…najraje bi videla, da jih sploh ne bi bilo.

Kako naj se spopadem s tem? Kako naj se veselim tega čarobnega (?) časa s svojima sinovoma. Ni pošteno do njiju, a mene tako boli, ker so spomini na lanski božič in NL tako živi; tako prežeti z bolečino.

Še vedno si želim in hrepenim po kakšnem čudežu, da bi jo nekako začutila ob sebi….iščem jo povsod….

Enako se počutim tudi jaz, naj prazniki čim prej minejo. S tem, da so moji prazniki že lansko leto bili boleči in brez pomena.

Piki Miki,
letos bo že drugo moje novo leto brez njega. Kar ti lahko rečem, je, da imaš pravico žalovati. Lani sem se v velikem loku izognila vseh prednovoletnih zabav (eh, saj sem se že med letom izognila vsem rojstnodnevnim zabavam), preslišala vsa vprašanja, kje bom za novo leto, in zavrnila vsa vabila. Nazadnje sem bila doma, sama, jokala v postelji, opolnoči (vedela sem zaradi množice raket in petard) sem imela v mislih le to, da ni mogoče – da je novo leto, njega pa ni.
Ne vem, kaj naj ti rečem, moj način preživljanja novega leta morda ni bil najboljši, a kaj drugega nisem zmogla.

Počutim se grozno.Boli……za znoret. Moje mame ni. Kmalu bo 4 mesece.

pozdravljene,

tudi jaz se praznikov ne veselim. Prav nasprotno, zelo sovražim jih in samo želim si, da bi bil že enkrat januar in bo vsega konec.

Skoraj prepričana sem, da bom izklopila vse telefone, se zaklenila s sinom v stanovanje in sla spat kot občiajno in bom pač ta dva prihajajoča praznična večera vzela kot običajna med tednom in odmislila, da je sploh kaj drugače.
Mogoče bom tako še najlažje prenesla to bolečino, to žalost, ker imam že nakaj časa pred očmi lanski božični večer, mojega moža, ki postavlja smrekico in jaslice, boli za znoret in tudi zdaj mi solze zalivajo oči, boli ….

Vem, da je pred mano čas, ko mi bo še posebno hudo, a nekako se bomo verjetno že prebili do novega leta.

Vsem vam, ki vam v prihajajočem času ne bo lahko želim kar največ moči in notranjega miru. V mislih bom z vsemi vami.

lp Nataša

Draga moja Piki Miki,

te čisto razumem in sočustvujem s tabo. Moja mala jutri praznuje rojstni dan, zanjo moram biti vesela, čeprav moje srce joka. Tako me stiska pri srcu in kot bi imela v grlu “cmok”. Če štejem dneve, kar moje mami ni več z nami, bo sedaj kmalu 3 tedne. Zdi se mi grozljivo dolgo. Če pa razmišljam o tej dokončnosti, kako ne bo nikoli več videla sonca, pobožala naše male po laseh, jo videla rasti, se mi zdi, da se mi bo “zmešalo”.

Grozljiv je občutek, da si “nikogaršnji” otrok, da nimaš nobenega starša več pod milim nebom …

Jezna sem na ves svet, ki se samo puhlo veseli v tem predprazničnem in prazničnem času, ne pozna niti trohice hudega, se izogiba slehernega, ki mu je hudo, pa čeprav nikogar ne prosi pomoči, kot bi bil kužen …

Trudim se biti pogumna in močna (vsaj navzven), čeprav je to neznosno hudo.

Drži se, draga moja.

Pozdravljeni!

Tako vas razumem in vem, da vam ni lahko. Meni je tudi pred 9. leti umrl brat (star 21. let), letos maja pa oče (star 59) let za rakom. Grozno!Vsak drugi dan hodim na pokopališče na njun grob in mi je zelo hudo, ko pomislim, da je tam pol moje družine, ostala mi je le moja zlata mama s katero imava čudoviti odnos in veliko krat premišljujem, kako kruta je bila usoda do nje, saj najprej ni mogla brata zanositi in potem ga je tako kruto izgubila, ko se niti ni opomogla od izgube sina, smo izvedeli, da ima moj ati raka na pljučih z zasevki…. Naj naprej niti ne razlagam, saj poznate kako se žal ponavadi odvijajo stvari naprej….
Normalno je, da se praznikov ne veselimo več, vendar nam zelo pomaga, če praznike preživiva v krajih, kjer lahko še bolj intenzivno čutimo do lani bratovo bližino od letos bova z mamo morale še očetovo in to je v Međugorju, kjer enostavno čutiš, da so naši rajni tako blizu, že vsa leta od kar je brat umrl smo za večje praznike dol in neverjetno je kako manj boli ta izguba, ko si obdan z ljudmi za katere veš, da vsak v globini svojega srca nosi bolečino. Ne vem ali je psihološko ali ne, ampak moja mami vsakokrat, ko je tam tako živo sanja moega brata – svojega sina in upam, da bo letos tudi mojega atija – njenega moža sanjala, saj je tako prepričana, da sta ona dva sedaj srečna in kar je nama obema v tolažbo, da sta skupaj.
Se opravičujem, ker sem tako raztreseno to napisala, ampak, je bolečina še vedno tako pristona.
Hotela sem reči, da morda bo tudi vam pomagalo, če si boste predstavljale, da vaših dragih sedaj nič več ne boli, da so srečni in blizu vas, če ste verni pa vas verjetno drži tudi pokonci misel, da bomo nekoč spet vsi skupaj.

Tudi jaz se bojim praznikov! Ko bom doma in bom imela ćas za razmišljanje. Bolj kot razmišljam bolj sem depresivna, slabše je vse. vse tiste ki imate otroke, imate vsaj nekoga, jaz pa….sedaj je še mama, ko pa…bom pa čisto sama na celem svetu. Nimam moža, fanta, nimam bratov sester, nimam otrok….samo da je čimprej konec decembra!!!!!!!

Tudi jaz bi najraje kar zaspala in se zbudila enkrat sredi januarja. Na žalost, pa bom morala ta čas nekako preživeti. Vem da bo težko in strah me je. Spomini so še tako sveži, mene pa boli in skeli. Skupaj sva se veslila veselega decembra in zime, sedaj pa sem ostala sama in že ob misli na praznike mi postane slabo.
Pa zakaj tako prekleto boli???

Tudi mene je strah.. Vem da bojo ob meni bližnji.. Vem pa tudi, da se bom vsak trenutek spominjala prejšnjih božičev.. Ko je bila moja mami še tukaj. To bo prvi božič.. in prejšni teden je bil moj prvi rojstni dan brez nje.. počutim se tako prazno… vedno je poskrbela za toplo vzdušje, da smo se imeli lepo in pozabili na vsak dan.. bilo je praznično..

Mami, upam, da se imaš vseeno lepo.. in da gledaš na nas.. Vem da gledaš.. Radi te imam, saj veš…

Poznam ta občutek – strah pred prazniki. Tudi zame so letos prvi prazniki brez očeta, ki sem ga izgubila na današnji dan pre enim mesecem. Ne neha boleti, povsod kamor se obrnem, ga vidim pred seboj. Tudi jaz bi se kak dan najraje nekam zaprla ali šla v gozd in jokala. Grozno ga pogrešam. V življenju mi je bil edina opora. Vse sem mu lahko povedala, česar za mami ne morem reči (saj vem da to ni lepo, ampak je res). Vedno me je znal potolažiti, vedno je imel pozitivne misli, tudi nazmerjal me je, če je bilo to potrebno, ampak sem vedno vedela, da je imel prav.

Sploh ne morem misliti, da je res minil že cel mesec odkar ga ni več med nami. Pred nami pa prazniki. Otroci polni pričakovanj. Ne smem jih moriti s svojo žalostjo, saj oni niso krivi za smrt njihovega starega očeta. Ta večjima moram pomagati prebroditi to žalost, saj je tudi njiju prizadelo, ta mala dva pa sta tako ali tako premajhna, da bi razumela. Vendar sta na žalost tudi premajha, da bi si ga zapomnila. Edino večji ima spomin nanj, ko pije korenčkov sok, ki mu pravi “ata genk” (ata Frenk), to pa zato, ker je videl da ima korenčkov sok rad, pa tudi zelenjavne juhe, za katere tudi ve povedati, da to papa ata genk. Vedno me ob teh besedah zabolisrce, saj vem, da ga nikoli več ne bo pil. No pa mi spet tečejo solze.

Zavedam se, da je potrebno iti naprej in da bo potrebno tudi praznike speljati najbolje, kot je le mogoče, bo pa zelo težko, sploh zvečer ob smrekici, pa za novo leto, ko se ne bom mogla stisniti v njegov objem.

Res sem že odrasla in niti ne več tako mlada, vendar se bom težko sprijaznila z njegovo izgubo

Oči, rada te imam.

Moje sožalje, leta ne igrajo vloge, vedno je težko se posloviti od človeka, ki ga imamo radi. In prav imaš, tudi hrana in pijača nas spomni na njih. Za naju z mami je pitje kave predstavljal pravi ritual, ki ga zdaj zelo pogrešam.