ne vem več kaj naj storim
Malce sem se sprehodil po forumu a teme, kot jo bom odprl, nisem našel.
Ne bom rekel, da ni težava v meni pa čeprav se sam močno nagibam v prid dejstvu, da je v resnici v moji partnerki. Potreboval bi torej nasvet, s katerim bom skušal spremeniti sebe, kajti partnerke, to vem iz izkušenj verjetno ne bom mogel. Poleg tega pa seveda dopuščam možnost, da sem sam kriv za zoprne stvari, ki se nama dogajajo.
Skušal bom razložiti čimbolj na kratko. S partnerko sva začela živeti skupaj pred kakšnimi tremi leti. Oba imava za seboj propadla zakona in otroke. Partnerkini otroci (s katerimi se odlično razumemo in razumem) imajo tudi vnuke. Vsi skupaj velikokrat pridejo k nama na obisk.
Teh obiskov pa se v resnici bojim. Ko otroci odidejo, je v hiši takoj polno negativne energije, pogosto pa pride tudi do prepira. Vse pelje v smeri, da njenih otrok in vnukov ter tudi nje, ko so na obisku, ne spoštujem dovolj, da imam nepotrebne opazke in skratka…..da jih ne maram.
Pa čeprav sam pri sebi globoko vem, da to ni niti najmanj res.
Svoje otroke in vnuke moja partnerka obišče najmanj dvakrat tedensko, (živimo kakšnih 50km narazen) dnevno pa so na zvezi tudi po telefonu. In tu gre za pogovore do pol ure in več. Tudi, če pridejo kakšni dve uri kasneje na celodnevni obisk. Babica gre takrat z vnuki na dvorišče, starši pa običajno po kosilu spijo, sedijo za računalnikom, ali pa komunicirajo preko telefona. Seveda se mi včasih zdi situacija hecna in kaj pripomnim…in je nato zvečer cel hudič.
Besede prehajajo od tega da ne maram njenih otrok pa do tega, da vse, kar naredim, naredim narobe, da se ne znam obnašati, da ne znam nič, da se ničemur ne posvečam, da jo moti moja nagnjenost k nekompliciranim stvarem, dejanjem, bolj free pohištvu, opremi, avtu, razporeditvi začimb na polici in kaj jaz vem kaj še vse.
Zaradi nekaj včerajšnjih besed na to temo, je ponoči prespala na kavču, zjutraj pa je kričala name, da me sovraži, da sem prasec in da že ve, zakaj me je bivša partnerka zapustila. Groza.
Povedati moram, da je moja partnerka drugače zelo uravnotežena, pridna in skrbna ter poštena ženska. In tudi zastran pameti in splošne izobrazbe ji ni kaj očitati. Edina moteča lastnost pri njej pa je to, da takrat, ko si nekaj vbije v glavo, tisto zanjo tudi 100% drži. In se je ne da ne z lepo besedo, ne z argumenti oh, z ničemer prepričati v nasprotno. To početje pa je ZELO moteče. Živeti z nekom, ki bo trdil da je edina resnica le tista, ki se ji priklanja sam…je zelo težko in posredno tudi hudo.
Partnerko imam močno rad in jo obenem tudi zelo spoštujem. Toda ti izpadi v zvezi z njenimi otroci in tem, da vse kar počnem, počnem narobe pa so takorekoč za znoret.
Zveze ne želim prekiniti, na partnerko sem nenormalno čustveno navezan. Ljubim jo. Vsemu šikaniranju navkljub. Kaj pa morem, tako pač je.
Povedal bi še to, da se partnerki nikoli ne zdi potrebno povedati kam gre, s kom gre in kdaj se vrne. In tega od nje tudi ne pričakujem. Čeprav se meni samemu zdi zelo korektno in prav, da vedno povem kam grem, s kom in tudi kdaj se vrnem. Kajti mene, če mi tega ne pove, vedno malo skrbi. Zato se mi zdi naravno, da ji sam te stvari povem.
No ja, ne bi razlagal celega svojega “družinskega” življenja. Zanima me le, ali je z menoj res nekaj narobe.
Partnerkini otroci so drugače dokaj dobro situirani in preskrbljeni. In v Kristusovih letih.
Vsakrše nasvet ali komentar mi bosta dobrodošla. Trenutno sem namreč v situaciji, da enostavno ne vem več kaj naj storim. Življenje mi nekako igublja smisel. Zato bi potreboval malo ali graje, ali podpore ali nasvet, ali karkoli. V glavi mi vre, srce mi razbija in čisto nič dobro se ne počutim. Pa sem bil včasih tako neobremenjene in vesele narave. Sedaj pa…..
Spošotvani »varilnik«,
čeprav sem prepričan, da z vami ali vašo partnerko ni nič narobe, še kako verjamem, da trpite v načetem odnosu, prav tako tudi gospa, saj se vidi, da vam je ta odnos prioriteten in da partnerko imate radi. Ne bi na široko razlagal o ozadju dinamike, ki je, ko gre za tovrstne obrambne mehanizme, splošno znana v partnerskih odnosih. Želim pa opozoriti na to, kar se iz opisa kaže, da lahko storite. In to je varna struktura, ki jo je potrebno pričeti graditi. Z našimi odnosi je tako kot s hišo – če ne stoji na varnih temeljih z ustrezno izolacijo, se prične potrata z energijo, v njej pa nas bodisi zebe ali pa nam je prevroče. Nikoli nam ni prav.
Najprej želim poudariti, da če se znajdeta še naprej v težavah, se lahko vedno obrneta na bližnjega zakonskega in družinskega terapevta po pomoč. Pred tem pa poskusite obrniti perspektivo v pogovoru in odnosu s partnerko. Če želimo prejemati spoštovanje, zaupanje in posluh sogovornika, ga moramo najprej pokazati – in to ne da bi čakali kdaj se bo to zgodilo z druge strani. To je ključno, ker toliko odgovornosti in skrbi moramo pokazati sebi, mi smo v odnosu z nekom najprej zaradi nas samih, sicer napor nima smisla. Partner/ka nam lahko sledi ali pa ne, ampak to ni naša skrb, zato tudi nimamo možnosti, da bi kogarkoli spreminjali, pa čeravno si to pogosto želimo.
Spremenimo lahko sebe, za to pa se je potrebno odločiti. Govorim vam o okvirih/pogojih, v katerem je varen pogovor/odnos sploh možen. Nekdo ga torej mora pričeti vzpostavljati, sicer se negativna energija z obrambami in projekcijami nadaljujejo vse do psihosomatskih idr. težav, čemur se želimo izogniti.
Temelj varnega pogovora je najprej v spoštovanju svojega in doživljanja drugega – ne glede na to koliko nas to doživljanje (sebe, drugega, sveta, problema) boli, veseli, žalosti, jezi … sicer odpiramo vrata obrambam in izgubi nadzora nad seboj in odzivanjem. Spoštovanje se kaže najbolj v tem, kako oz. koliko lahko sprejmemo nekaj drugačnega od sebe oz. pogosto je to tisto, kar v sebi kot izkušnjo sicer nosimo ali poznamo, pa tega nočemo (še) priznati in nas ravno vse v zvezi s tem najbolj jezi/moti pri drugem. Namreč, zlasti ko gre za intimne odnose velja, da kar v sebi oz. v zvezi s seboj ne doživljamo kot problematično, nas tudi pri drugem ne tako vznemirja in ne ogroža.
Resnico in dejstva v čustvenih intimnih odnosih doživljamo subjektivno, tj. vsak na svoj način, ne glede na to kako selektivni ali manipulativni smo oz. se sogovorniku zdimo. In pri tem sta obe doživljanji pravi, tj. za tistega, ki tako čuti. Ko sem v zmoti ali zanikanju, pa se tega ne zavedam, bom s težavo opravil šele takrat, ko bom sam našel pot do spoznanja, drugi mi ne more rešiti moje težave, lahko pa mi pri tem pomaga ali pa ovira. Zato ne gre iskati prav/narobe, saj s tem spošotvanje spregledamo in se zvrtimo v nesmiselno spiralo boja za premoč in nasilje je hitro tu. Konflikt je vedno koristen in premostljiv takrat, ko smo po njem pripravljeni nazaj v odnos začeti govoriti o sebi in svojem doživljanju, ne o drugem. S tem ustvarimo čustveni prostor za to, da se nam drugi približa. Takoj za tem, pa se pokaže priložnost za razumevanje in sprejemanje.
Naslednje so razmejitve, ki so posledica spoštovanja in kažejo na ozaveščenost in odgovornost sogovornika; ne moremo karkoli in kadarkoli komurkoli govoriti ali storiti. In četudi vse to vemo, delamo ene in iste napake, boste rekli. Res je, ampak vprašajmo se, koliko smo sami res pripravljeni prispevati za varnost v odnosu, komunikaciji? Gre za to, ali smo pripravljeni drugega in njegovo »različico renice« vzeti kot dejstvo? Ali smo potem takem pripravljeni namesto prepogostih sodb raje sogovorniku postavljati vprašanja in preverjati kako je to mislil, čutil, doživel?
Zakaj je vse to pomembno? Ker intimni partnerski odnosi oz. vsi odnosi bližine delujejo in živijo po načelu vzajemnosti, zato govorimo o partnerskem odnosu, ustvarjalnem odnosu, družbenem odnosu, odnosu s samim seboj itn. Gre za relacijo, v kateri skupaj ustvarjamo zavest, spomin, resnico, pa naj bo še tako boleča ali lepa.
Še nekaj glede razmejitev: vse besede ne nosijo pomena za odnos in vsa dejanja še niso pristna in odločilna. Lahko še tako govorimo in prepričujemo sebe in druge, da nekoga imamo radi, da želimo pomagati, da (ni)smo sami takšni in drugačni … prave besede in prava dejanja pa so tista, ki odnos naredijo skladen s pristnimi čutenji. Tako so možne iskrenost, pristnost in konsistentnost v odnosu. Zato je tako pomembno, da vzpostavljamo to ravnovesje, terapevtsko povedano, da nenehno delamo stik s seboj in da se zavedamo, da nam ta stik šele omogoča pristno vez z drugim; tako nam lahko ravno sogovornik, še bolje, sopotnik v življenju izjemno veliko sporoča ne le o sebi, temveč o nas samih s tem, ko mu dovolimo, da izrazi oz. sporoči (ne nujno z besedo) kako nas doživlja. Ne glede na vrsto ali razsežnost težave, vedno bo soustvarjena resnica, resnica odnosa tista, ki nam bo pomagala ven.
Upam, da sem vam ponudil uporaben okvir, v katerega lahko umestite in ovrednotite vašo opisano izkušnjo. Ne želim pa, da to pisanje vzamete prelahko, v smislu, v redu, zdaj se bom pa odločil, da bom jutri tak. Ne, razvoj, ki ga ta struktura omogoča, je proces: je čas, prostor in seveda vaša dragocena energija (čustva, mišljenje ter vedenje z odločitvami in vztrajanjem).
Vse lepo!
Tudi jaz ne vem več kaj storiti…
Z možem (poročena sva dve leti, skupaj pet let), imava hčerko leto in pol staro….
Najin problem pa je velik, življenski… KJE ŽIVETI…
Namreč, kot oba kmečka otroka sva pri obojih starših nekdo, ki bi bil naslednjik, jaz kot edina hčer mojih staršev (s tem da imam polsestro), in mož, brat dvema bratoma in sestri.
moja polsestra se je pred 6imi leti preselila k možu. in zaradi nerazumevanja s tastoma, sta se pred enim letom preselila v naš bližnji, sosednji kraj.
Moj mož ima sestro ki doma dela svojo hiško, en brat jo dela pri punci, drugi pa je star šele 15 let….
in kaj je z najinim problemom… že od kar sva skupaj naju ta nadloga vedno spremlja, sedaj ko sva poročena in imava hčerko je še toliko slabše… ne moreva in ne moreva se nekako zmenit, da bo nekdo šel od doma.. jaz ne k njemu , on ne k meni.
moje večno prepričanje je, da moram ostati doma, saj naši še kako potrebujejo pomoč pri opravilih, on pa si je zaradi delavnice in kmetije pri njegovih, ki je mnogo bolj ravninska kot naša, zamislil, da bo ostal doma, saj je edini ki kaj zna naredit, sploh pa si noče matrati v robovih in kosit na roko, saj je samo zguba časa… in trud, od tega pa ni nič..
Ne vem zakaj je prepričan, da bi brez ne mogli delat pri njegovih… kot da je edini ki drži kmetijo in družino pokonci…
Ja.. no, ne rečem da se mi gre za našo kmetijo, gre se mi zato da na stara leta mojih staršev nekako pomagava, da si bosta lahko nekako upedenala življenje tudi naše dva, da bosta brez skrbi, in z veseljem delala še toliko časa dokler bosta lahko… potem pa bi midva kot naslednjika naredila toliko kot bo pustil čas po službi.
On ima za svoje starše enako željo, a moje prepričanje je v tem,da se pri njemu še da to rešiti, saj doma po njegovem odhodu ostaneta še dva, če pa grem od doma jaz, ki sem še edini otrok doma, rešitve ni…
a on zanika… le jaz sem tisti krivec ki ni dala v to nič truda, da bi se nekdo od naju preselil,.. s tem da sem tri leta prosila svojo polsestro da če je možno da bi prišla ona nazaj , s tem da sva se večkrat skregali, pogovarjali, ni mož niti enkrat o tem spregovoril z nobenem od svojih… njegovo prepričanje je, da če lahko gre kdo od doma, sem to jaz ….
Vem , in sam se je z besedami tudi izdal da nima “jajc” (se opravičujem izrazu), it od doma, kot v nekem prepričanju, da tu ne bo mogel srečno živeti, ker je kmetija čisto drugačna kot njegova, ker doma lahko špila glavnega gospodarja (čeprav ni), ker njegov oče prevečkrat kaj spije, da bi lahko delal, in ne gospodari nič, ker pa pri mojih ni problemov z alkoholom in nič, je pa problem ker moj oče gospodari tako kot je prav, in misli da sam ne bi imel nobene besede…
Je pa tu še večji problem, njegova mamica,s katero se za enkrat razmeroma dobro razumeva… mu po dveh letih najinega zakona še vedno pere cunje, pri njej se stušira, in njej pusti perilo da ga opere, pri njej ima kosilo in večerjo, zvečer ob devetih pa pride k nama.. (midve sva ostali pri naših doma, v zgornjem štuku, kjer bi naj bil naš stanovanje) … še najbolj se je spuntal za odselitev od doma takrat, ko je moja polsestra odšla z družino pred enim letom od tašče, na svoje.. …
In najin zakon zaradi tega toni in toni v globino.. ne rečem, ljubezen je še prisotna, rada se mava, še pade vsaki dan kakšen poljub, in objem.. ampak ko prideva do debate kje živeti se vse podre,.. in počasi si spet nabirava pozitivne točke med nama .. in ko pride zopet ta tema na plano… se nama vse pozitivne točke izbrišejo..
Najbolj me žalosti to, ker je rekel nekaj mesecev pred poroko, da raje gre b blok živet kot pa k meni domov… in v tem stavku sem prebrala njegove prave misli,,, nima ” jaj*”
Rečem vam, če bi sestra prišla nazaj, gre živet k možu, tastu, tašči… , če bi mela sestro, brata doma, bi šla.. tako .. nimam mižnosti, ,…
tako gorje kot sem dala čez v času najine poroke je bil zame velik zalogaj žalosti, solz, na nobenega se nisem mogla upreti, niti na moža… moji starši bi si najraje konc vzeli, kot da grem od doma, da sem mamo spravila na tableta, … da ne govorim koliko solz smo skupaaj prejokali…. sj se še spomnit ne smem… in tako kot na vse zadnje, nimam tudi jaz ne jaj* it od doma, saj še enga tasga gorja nebi dala čez..
Sedaj mi je prioriteta skrbeti za hčerko, da jo vzgojim kolikor se da v dobro punco… saj pri vzgoji nima mož očitno nič zraven, saj ko pride k nama, mala že skoraj spi, z njo je le ob nedeljah, pa še takrat večina v mojih “rokah”….
Ni mi niti všeč da ko se kaj skregava, ne da iz sebe niti besede, ga moram skoraj na kolenih prosit, da mi pove svoje težave, vedno je tiho, ko se imava kaj za pogovorit, ne spregovori nič.. zame to postaja mučno, ko pa že kaj spegovori, pa mi reče le to, da se z mano ne da pogovarjat…. pa jaz si mislem da se ne da, če ne vem kaj si misli in je tiho…… kako se bova kdaj pogovrila o najinih problemi če je stalno tiho…
ravno par dni nazaj sem ga uprašala če hoče imet še kako štručko.. in je bil tiho… pol ure sem ga spraševala, ga dregala, mu govorila v faco a on se ni zmenil, ko pa sem v hčerko rekla da ne bo imela sestrov ne bratcev, ker se očka noče nič zmenit je spregovoril.. “lahko naredim otroka ampak po porodu greš k meni živet”…
No zdaj mi naj kdo pove.. ki me razume.. ki ve, kaj pomeni biti naslednjik kmečkih staršev!!!,
ker imamo pač to v krvi da je treba pomagat, delat,…. kaj naj naredim, narediva…
Kako ga prepričat v kakšen pogovor… ker ta tišina me pelje v begne… :((((
Spostovana aki.kvip,
Verjamem, da se pocutite nemocni, razocarani in zalostni, ampak problem selitve k njemu oz. k vam je zgolj simptom, je zunanji vidik vajine partnerske stiske, ki vama vsakemu na svoj nacin na nezavedni ravni sluzi kot oder za odigravanje posamezne druzinske drame: sodec iz opisa, se tako vi kot partner custveno nista osamosvojila od primarne druzine, kajti drzi vaju v vzdusju krivde na eni in vzdusju strahu in negotovosti na drugi strani. Ker pristajata na tradicijo – otroci doma skrbijo za kmetijo in starsa, ne zivita svojega lastnega niti ne druzinskega zivljenja z vajinim otrokom. Nic ni narobe s tradicijo, problem je koliko vama je v resnici prinesla resitev za svobodno in odraslo zivljenje kolliko pa dodatno breme. Resitev ne vidim v tem, da se eno ali drugo stran nekako preprica v selitev, ker je zgolj slab kompromis, ampak zlasti v resnem pogovoru o tem, KAJ VIDVA ZARES ZELITA (zase in druzino) in koliko sta si pripravljena priznati, da vaju je pravzaprav strah pred krivdo in sramoto v kolikor bi se odlocala po svoji vesti, svobodi in odgovornosti. V tem se cuti vajino najvecje custveno breme, in ker se nista v tocki, da bi na tem zares delala, si stisko le podajata ( npr. on komplicira ze ves cas, njemu je lazje ipd., partner pa se v resnici sploh ne cuti v vlogi oceta in moskega, saj je odsoten). Skratka, veliko blizje resitvi bosta prisla s tem, da se bosta posvetila sebi, partnerstvu, varnemu pogovoru, saj vaju ocitno mocno povezuje podobna druzinska dinamika z ogromno krivde, sramu, strahu, nemoci in se cesa. O tem bo potrebno spregovoriti v dvoje ali pa ob strokovnjaku, sicer se bodo obrambne projekcije (omalovazevanje, zanikanje, groznje, zanemarjanje odg. ipd.) nadaljevali v tej ali oni obliki.
Zelim vama mirnih in dolgih iskrenih pogovorov o tem kako se ob tej dilemi v resnici pocutita v lastni kozi in kako dozivljata drug drugega. Kar bo prislo ven, bo dragocen material za osebnostno rast. Verjamem, da sta vsaj na povrsinski ravni zato tudi skupaj, da rasteta drug ob druem, in da varnem vzdusju in vzajemnem spostovanju raste tudi otrok. Kmetija in ostale zadeve so perifernega znacaja (minljivost!). Veliko vec si zasluzita kot to! Srecno.