam dva. Za službo najdet ni pa nikoli pravi čas:
pri 20 letihpravijo da si brez izkušenj
pri 25 da boš verjetno v bljižnji prihodnosti mati
pri 30 da imaš otroka
pri 35 in več si pa že star
Poštimaj si varstvo za otroka (vrtec ali babica) in si vzemi čas za sebe in pojdi med ljudi. Ves čas pa išči službo in ne obupaj slej ko prej jo boš napla. Je pa za vse težko priznam
LP

Draga Sanja!

Verjamem,da si v zelo neprijetni situaciji in sem ti želela napisati par vrstic v spodbudo, saj če sklepam po sebi, mi je vsak klepet koristil. Nisem bila brez službe, ampak na bolniški in porodniški. Vendar sem bila med porodniško veliko časa sama z otrokom (tudi jaz sem bila nova v kraju) in prav dobro razumem tvoje počutje. Proti koncu porodniške sem si prav zaželela nazaj v službo. Res sem maksimalno dajala otroku, ampak potrebovala sem tudi nekaj zase. Sedaj sem na drugi porodniški, tudi starejši sine je doma in imamo se krasno, ker je bolj živahno (pa tudi s sosedi sem več časa in kadar se le da jo kam “mahnemo”).Tudi 15 min. si vedno vzamem sama zase , ko se mož vrne iz službe. Te stvari pač meni koristijo.
Kar se pa tiče tvoje službe, vem da je službo težko dobiti, a najdejo se tudi začasne rešitve,ki verjamem da bi ti pomagale. Zagotovo znaš kaj takega, kar bi kdo potreboval občasno ali dnevno npr. varstvo otrok, starejših, inštrukcije, čiščenje , pa še veliko bi se našlo (ne vem kakšna znanja imaš).Vsako delo ti da samozavest. Morda pa se odločiš tudi za nadaljne izobraževanje.
Pojdi z malčkom na sprehod in se lepo imej.Cao NN

Sanja kot, da bi brala svojo zgodbo. Tudi jaz sem brez službe, dela samo mož. Imam dva otroka in sem enako kot ti psihično na tleh. Po vseh teh letih iskanja službe mi je slabo že ko gledam oglase za delo. Sovražim zavod za zaposlovanje, zaposlitvene oglase, razgovore. Kamorkoli pridem mi vsi vneto zatrjujejo, da imam delovne izkušnje in da bi bila za zaposlitev ampak otroci so majhni, jaz bom skoz na bolniški itd, itd, itd…. Jaz pa hrepenim po delu izven doma. rada bi hodila v službo, se družila s sodelavci, klepetala o službenih stvareh. Tudi meni so vzeli vso samozavest, občutek, da sem nekaj vredna, skratka nimam več nobenega zaupanja vase. Pa vem, da bom vztrajala in zbrala še tisto malo energije in naprej iskala delo. Da bom hodila na razgovore k totalno bednim ljudem, ki na srečo imajo službo in se jim sanja ne o moji stiski. Tako da vedi, da nisi sama. še kako te razumem. Vso srečo še naprej in javi se mi. Mogoče si izmenjava zasebne maile in druga drugi vlivava pogum.

Sanja, zdaj se je pokazalo to, kar smo vedeli že na začetku-niste sami. Javile so se ženske, ki so v podobni situaciji in doživljajo podobne krize. Zelo veliko jih je, vendar so tudi tiste, ki si ne vzamejo časa, da bi vas podprle, mnoge nimajo dostopa do interneta, nekatere sploh ne vedo za nas.
Iz tiste peščice, ki pa se oglašajo, so kar tri, ki čutijo z vami. Situacija ni več tako brezizhodna, a ne? Med njimi je morda vaša bodoča znanka, morda celo prijateljica. Pričakujem (no, ne čisto zares, pa vendar), da se oglasite in sežete v ponujeno roko, v kolikor si res želite izstopiti iz kroga, v katerem ste se znašli.
Povabljena!