Znašla sem se pred težavo, ki jo očitno sama ne znam rešiti. In tudi kljub vsem pogovorom s prijatelji sem še vedno na istem. Ne vem zakaj ampak non-stop me je strah da me bo fant s katerim sva že dve leti zapustil. Na začetku sva se oba noro zaljubila, oba imava še danes občutek kot da nama je bilo vse skupaj namenjeno. In tudi v končni fazi se imava še vedno super. Dogaja se mi da sem en teden noro srečna, naslednji teden pa začnem dvomiti v njegovo ljubezen do te mere da če se ne bi sama sebi zdela popolnoma neumna bi mu lahko cel dan sledila da bi videla kam hodi. Najbolj žalostno je pa to da mi več ali manj sam pove kje je bil. In se tega tudi čist zavedam. In vem da me ne vara ali pa se dobiva s kakšno drugo. Potem pa pride trenutek in sem vsa v dvomih. In ga toliko sprašujem da se počuti kot da je oblegan. Sama nekako vidim razlog v tem da sem veliko doma,študiram on pa seveda veliko manj, ker dela (živiva skupaj). In na trenutke imam občutek da se ves moj svet vrti samo okoli njega. Kar mi seveda ustreza ker sem rada z njim ampak posledično pa to pelje do tega da sem čist nesrečna, brez volje, namesto da bi študirala sedim po par ur za mizo in razmišljam in ne dam nič od sebe takrat ko ga ni. Še takrat ko bi lahko šla ven s prijatelji ne grem ker se non-stop bojim da potem ne bom z njim preživela tistih par ur. In se tudi popolnoma zavedam, da bi mogla ohranjat stike z prijatelji, da bi morala iti ven tudi takrat ko jo on doma. Ne vem več kako. Hkrati pa s tem še njega onesrečujem ker me bere kot knjigo in vsakič točno ve da me spet obhajajo neki dvomi. Ne morem ven iz tega labirinta nesreče in na trenutke se mi zdi da ne bom zdržala tega občutka tesnobe, obupanosti. Najbolj grozno mi je to da točno vem kako in kaj, pa kljub temu pol dneva premišljujem kaj je danes počel in če je bil kje in mi ni povedal. To me ubija in vem da ubija tudi najino vezo.
Prosim pomagajte mi.
Hvala

Spoštovana April,
Razdvojenost, črnogledost, ljubosumje,brezvoljnost samospoštovanje “na tleh” ali celo”pod ničlo,vrtanje po sebi, samoobtožbe in nesrečno razpoloženje, tavanje v krogu…….kaj je to? DEPRESIJA !Takoj v ponedeljek obiščite svojega zdravnika, če vam ne bo znal sam pomagati, se bo posvetoval s psihiatrom.Prej kot boste začeli ukrepati, prej se bo dobro počutje, delovni elan in zavedanje varnosti povrnili.

Spoštovani!
Ko berem te besede, se mi zdi, da se to tudi meni dogaja. Sama sem namreč nekaj tednov ali nekaj časa srečna, zadovoljna tudi s skromnimi stvarmi. Potem sem tako črnogleda, nezaupljiva, takrat bi najraje pobegnila od vsega nekam daleč proč, samo da spremenim situacijo. Nobeno delo, nobeno prijateljstvo in ni stvari, ki bi mi bila takrat v uteho. Prav zato je partner tudi jezen name, kadar sem takšna. Jaz pa takrat želim in potrebujem njega, vendar ga ni prav takrat, ko najbolj potrebujem njegovo pozornost. Če ne bi imela obveznosti in službo, bi bila že zdavnaj nekje drugje in bi samo potovala, da bi ubežala svoji stiski; da pozabim nase in opazujem druge kulture.

Spoštovana Sandra,
povsem mogoče je , da pri vas stvari še niso tako resne, da bi potrebovali zdravila, po vašem pismu sodeč je patrner tisti,katerega prisotnost in pozornost najbolj pogrešate.Poskusite uskladiti vajina urnika, za začetek pa si privoščita podaljšan vikend v povsem drugem okolju.Če se počutje tudi potem ne bo izboljšalo ,bo razmislek o zdravniški pomoči tehtnejši.

Ne vem, zakaj vsem priporočajo le zdravniško pomoč. Meni se dozdeva, da je problem pri teh mladih ljudeh brezciljnost in pomanjkanje samospoštovanja, predvsem pa dolgčas.
Omislite si kaj, kar vas bo povezovalo in vam omogočalo doživljati skupne trenutke, pa naj bodo veseli, delovni, kakršni koli že. Tudi družina je lahko krasen izhod iz teh kriz, ko človek ne ve kam s seboj. April pelje neko ljubosumje in ne vem kaj še, namesto, da bi si poiskala kaj kar bi jo zamotilo in ji omogočilo smotrnejšo izrabo časa. Pa naj bo vzgoja otrok, če teh ni je lahko fitnes, izbira ljubega konjička….. Možnosti je dovolj. Nikakor pa ne razmišljajte več, kaj vse vam fali. Začnite zidati hišo ali vikend, planirajte dopust in podobno.
Kam to pelje? Nobenih resnejših življenskih problemov nimate – vsaj po vašem pisanju sodeč, pa ste depresivni, haloo!
Pamet v roke – vsak je svoje sreče kovač!