Primož, pišem ti v obupu, ko bi morala delati, pa se ne morem zbrat. Ne vem pri čem sem z mojim dragim.
Naj najprej povem, da ga ljubim iz vsega srca, da ga imam rada bolj kot samo sebe. Dal mi je nekaj najlepšega v življenju, najinega sončka. Tako lepo ju je gledati skupaj, ko se crkljata. Stopila bi se, ko smo skupaj….pa vendar.
Komaj čakam da pride domov, hrepenim po glasu njegovega avtomobila, ko pa je doma, pa vse skupaj izzveni. Kot da je to nekaj najbolj normalnega da je ob nama.
Moje zaupanje do njega je na nuli. Vedno znova iščem nekaj, da mu lahko vržem pod nos. Strah me je, da bo nekega dne našel drugo, šel od naju.
Strah izvira iz otroštva, vedno so vsi odhajali od mene. Najprej oče (ločitev), potem mama (smrt),…Naj povem da pride iz službe takoj domov, v bistvu gremo skupaj domov, ne hodi na pijačo, s prijatelji je le redko. Ampak ne. Jaz bom vseeno našla nekaj, v kar se bom vpičila.
Včeraj recimo sva bila v parku, bil je lep dan, vzela sem njegov telefon, brskala po imeniku, v katerem je veliko številk od punc (še od prej). Malo v hecu sem ga spraševala kdo je to, kdo je ono. Pri vsaki številki je rekel, da se tiste punce ne spomni. In potem grem gledat klicane številke. Opa, vmes je bila številka punce, o kateri mi je prej zagotavljal da se je ne spomni. ?!? Dvignil se mi je pritisk, konec je bilo, zdaj ne govoriva. Potem sem ga vprašala kaj to pomeni, pa je rekel da ne ve. :?!?! Od petka se ne spomni? In potem naj ne bom zaupljiva….Enostavno ne morem več. Čeprav mi zagotavlja, da je samo moj, da me ima rad, da sem jaz tista s katero hoče bit….besede zletijo nekako mimo mene…Jaz pa se grizem in premlevam…še vedno pa ga imam rada…ne vem kaj naj naredim. Vem samo, da si ne zaslužim takega življenja, polnega dvomov. Rada bi nazaj čas, ko je bilo vse ok. Si rečem, da bom vzela stvar v svoje roke in se bom spremenila. Ja, priznam, da z mano ni lahko, ker je moje otroštvo pustilo veliko sledi. Včasih se mi prav smili. In ko začnem delati na sebi, se boriti za boljši odnos….potem me kaj potolče in sem zopet na začetku…ni mi več pomoči. Moč črpam le še v najinem sončku…

Mina,

prva napaka, raje ga imam kot samega sebe.

sebe moramo imeti vedno za kanček bolj radi, in kos mo zadovoljni sami s sbao, in ko lahko sebe prenašamo, lahko z lahkoto sprejmemo tudi druge. Če imamo nekoga res radi, potem mu ničesar ne očitamo, če kaj vidimo pač vidimo, če sta dva v zakonu si morata zaupati, ne glede na situacije in če si zaupata nista ljubosumna, če si zaupata, je popolnoma vseeno koliko telefonskih ima in koliko jih pokliče. zadeva je čisto preprosto, če ga imaš rada mu tudi zaupaš, če mu zaupaš, veš, da je tvoj. Če se bo izkazalo drugače, boš žalostna, pa vendar srečna, saj si bila najprej zvesta sebi in možu. Nisi mu bila nezvesta

ne glede na to kdo je z nami, tisti, ki je s tistim moramo biti srečni in nu zvesti. Čim pa se imata dva res rada, potem bi vse naredila tako, da bi bil partner zadovoljen. In tako tudi delata.

kar se pa tiče tvojega problema, boš pa preprosto morala sprejeti vse kar počne, ne smeš ga omejevati, naj gre kamor hoče, naj dela kar hoče, ti mu lahko samo lepo poveš, kaj čutiš, poveš svoje želje, ne pritiskaj pa nanj, da mora nekaj narediti. kajti čim pride do obsojanja ali ukazovanja, saj bomo naredili, vendar s kakšnim občutkom in mislimi in takrat se od ljubljene osebe najbolj oddaljujemo, tako se bo začel oddaljevati tudi tvoj mož.

Moj predlog in to hiter, pojdi do njega počasi mirna in mu reci, da se opravičuješ za ispad, da ne veš kaj te je pičilo, to kar si napisala meni v pismu povej še njemu. da te je strah, da te izgubi in zato paničariš, povej resnico, zakaj si tako nora. Saj poznaš tisto.

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

Iskrenost in zaupanje, dve najbolj pomembni vrednoti v partnerstvu. Če drug drugemu žželita isto ne bo nikoli problema. veliko potrpljenja in pogovora, ampak vedno čimbolj mirno, brez vpitja, brez nezaupanja. Verjemi in zaupaj, vsak trenutek, vendar vedno puščaj svobodo. včasih si tudi ti vzemi kakšen oddih sama s prijateljicami, pojdi na kakšno aerobiko, kamoroli za svoje počutje. zakaj pa morata vse delati skupaj. Z mojo ženo imava vsak svoj hobi, enkrat imam jaz otroke, drugič ona, nikoli pa ne smem pomisliti,d a je šla kam drugam kot na aerobiko, pa četudi bi šla, ji je to dovoljeno in to svobodo moraš dopuščati, sebi in njemu. Vseeno je kam gresta, vedno si ostaneta zvesta. In to je najpomembnejše. Zakon ni kletka ali zapor in naj tako tudi bo, svoboda gibanja, dela in razmišljanja, pa kljub temu obstaja ena drobna vez zaradi katere sta srečna.

Potrudi se in če si res narobe naredila in če to veš. pojdi in se mu opraviči, ter ga prosi naj ti pri tem pomaga.

Ljubezen premaga vse ovire.

primož

sicer ti s tem ne bom nič kaj pomagala, vendar bi ti rada povedala, da je ta zgodba skoraj dobesedno, kot bi jo jaz napisala, sicer z nekaj drugimi konkretnimi okoliščinami, drugače pa so moji občutki in obnašanje identični tvojim. sama se vrtim v istem začaranem krogu .se zelo trudim, da bi se poboljšala in da se ne bi obremenjevala /se pogovarjava o tem, mu na lep način vse razložim kaj me moti, kaj si želim, marsikaj “obremenjujočega” rajši prezrem .. /pa me že najmanši “očitni” znak (po mojem tolmačenju) spet vrže na začetek. tudi moj mož ne hodi ven na pijačo in podobno, s to razliko, da je dnevno v službi prostovoljno povprečno do 11 ur – kar je za mene že vzrok za …, saj se v službi vseskozi vrti v prijetni družbi. pač gledam preveč filmov in nadaljevank na to temo.

tako bi tudi jaz potrebovala kakšen nasvet za mojo “ozdravitev”.

Spostovane!

Ja, tudi jaz bi lahko bila avtorica zgoraj napisanega. Identicno. In vedno me nekaj vrze iz tira, spakiram ze skoraj svoje stvari in grem, pa me preprica in mi dokaze (ja res, brez heca), da sem iz muhe naredila slona. Oz da vedno izberem najhujso mozno varianto, resnicna pa je navadno tista najmanj boleca. In s tem mucim ne le sebe, pac pa tudi njega in predvsem najin odnos.

In tega me je najbolj strah, da bom unicila nekaj najlepsega zaradi ciste neumnosti. Tezko si je pomagati, zdravila ni. Enostavno je potrebno delati na sebi. Najvecji in najpomembnejsi koraj je napisal ze Primoz. Najprej je treba ljubiti sebe, se spostovati in stati na svojih nogah. Zenske se veliko prevec predamo v partnerstvo, pozabimo nase, zivimo samo se za partnerja. Moski tega ne storijo, zato nimajo takih tezav. Veliko veliko dela je potrebno na sebi in veliko truda, mocne volje, pa pocasi gre. čas med dvema ‘izpadoma’ je vedno vecji. Je pa resnicno potrebno OGROMNO volje in truda!!! Splača se!

Lep dan in veliko samozaupanja in samozavesti,

Nyah

Tudi jaz ti ne bom pomagala rada pa bi povedala, da je tudi pri meni zelo, zelo podobna zgodba. Kaj naj rečem ženske smo prav čudna, zapletena in sumničeva bitja. Isto kot navajaš ti se dogaja tudi meni. Vsakič, ko imam možnost možu brskam po mobitelu, mailu, skratka povsod to naredim in ne da bi bila potem tiho ampak takoj, ko imam priliko mu vse, kar sem takšnega pa čeprav ni nič posebnega zmečem v obraz in potem sva dva dni skregana. Vedno rečem tega pa ne bom več, ker vem da sem zelo nadležna s tem kar počnem pa vendar si ne morem pomagati in čez tri dni naredim isto. Non stop se kregava zaradi tega pa čeprav sploh ne hodi prav pogosto ven in vedno znova mi zatrjuje, da sem zanj edina. Vem da me ima resnično rad in vem da ga bom na tak način izgubila pa si vseeno ne moram pomagati. Za vse tri upam, da bomo kmalu našle rešitev in da bomo končno zaživele tako kot mora biti, brez sumničenj.

Vsem ženskicam, ki počnete navedeno.
Bila sem ena od vas.
še vedno sem kdaj, ampak zelo redko, pa še to le potiho in navznoter. Partner tega ne čuti.
In tudi jaz takšno sumničenje čutim vedno manjkrat.
Ko me prime, grem odteč kak kilometrček in vmes recitiram svojo “mantro”:
te ne bo varal, če boš neprestano na preži?
prav tako te bo, če se bo za to odločil
ti kaj pomaga, če ga vnaprej sumničiš?
prav nič, le tebe boli, zastruplja odnos in prav zares s tem ustvarjaš pogoje, v katerih je varanje veliko bolj verjetno. lepo vas prosim, kdo pa si želi ob sebi sumničavega človeka.
Ko mu rečeš kurbir in ga obtožiš, da te vara, pomisli, kako bi se počutila, če bi on tebi rekel isto?
Zakaj pravzaprav? Zakaj iskati oblake na jasnem nebu? In če se bo nekoč pooblačilo, sem sposobna nevihto preživeti tudi sama. Ker mi je zdaj jasno, da živim zase, da ljubim njega in želim, da sva srečna. če bo odšel bom znala živeti sama. Dokler me ljubi, njegovo ljubezen sprejemam z zaupanjem in vanjo verjamem.
Veliko sreče vsem!

Mina!

Primož ti je lepo napisal, kakšni moramo biti, če ljubimo in povsem se strinjam s teorijo, toda ne morem si kaj, da ne bi dodala svojega mnenja. Torej idealno bi bilo, če ne bi bili ljusboumni tudi , ko npr. partnerja zalotimo, da nas vara. Toda to ponavadi presega naše moči. Po mojem si ti ljubosumna tudi zato, ker ti partner vseskozi daje občutek nesigurnosti in te podžiga v tvoji ljubosumnosti. Vprašanje, če boš to vzdržala celo življenje. Ker spremenil se ne bo.Dejstvo namreč je, da je klical neko punco nato pa ti še odgovori, da ne ve če jo je in zakaj jo je.Delati se norca iz partnerja je zame zelo poniževalno za oba. Ker pa bi rada živela v iluziji, da imaš vdanega partnerja iščeš krivdo pri sebi .Haloo! Seveda najlepše bi bilo, če nebi brskala po njegovih stvareh in nebi vedela, kašen je v resnici! Ali si pretirano ljubosumna ali ne, še vedno pa ostaja dejstvo, da kliče druge ženske in ti to prikriva! Težko ti je, najhuje se je sprijazniti s tem, da živimo s partnerjem, ki ni to kar smo pričakovali. Skrb za družino in fizična prisotnost še nista garant , da nas nekdo resnično ljubi.

Strinjam se s Petkinim mnenjem o morda upravičenem nezaupanju. Ko sem Mini pisala odgovor, sem spregledala (pozabila) na del, v katerem opisuje očitno laž ali izgovor njenega partnerja. Tudi sama sem se že večkrat znašla v takšni situaciji. Včasih se moški, ki so vajeni prepogostih ljubosumnih izbruhov, zatečejo k laži, da bi z resnico ne prišlo do prepira. Mogoče pač tisti klic ni pomenil nič takšnega. Pomembno je, kako bi Mina reagirala, če bi ji takoj povedal po pravici. Če bi enako ljubosumno odreagirala, potem je mogoče razumeti, da je raje lagal, dokler je mogel, pa čeprav jaz sama laži ne podpiram. res je, da veliko majhnih laži podžiga nezaupanje, še zlasti, če ne vidimo smisla, zakaj bi nam partner lagal o tako majhnih stvareh (potem premišljamo, kako nam šele laže zaradi velikih)… Lovljenje na laži samo po sebi nima nobenega smisla. predlagam pa nekaj opreznosti, a to ne pomeniu sumničavega iskanja dokazov, pač pa le odprte oči. In še nekaj: če boš potem zares odkrila kaj sumljivega, oziroma dobila nesporen dokaz za nezaupanje, moraš imeti toliko samozavesti, da odideš. da bi takrat oprostila in še naprej imela v sebi črva nezaupanja, pa bi bil zares mazohizem.
Veliko sreče!

…nekako tako je…preveč stvari je, ki bi jih lahko še naštela…da ne bo kdo mislil da je moja ljubosumnost od vsega začetka…
…zgodbica z maili na primer…najdem neke maile punce, ga vprašam, kaj in kako, on reče da je to kolegica iz mladosti, da jo je zdaj srečal po nekaj letih,…ok, vse lepo in prav. Ampak….našla sem v mailu, kako mu je pisala da ima občutek da ima doma ob sebi neko opasno babo, prav strupeno…pa mislite da ji je kaj odgovoril v moj bran? ne….in po vsem tem….a si je ta punca to lepo izmislila? Halo, če me ne pozna, če ne bi kaj o meni slišala, potem tega ne bi pisala…torej ji je lahko le on nekaj tvezil…tudi to razumem, zakaj pa za vraga meni pravi, da sem punca njegovega življenja, da mu pomenim vse….ko sem ga postavila pred zid, se seveda zopet ni spomnil na podlagi česa je ONA to pisala…
….potem maili, kjer je pisal baje iz “radovednosti” na oglase kako si želi neke avanture, ne česa resnega….in meni pravi da ga je pač zanimalo kako stvar poteka. Iz tistega tako ni moglo bit ničesar, ker je nonstop doma, le med službo, kar pa tudi dvomim….to je le še nekaj takih iz njegove “zbirke”
…Samo kaj naj. Verjetno drug drugega podžigava,…jaz pa sem na koncu z živci, sem nervozna, ne morem se skoncentrirat na delo, le najin sonček mi daje moč, zraven vsega pa ga še tako zelo ljubim….res ne vem več kaj naj

Nobeden ni ljubosumen brez vzroka in pika. Petka ti je prav lepo napisala in se v popolnosti strinjam z njo. Ti že veš zakaj ga sumničiš in on že ve, zakaj vse zanika in prikriva…
Primožu pa le to, teorija je eno, v praksi se pa marsikaj dogaja… Govoriš o zaupanju – največ varanja je ravno takrat, ko si partnerja najbolj zaupata…

Graška,

če bi si najbolj zaupala, potem se ne bi varala.

primož

Veš Primož ti si simpatičen fant brez daljših življenjskih izkušenj.Tvoji nasveti so blagodejni in jih vsi rabimo, toda služijo predvsem temu, da se človek še za nekaj časa potopi v iluzijo. Povem ti, da zakon ali zveza imata vzpone in padce idealnih odnosov ni, večkrat smo preveč okupirani z otroki, delom , gradnjo itd. Toda problemi se ne rešujejo s skoki čez plot. In medtem, ko eden od zakoncev pač potrpi, ker ve da življenje ni rožnato in upa na boljše ga drugi grdo okrog prinese.Ponižan partner pa potem še posluša da je vohljač, da je sam kriv, ker ni bil dovolj ljubeč, da če bi zaupal nebi bil prevaran…To me spominja na mnenje, da je žrtev, ki so jo npr. posilili sama kriva, ker je nosila prekratko krilo…Varanje nima opravičila in razloga v zakonu , varamo zato, ker se nam tako zahoče, ker si tako dvigujemo svoj ego, ker smo si zaželeli spremembe itd., ne pa zato, ker nas partner parkarat ni dovolj pozorno poslušal.

Petka,

hvala za tisto o simpatičnosti. Vendar 5 ločitev 10 varanj in dobrih 60 let življenja ne določa vrednost življenjsih izkušenj. Nekateri spoznajo modrost po vseh svojih napakah, najbolj modri so tisti, ki ne ponavljajo napak drugih. Ne razumem pa zakaj bi moral imeti ogromno iskušenj samo tisti, ki jih je doživel? Glede na to, kaj vse preberem na teh forumih in s kolikimi ljudmi se pogovarjam, bi bil pa hudo neumen, če se ne bi nič naučil.
To, da ima zakon vspone in padce tudi jaz zelo dobro poznam in ne pravim, da pri meni tega ni. Kar se pa varanja tiče, ja če varamo varamo samo iz enega razloga, ker ne vemo, kaj so naše vrednote.

Mnogokrat smo že napisali in bili prav vsi pametni glede enega stavka.

Nikoli ne naredi drugemu tistega, kar ti nočeš da bi drugi tebi.

Pri vsaki odločitvi, ki jo želimo narediti, se spomnimo na ta stavek. Veš poznam ogromno ljudi, ki jim skupno življenje z eno osebo pomeni ogromno in prav vsi imajo težavo, vendar prav vsi jih rešujemo z prijateljskimi pogovori in drug drugemu dajmo vspodbudo.
Nekateri si pač ego dvigujemo z drugimi stvarmi.

Vendar vseeno hvala za kritike, če jih ne bi bilo, bi resno podvomi, da nekaj narobe delam.

Hvala

primož

Draga petka, popolnoma se strinjam s tabo !!!
Dragi Primož tebi vsaka čast, če si resnično tak, kot je razbrati iz tvojih besed, verjetno še nisi varal, ali pa bil prevaran ?

Primož, motiš se … morda boš izkusil na lastni koži !

Če sem bil jaz ne vem, vem samo zase, da nisem in delam na tem, da nikoli ne bom. Dokler ne bom izved po naključju se tudi ne mislim obremenjevat. Preprosto je potrebno sprejeti tako kot je in živeti naprej.

Primož

Ne, ne motim se, vem pa da se točno to kar praviš dogaja. Sem pa prepričan, da se ne motim.

To je ravno tako kot če bi te vprašal, koliko porcentov imam možnost, da zadanem na lotu?

99.9999999999999999999999999999999% možnosti imam.

Zakaj hudiča potem jaz padem v tisti:

00.0000000000000000000000000000001% ????

V ljubezni je tako, da naj bi bila 100% ne 99.999% tukaj manjka 0.001 procent.

Če sklepaš po sebi, močno pomisli ali je bilo zaupanje 100%.

To ni samo teorija, nekateri so tega zmožni.

primož

Točno tako Primož, ko tole prebiram šele vidimo, kako se ženske stalno obremenjujejo brez veze in na koncu ugotovijo kako je šlo življenje mimo njih, one pa imajo življenje uničeno od stalnih skrbi glede nezvestobe. Gospe in gospodične, pod kožo smo vsi krvavi in ravno toliko možnosti in skrbi glede varanja kot ga imate ženske, ga imamo lahko tudi moški. Glede tega vprašanja smo si kar enaki, kar vidim iz prakse.

Se strinjam s Primožem, da je treba razmerje sprejeti tako kot je in se ne obremenjevati. Samo……… praksa.
Jaz sem tudi se poskušala ne obremenjevati, pa samo sebe oštevala, zakaj brezveze sumničim, pa poslušala, da sem nora….. Pa se prepričevala samo sebe, da ima vsako razmerje svoje vzpone in padce, pa da sem preveč posestniška, da se moram sprostit. Sploh njemu ni bilo treba tega govorit, sem se že sama sebe krcala, kakšna sem.
V sedmem mesecu nosečnosti pa sem ugotovila, da nisem nora in posestniška in nesproščena in brezvezno sumničava…..
Na nos mi je prinesel, ker bi si očitno še dalj delala iluzije. Ves tisti čas, ko sem vedela, da je nekaj narobe, ampak sem se prepričevala naj ne bom “brezveze sumničava” in da moram zaupat – ves ta čas me je varal.

Tako da seveda znamo biti ženske brezveze sumničave in obremenjevati razmerje. Ampak znaki, ki jih opisuje Mina, ji dajejo kar nekaj osnove za sumničavost. Kjer je dim, je tudi ogenj.
Ni sicer neki reprezentativni vzorec, ampak v moji okolici je pet žensk, ki so jih njihovi moški varali, obenem pa jih obtoževali “brezvezne sumničavosti”.

Da, tako se to dogaja v praksi, zdaj pa Primož povej, ali je mož elizo varal zato, ker ga je sumničila ? Ker, če bi mu zaupala jo pa ne bi ? Ma daj no !!!
Eni in ene so pač taki-e, ki varajo in bodo varali – ljudje, ki so oporečni, tako kot, da eni kradejo drugi pa ne, pa čeprav bi jim dobesedno pod nos nastavili.
Zato draga mina, zahtevaj, da ti odkrito pove resnico, do tega imaš vso pravico, potem pa ukrepaj !!!