Moja situacija je naslednja:
S svojo ženo sem že skoraj 17 let, star 40, imava 2 otroka (12 in 8), hišo, dobre službe…skratka na videz kar urejena družina. Težava pa je v tem, da med nama z ženo ni nič več! Ni strasti, ljubezni, razumevanja…živiva le še kot tujca pod isto streho. Poleg tega sem lansko poletje na morju spoznal neverjetno žensko (25 let), stvari so se odvijale kot čarovnija. Občutke, ki sem jih doživljal ob njej , nisem začutil še nikoli prej v življenju, kar se z besedami ne da opisat. Noro sva se zaljubila, zdi se kot da sva si bila usojena. Težava pa je v tem, da je ona Belgijka, tako da je potem nastalo med nama 1500 km. Načrtovala sva že skupno življenje pri meniŽeni nisem povedal za to ljubezen, vsem sodelavcem in prijateljem pa, ker me že dolgo niso videli tako srečnega. Pogovarjala sva se tudi o ločitvi, ker sem ji razložil, da se že več kot 3 leta ne počutim več dobro v družini, pa mislim tudi, da se ne bi mogel potruditi za vzpostavitev najine stare ljubezni. Ampak potem so se v božičnem času odvijale take stvari, da sem enostavno (zelo težko mi je bilo pri srcu)rekel moji Belgijki, da ne zmorem zaradi otrok, da moram prevzeti odgovornost do družine… V vsem tem času nisem niti za minuto pozabil nanjo. Rad jo imam! Pred kratkim sva se spet slišala in oba postala spet nora eden na drugega. Se splača potruditi za družino, a kaj ko ne ljubim več svoje žene? Ljubim drugo!

Če je vse tako, kot ste napisali. bi bilo nesmiselno od vas zahtevati, da ostanete z ženo. V družini, kjer vlada med starši stalno nezadovoljstvo, zagrenjenost, hladni odnosi, napetost ipd. se tudi otroci ne počutijo dobro in si pridobijo slab vzgled partnerskega odnosa. Če se boste odločili za ločitev, se potrudite, da boste kljub temu ostali dober oče. To je največ, kar za svoja otroka lahko storite in to je tudi vaša dolžnost. Z ženo poskusita ohraniti spoštljiv odnos in se razidita kulturno. Dogovorita se o stikih z otroki iin omogočita drug drugemu neovirano izpolnjevanje starševske vloge.

Alenka B