…ne vem več naprej
Kam je debata prišla.
Seveda pride do varanja, kadar kaj v odnosu ne klapa. Vendar pa se ljudje razlikujemo po tem, kako kdo reagira na “neklapanje”. Ali “neklapanje” urejaš (s komunikacijo) ali pa greš iskat novo “klapanje”. Pomembno je, da ne varaš partnerja z iluzijami, da mu skratka ne lažeš.
Pri nama ni klapalo nekaj stvari (pa ne tako grozotnih, veljala sva za par ki spada skupaj in še zdaj so vsi začudeni, zakaj sva šla narazen) in jaz sem se hotela pogovarjati o tem.
Kaj njemu ni klapalo, pojma nimam, ker je trdil, da je vse v redu (v skladu s teorijo “delaj se, da težav ni in bodo šle stran”. Več kot vprašati in sprejeti odgovor pa ne morem.
Največje “neklapanje” je bilo, da sem jaz hotela aktivno reševati probleme s pogovori, on pa je trdil, da probleme reši čas, če se delaš da jih ni. Njegova pasivnost (vdanost v usodo) in moja aktivnost pač nista šli več skupaj.
Tako torej ni klapalo. Do trenutka, ko se je meni zdelo, da je to zanemrajanje pa že preveč očitno. In krog gre dalje, kot sem opisala.
Prepričevanje same sebe, da ne smem toliko zahtevati od njega, da mu moram zaupati…. Pa moram reči, da ga varanja sploh nisem sumničila – ker se mi je zdelo nekako neverjetno (kot pravi MINA, saj je doma, saj je dober, saj mi pravi to pa to). Oziroma v skladu z mojim mišljenjem, da lahko vsak trenutek greš, če želiš oziroma če želiš biti z nekom drugim. Tako da se nisem ubadala z njegovo zvestobo.
Prepričevala sem se, da mu moram zaupati, da bo spet imel čas in energijo zame, če ga zdaj nima. No – on je čas in energijo že ves čas porabljal drugje, tačas pa mi trdil, da je vse v redu. Očitno ni bilo vse v redu, če je čutil potrebo po varanju.
Torej sem se jaz on “neklapanju” hotela pogovarjati, on pa se je prenarejal (trdil da je vse v redu) in varal.
Rada bi izpostavila tole: sploh ni problem v varanju, ampak v odkritosti. To sem mu jaz najbolj zamerila – da me je držal v prevari s svojimi lažmi, da je vse v redu in sem se jaz res počutila zateženo.
OK – imej drugo žensko, ampak to povej in odidi. Nepošteno je, če kakorkoli varaš, obenem pa to prikrivaš, ne odideš in doma prepričuješ, da je vse v redu (tako da se ona res počuti nora, pa brezvezna, pa….)
Temu jaz rečem strahopetnost. Tale moj bivši je imel očitno dovolj j…, da je šel iskat novo “klapanje”, obenem pa ne dovolj j…, da bi doma povedal, da nekaj ni v redu.
Da se vrnem k MINI: seveda je problem, ker ga nadzoruješ. Ampak rešitev ni v prenehanju sumničavosti (seveda tudi to), ampak v razčiščenju, zakaj imaš to potrebo. Najbrž zaradi svoje nesigurnosti, veliko pa tudi zaradi tega, ker on nekaj laže in prikriva (to namreč dela). Saj ni važno ali te vara (najbrž te ne), ampak da laže. Zakaj je – ali se te boji? ali se boji tvojih reakcij? ali se ščiti vnaprej? ali se hoče izogniti konfliktom? ali se hoče izogniti resnici?
Kot vedno pravi Primož – komunikacija med dvema reši vse stvari. Torej ti mu odkrito in prijazno povej, kaj te teži. Upaj, da ti bo on odkrito povedal, zakaj in kaj ti prikriva. Ker izjave “zame si edina in vse je v redu” – to je lahko res, je pa lahko le del resnice. Njegovi maili in telefoni govorijo, da nekaj ne klapa.
Zame vprašanje ni ALI IN ZAKAJ MOŠKI VARAJO?. Pač nekateri to delajo. Zame je vprašanje “ZAKAJ SE SKRIVAJO PRED RESNICO? Zakaj svoje partnerke ponižujejo z laganjem?
Se opravičujem za posploševanje (glej zgornjih pet primerov iz moje okolice).