ne vem več kako naprej…
Pozdravljeni!
Poročena sem deset let. Imava dva otroka (osem in deset let). Poročila sva se ko sva bila še oba zelo mlada. Imava stanovanje, oba dobri službi. Finančno je vredu. Je pa velik problem najin zakon. Naj povem da so tudi moji starši ločili, ko sem bila še manjša, njegovi so sicer skupaj vendar tudi ni tako kot bi moralo biti ( pri pedesetih spita vsak zase, ne komunicirata..). In takšen je tudi moj zakon. Brez vsake komunikacije, oz. če sploh je sem jaz tista, ki karkoli vprašam, povem. Prav tako mi nikoli ne reče da me ima rad, me ne objame in sedaj že dva meseca spi na svoji postelji. Ko se želim z njim pogovorit sem itak jaz za vse kriva. Pravi da nimam odnosa do otrok, da jih ne znam vzgajti itd. Vedno me je žalil in poniževal tako da sem si pomoč poiskala pri psihologinji, ker nisem več vedela kaj je prav in kaj ne. Nikoli me ni pohvalil, da sem kaj dobrega skuhala ali spekla. ali kaj dobrega naredila. Vem da nisem slaba mati, in tudi ne slaba žena. Mogoče kdaj preveč glasno oz. zanj hiserično derem na otroke, ko se pač skregata ampak to je tudi vse. On pa pravi, da ko bosta večja da me bosta tepla da itak me sučeta okoli prsta, da bosta drogeraša itd… Ampak vsak ima napake. Jaz svoje skušam popraviti, se trudim biti bolj dosledna če otroke kaznujem (npr. da ne smejo gledati TV, ali igrat računalnik..) in če rečem ne da tako ostane. Moram pa povedati da za šolo otrok skrbim sama. Zvezkov sploh ne pogleda. Če je slučajno doma sedi na kavču in gleda TV ali pa je za računalnikom. Včasih če mu je se bo igral kakšno igro z otrocii ampak to zelo poredko. Drugače pa veselo komandira iz kavča in pravi da ne znam vzgajati otrok. Meni tak odnos načenja mojo psiho. Vedno najde izgovore za vsako stvar ki jo naredi in ob tem vso krivdo zvali na mene( če se napije, da me je prevaral..) On pa nikoli ni ničesar kriv. Ob njem se počutim prazno in izčrpano. Za vsako stvar moram poskrbet oz. organizirat sama. Vso odgovornost preloži name tudi glede otrok. Vse vidi črno, vsi smo najslabši, vsi nevzgojeni… Ne zaupa nobenemu. Mene je vedno obsojal da imam drugega, a sam je bil tisti. Ko vprašam kdaj pride domov, mi reče da lahko grem kam hočem saj me itak ne bo šel gledat za menoj…. Skratka ne morem več. Jaz sem mu povedala kaj želim od njega, (da me kdaj pa kdaj stisne k sebi, da mi da občutek varnosti, da si želim da bi se ob njem počitila ljubljeno, da bi sama kdaj kam šla..) on pa nikoli ni povedal ničesar, samo izmika se da se ne bo pogovarjal ker so doma otroci.
Malo sem se izlila ker imam preveč bolečine v sebi. Prosim za kakšen nasvet ali mnenje kako naprej. Naj povem da tudi po pomoč k kašnem svetovalcu ne želi.
Lep pozdrav in naj vam bo toplo pri srčku!
Mojca
Draga Mojca!
Razumem vas, ko pravite, da ne morete več in da imate v sebi preveč bolečine. Situacija v vašem domu res ni rožnata: mož vas žali, ponižuje, komandira, vi pa po svojih najboljših močeh skrbite za otroka in dom.
Tako seveda ne boste mogli živeti večno, zgovorne so izkušnje Muze, ki pravi, da je tako živela 21 let, potem pa je postala živčna razvalina. Ne čakajte tako dolgo, temveč ukrepajte že prej! Skušajte se na lep način še enkrat pogovoriti z možem, povejte mu, kaj si želite in kaj od njega pričakujete ter tudi katero njegovo vedenje za vas ni sprejemljivo (ne dovolite, da vas žali, ponižuje, komandira!). Če vam ne bo pripravljen prisluhniti, mu lahko napišete pismo. Opredelite tudi posledice, če se bo kljub vaši prošnji, naj se tako več ne obnaša, njegovo vedenje nadaljevalo (na primer nisem ti več pripravljena kuhati, prati in podobno – izberite takšne posledice, ki jih boste sposobni tudi dejansko realizirati).
Če v doglednem času z njegove strani ne bo nobenih znakov sprememb, lahko resno pričnete razmišljati o ločitvi. Če bo odnos takšen, kot je, in boste še naprej “požirali” moževe izpade, boste to slej ko prej občutili tudi na svojem zdravju, tako telesnem kot duševnem. Zato ne čakajte predolgo in se ne tolažite, da se bo že samo uredilo, ker se ne bo. Naj vas ne bo strah postaviti se zase in narediti, tisto, kar čutite in mislite, da je prav – v svoji notranjosti ste bolj močni in pogumni, kot si mislite!
Toplo vas vabim tudi na brezplačna predavanja Šole čustvene inteligence. Srečno!
Draga Mojca in Muza
Mojca kot, da bi pisala svojo zgodbo, samo z tem, da sem jaz bila 11 let v zakonu. Hudo in hudo zelo hudo je bilo.
Muza, tebe, ko sem brala kot, da bi bila v tvoji koži, ker tudi sem še jaz na tabletih zaradi tistega bivšega HUDIČA.
Samo BOGA molim, da mu se vrne, vse to kar sem jaz preživljala in doživljala in želim mu, da bi še 2x toliko več pil antidepresive kot jih pijem jaz. Samo to mu želim in naj si poizkusi živeti tako, da bo videl kako je, ko postaneš odvisnik od tablet.
Želim mu, da cele pesti zdravil pije.
Takooooooo ga sovražim kot nikogar na tem svetu, ker mi je toliko slabega v življenju storil.
Srečno obema in lepo življenje vama želim
Jerneja
Ojoj, Jerneja, pri tvojem postu sem se kar pošteno nasmejal. Oprosti, čist spontano.
Veš, tale tvoj hudič ti je tolko stvari naredil, kolkr si sama dovolila, da ti jih nardi in, če si bla ti tolk prestrašena, da si nisi upala spremenit življenja, pol je pa čist tvoj problem, da zdaj antidepresive ješ.
Ojoj, kako dolgo rabijo eni, da določene stvari pokapirajo.
Mojca, daj ti prej te stvari pokapiraj, da ne bomo rabli brat taksnih agaresivnih postov.