Ne vem več ničesar
Pozdravljeni,
groza me je, ko vidim koliko ljudi trpi za motnjami hranjena, sploh pa na dekleta, ki sem jih videla v ljubljanski bolnici(CMZ). Vsem bi rad pomagala, a žal nimam te moči. Nekaj mi jih je že odvrnilo, da naj raje prvo poskrbim zase. Boli, ker sem tako zelo nemočna.
Sama si strašno želim shujšati in bi zato žrtvovala tudi svoje življenje. Niti misel na otroke, ki si jih tako zelo želim me ne more odvrniti. Hrana, hrana in spet ta hrana. Samo to mi roji po glavi, pa si tega ne upam priznati nikomur. Lažem se vsem, predvsem pa tudi sebi. Po sedmih mesecih bivanja v bolnici, na oddelku za mladostnike v Ljubljani se moja hrana ni kaj ekstra izboljšala. Iz bolnice sem pravzaprav pobegnila, ker nisem več zdržala pritiska, spet nad tem trapastim mojim hranjenjem. Zakaj nihče ne razume, da sem debela, debela in debela.
Vem, da ni prav, vendar na vsak način hočem spet imeti vsaj 36kg. Nisem normalna, in tega se tudi sramujem. Tu lahko vsaj priznam, ker me nobeden ne pozna. Želim si, da bi mi kdo pomagal, in da bi nekdo že enkrat prepoznal moje ukane. Ne izmikam se zanalašč, ampak samo enostavno bežim. Ne vem zakaj. Veliko stvari sem vseeno rešila v bolnici, ahrana mi ostaja problem. Zdaj tehtam celih 50kg pri mojih 166,5cm. To je za umret!!! Želim si biti suha! Ne vem zakaj mi to tako veliko pomeni, vendar je enostavno tako.
Ne bom več nakladala. Počutim se brezupen primerek. Čutim, da sem že vse razočarala, saj je šel letos moj letnik po zlu, ker nisem več sposobna trezno razmišljat. Imam probleme s hrano, trenutke, ko se mi zdi, da je že precej boljše in nato ugotovim, da počnem še vedno isto.
Zakaj mi padanje teže zagotavlja zadovoljsvo? Tako ponosna se počutim takrat, pa tudi uspešna. Ampak to je samo trenutek, saj v naslednjem ugotovim, da sem vendarle še vedno debela.
Prosim naj mi nekdo že pomaga. Ne grajajte me, ker to ne počnem za nalašč. Hočem in nočem prenehat s tem!
Hvala za odgovor in lep pozdrav Peri
Draga Peri,
stiska, ki jo opisuješ, je anoreksija, ki te zdaj, ko si se začela z njo spopadati, noče spustiti iz rok. Želja po kg manj in misel, da je človek samo takrat nekaj vreden, če je tega sposoben, je ena tistih misli, ki predstavljajo jedro anoreksije. Na eni strani ti daje lažen občutek uspešnosti in vrednosti, na drugi ti pa jemlje koncentracijo in te je spravila ob letnik šole, kot si napisala v svojem pismu.
Pogosto je teh misli toliko, da ti onemogočijo trezen pogled na vse, zato ti predlagam, da razmisliš, kaj vse ti ta boj za kilograme manj prinaša in kaj vse, ti je že vzel: pomisli na prijatelje, na odnose doma, na tvoje želje za prihodnost, na tvoje počutje, mnenje o sebi in poskusi to spraviti na papir.
Ne pusti, da te ta panika preplavlja.
Glede tvoje teže ti moram povedati samo, da si še vedno podhranjena in za svojo višino še vedno daleč pod spodnjo mejo normale. To je realnost, ki je ne pusti izpred oči.
Toplo ti priporočam, da najdeš strokovno pomoč, nekoga, ki mu boš lahko zaupala in ki te bo razumel. Če se boš odločila za boj z anoreksijo moraš vedeti, da je pot strma in trda in da boš potrebovala oporo drugega.
Z lepimi pozdravi, želim ti veliko moči,
Marija
Marija Anderluh, dr. med.
Draga Peri,
Samo to ti povem… Jaz te imam zelo rada in si mi resnično prirasla k srcu. Veš, da nisi sama, da imaš okrog sebe ljudi, ki jim zate ni vseeno in bi ti radi pomagali… Izkoristi našo pomoč! Izkazala si se kot zelo sposobna in pametna punca in ni vrag, da tudi tega ne boš premagala! Jeseni greva skupaj v kakšno skupino za samopomoč, ok? Do takrat pa – kadarkoli, karkoli… Jaz sem zate vedno tukaj… Pisma, maili, smsi, tudi klici sredi noči, če me boš potrebovala…
Ne obupaj! Daleč si prišla… Zelo daleč…
RTM!
Nataša xo
Pozdravljena,
Si že kdaj pomislila, da si samo ti lahko gospodar tvojemu umu? To je samo par besed, pa vendar je vsa resnica v tem.
Imam precej več let kakor ti in tudi precej preveč kilogramov. Hodila sem v šolo hujšanja in mi je uspelo malo shujšati. Potem so prišli dopusti in po prekinitvi nisem več nadaljevala z obiski v šoli, sama pa tudi nisem zmogla hujšat. V moji glavi se je stalno ponavljal film “Jesti vsaj petkrat na dan,…” Vendar jaz sem to izkoriščala sebi v škodo. Na uro sem gledala, kdaj bo minilo tisti dve do tri ure, da bom lahko spet jedla. In sem jedla in si lagala, saj jem čisto malo,…. No hočem ti povedat, da se mi je film stalno ponavljal. Nisem se mogla znebiti teh misli. Poskusila sem z branjem knjig, pa nisem mogla. Film se mi je ponavljal. Poskusila sem gledat filme, pa spet nič. Poskusila sem….Zmerjala sem svojo podobo, pa ni nič pomagalo. Končno sem ugotovila, da samo fizična aktivnost (hodim, tečem, fitnes, kolesarim, pomagam sorodnikom na kmetiji, ..) me prisili, da vsaj za tisti čas nisem razmišljala o hrani. ODKRILA SEM, KAKO LAHKO GOSPODARIM SVOJEMU UMU.
Sedaj mi uspeva po majhnih korakih. To je tudi moj cilj. POČASI!
Če vzamem v roke knjigo, mi misli še vedno uhajajo, zato se s podobnimi aktivnostmi še ne ukvarjam. Vem pa zagotovo, da je začetek vsega v glavi. Zato smo tudi popolnoma odgovorni za vse kar počnemo. Čutim, da si na pravi poti. Zavedaš se, da potrebuješ spremembo. Že zaradi tega zavedanja, se moraš spoštovati, kajti to je napredek. Odloči se za majhne korake in se jih veseli. Zapiši si jih ali pa jih napiši sem.
Tudi jaz sem želela pomagat vsemu svetu. Vendar to samo zato, da nebi bilo treba gledat v svojo “skledo”. Pa veš koliko skled je okrog nas? Še s pogledom ne preletiš vseh, kaj šele da bi v vsako natresla nekaj dobrot. Kje pa boš jemala?
Javi se.
Nena
Peri jaz bi ti pa napisala takole. Sram bi me bilo imeti pri tvoji višini samo 50 kg. Resnično sram, takšen okostanjak ne bi hotela biti pod nobenim pogojem.Sama sem visoka 1,70 in imam 62 kg. In imam tako seksi postavo, zaradi malo večje ritke in bokov, da sem ponosna sama nase. Počutim se dobro, jem čisto vse, še preveč včasih, ampak vem, da ko jem v hrani uživam, ne pa se z njo obremenjujem in seštevam kalorije. Naj ti povem, da se gibljem vsak dan sigurno pol ure – rolam, pešačim, telovadim doma,…) Telo hrano samo zahteva, če pa se začneš z njo obremenjevati, ti bo še tako nizkokaloričen obrok škodil in telo bo ga naložilo prav tam kjer ga najmanj želimo.
Sprijazni se z svojim telesom, si zelo zelo suha, pridobila bi lahko še kvečjemu kakšen kg, ne pa ga izgubila. Vzami se v roke.!!!!!!
Če bi te videla, bi ti še eno primazala, ker verjetno zgledaš dobro, kljub temu, da imaš par kg PREMALO!!!
Pozdravljene vse,
kakor vem se Šole hujšanja izvajajo v več Zdravstvenih domovih po Ljubljani. Odvisno od tega, koliko MOL prispeva. Treba je poklicati glavno sestro iz željenega zdravstvenega doma in se dogovoriti. Verjetno čez poletje tega ni. Vendar se pripravite na september, ki bo kaj kmalu tu. Vse poteka pod zdravniškim nadzorom, tako, da najprej opravite pregled pri zdravniku in nato še pri fizioterapevtu. Šole potekajo brezplačno, razen, če se dogovrite za kakšno “participacijo”. Mi smo se, ampak to je bilo 4000 SIT na mesec. Imeli smo enkrat tedensko telovadbo (od raztegovanja, ogrevanja, aerobne in anaerobne vadbe) in enkrat tedensko šolo, kjer smo se pogovarjali, dobivali literaturo in drugo znanje, utrjevali podobo o sebi, se veselili tedenskega primanjkljaja kilogramov.
Moram reči, da je motivacija kar dobra, sploh pa če je osebje Šole pravo. Mi smo ga imeli.
Pozdravček
Nena
Draga Petra,
nič hudega ne bo, če se ponovno obrnete po pomoč, kjer ste že bila. Na žalost je taka narava teh motenj, včasih je pa lahko pomemben tudi trenutek, ko se odločimo za iskanje pomoči. Lahko se oglasite tudi pri meni na polikliniki, v centru za izvenbolnišnično psihiatrijo, na Njegoševi 4 (Lj) v sredah popoldan. Lahko se pogovoriva o obliki pomoči, ki bi bila zate ta trenutek najbolj primerna.
Pozdrave,
Marija
Marija Anderluh, dr. med.
Psihiatrična klinika Ljubljana
Bolj slabo. Življenje je zame samo en biološki proces. Zakaj pa sploh živimo? Kdo nas je izbral zato? Zakaj se ni rodil nekdo drug, temveč ravno jaz? Zakaj?
Želim si spremeniti ta odnos do življenja, ali pa tudi ne. Kaj pa vem kaj hočem. Vesela bi bila, če ne bi imela toliko problemov, toliko nekih težav za katere nisem sama odgovorna. Navadni, vsakdanji problemi so normalni in povsem pričakovani. S temi se znam spoprijeti, kako pa naj z ostalimi? Kako jih naj sploh izustim, ko pa mi besede le teh kar ne gredo z jezika. Življenje ni poslano z rožicami, vse vem, vendar nekaj pa le more biti kar te vabi,da živiš.
Življenje je takšno kot si ga nerediš! Je in ni. Ko si odvisen od staršev ali od kogar koli drugega, si življenja ne moreš sam krojiti. Nekaj lahko narediš, da ti je lepše, a okolja v katerem živiš ne moreš spremeniti. Ne moreš se kar odseliti, saj je zato potreben denar. Žal je tako.
Še vedno si želim umreti suha. Mogoče me debelost ohranja pri življenju, kaj? Po drugi strani pa me zadržuje in me zapira v sam kot majhne sobice. Sram me je iti med ljudi, ker sem tako negravžna. Vsaj vidim se tako. rada bi se videla drugače, tako kot me vidi tudi kdo drug, a ne znam. Kako se naj naučim mi je še vedno največja uganka.
Peri
Peri je pisal/pisala:
>
> . Vesela bi bila, če ne bi imela toliko
> problemov, toliko nekih težav za katere nisem sama odgovorna.
>
vendar nekaj pa le more biti kar te vabi,da živiš.
>
>
> Še vedno si želim umreti suha. Mogoče me debelost ohranja pri
> življenju, kaj?
Peri, seveda za težave nismo odgovorni mi. Imamo jih. To je dejstvo.
Razumem te, da se ne čutiš opremljene, da se spopadaš z življenjem. Tega se da naučiti. Verjemi. Morda ne boš nikoli tako samozavestna, kot je lahko nekdo, ki je imel zdravo družinsko sredino. Ampak, vrejmi, takih nas je dosti na svet. Še veš ne, koliko jih srečaš na ulici. Zgleda, da obvladajo življenje, pa ga ne.
Nekaj je, kar te vabi da živiš. To veš tudi ti. Morda upanje, da bo enkrat bolje? In to upanje se zamaje ob naslednjem dogodku, ki ga sama oceniš za neuspeh.
Verjetno že veš, da si sama sebi največji sovražnik. Morda se motim, toda občutek imam, da si preveč kritična do sebe. Vsaj jaz to poznam. Ker to delam sebi. In se sploh ne zavedam, kdaj spet pridem v fazo, ko se spet ocenim, da nisem ok.
Najhujšo napak delamo, ko se zapletemo v vrtinec teh misli :”Zame ni upanja. Taka kot sem, ne bom nikoli ljubljena. Brez zveze, da vztrajam, bolje, da naredim konec.”
Amapk Peri, tudi veš, da je to le odpor do spremembe. Ko rečeš, vse je brez zveze, v bistvu govoriš, da se nisi pripravljena spremeniti in se odreči samouničevalnosti.
In glej, tvoje telo je tako inteligentno, da te ne pusti umreti, ker si želiš živeti. In po mojem si prav ugotovila… dokler boš debela, ne boš umrla… Razumeš! Ti hočeš živeti.
Čeprav ne veš kako.
Da se naučiti. Opazuj ljudi. Poslušaj njihove zgodbe. Druži se z ljudmi, od katerih se lahko kaj naučiš.
In predvsem ti predlagam, da tisto, kar ne moreš izustiti, kot ti temu praviš…. naredi vseeno. Sama sebi, na glas povej, vse kar te teži. Postani sama sebi mama in ata. Daj sebi možnost in se poslušaj.
Drži se.
Če ti kaj pomaga ti lahko povem, da sem tudi jaz trpela za anoreksijo…pri višini 168 cm sm tehtala slabih 47 kg. Ampak nekako sama pri sebi sem vedela, da sem presuha, poleg vsega pa mi je tudi vsa okolica, prijatelji, starsi, sorodniki, vsi so mi ves cas ubijali v glavo, da se moram zredit…in tudi sedaj ko gledam moje tedanje slike se zavedam, da to ni bilo kar sem zelela.
Te ne moti to, da ne mores nic spraviti iz svojega telesa? To je vodilo mene, saj niti pri sportni vzgoji nisem mogla vec normalno teci, moje telo je bilo slabo, nestabilno, stalno mi je bilo mraz…in zavedala sem, da z mano nekaj ni vredu…nevem kako sem se je uspela resiti (anoreksije), mogoce jo se imam, vem pa, da tisto ni bilo prav…Po tistem sem se zredila, zdaj vem, da je bila napaka to, da sem jedla prevec sladkarij…in nisem nic gibala, ampak pritisk okolice je bil premocan…kamor sem prisla se mi je zdelo da me vsi gledajo, kar je pomenilo da sem cudna. Zacel se je krog naziranja in potem hujsanja.
se danes nisem prisla iz njega, vem pa (in to svetujem tudi tebi) da bi mi ukvarjanje s sportom veliko pomagalo…vsaj vec samozavesti bi dobila…
Sara