Barbara pozdravljeni,

ker ne vem več na koga naj se obrnem se se odločila, da pišem še vam. Sem totalno obupana…

Stara sem 30 let. Že več kot eno leto se srečujem s težavami, ki jim kar ni konca, se le stopnjujejo. Sedaj je prišlo že tako daleč, da sem doma (bolniška) že skoraj 3 mesece, vendar stanje ni niti za 1% boljše.
Pa naj opišem svoje težave…že od jutra, ko se zbudim sem omotičena, imam izrazito rdeče oči (popokane kapilare), moten vid (kot bi gledala čez ”mlečno” steklo ali pod vodo), imam neznosne bolečine v vratu (zailje-luknja in narastišča), lopaticah, križu in velikokrat tudi glavobol na eni strani glave. Skoraj vsak dan so pristone izgube ravnotežja, malo po malo slabosti in splošne utrujenosti. Zelo slabo spim, podočnjake imam take, da zgleda da ponočujem.
Poleg tega sem neznansko utrujena, ko gledam v računalnik imam čuden napet očbutek v vratu, vid postane še slabši in dobim čuden občutek glave.

Opravila sem že CT glave in vratne hrbtenice, ortoped, oftamologa, nevrologa, jemljem tudi AD, ker je bilo rečeno da je psiha (seveda je psiha, če te non stop nekaj boli), ščitnica, endokrinolog…skratka skoraj vse kar se da in vse je bp.
Prehranjujem se zdravo, športati pa s temi občutki ne morem, saj se mi takoj pojavi omotičnost, občutek omedlevice in ne vem…slabo počutje.
Imam tudi povišan krvni tlak in kortizol. Takoj mi je bilo rečeno da gre za kronično utrujenost in blago obliko fibromialgije. Vendar zakaj ta slab in moten vid??? Poleg tega ne razumem zakaj po 3 mesecih počitka ni nič bolje?
Kljub vsej zdravi prehrani, počitku, AD-jih, psihoterapiji…. Aja pa grozno mi škodi tudi sonce (že 2 minuti hoje po soncu mi sprožijo neke čudne občutke v glavi), prav tako je neznosno ko se spreminja vreme, takrat dejansko nisem sposobna funkcionirati, tudi skupaj sem že padla.

Zanima me sledeče. Je možno, da bi vse težave, vključno s tem ”čudnim” vidom povzročala zategnjenost vratnih in hrbtnih mišic?? 1x sem šla tudi na fizioterapijo in terapevtka je bila nad stanjem moje hrbtenice šokirana, saj naj bi bila polna zatrdlin in popolnoma zakrčena. Seveda se mi tudi po masažo oz.že med njo vrti…pa bi tudi to pretrpela če bi vedela, da je to vzrok in bom potem ok.

Prosila bi vas za mnenje, saj sem resnično obupana, da pri 30ih živim življenje 80 letnika in v kolikor bo potrebno se lahko na masaže naročim tudi k vam, če imate rešitve.

Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljena!

Žal mi je, da živite v takšni stiski in to že toliko časa. Kar takole samo po opisanih težavah, ne vem, kaj naj vam napišem.

A so dopler vratnih žil naredili?

Če želite, da vas pregledam in da se pogovorive, se mi javite na spodnjo številko in bova videli kaj se da narediti. Vse skupaj je zelo nenevadno…morda bi poskusili z eno trigger point terapijo vratu, da bi se vsaj malo bolje počutila…http://www.fizioterapija.net/blog/omoticnost-in-vrtoglavica-iz-vratne-hrbtenice/[/url]potem pa bi videli ali je kaj izboljšanja?

Pozdravljena,
ko sem prebrala vaše sporočilo, je bilo skoraj tako, kot da bi brala svojo zgodbo pred leti…
Pri meni je bil vzrok stres in burn-out sindrom, ki je povzročil hude glavobole, trd vrat, omotice, meglen vid,…..zaradi česar sem postala tako anksiozna, da sem pristala v postelji, brez energije, z bolečinami po telesu, stopnjevalo se je do take stopnje, da sem morala piti pomirjevala in antidepresive, vsi testi so bili bp, nisem zaupala zdravnikom, nisem verjela, da lahko naši možgani naredijo res tako zmedo… Preobremenjenost, preveč signalov, dobesedno zrušila sem se, nisem mogla fizično niti svojega telesa držati pokonci. Nisem spala 1 mesec, stalno sem doživljala simptome po telesu, mravljinčenje, pekoče bolečine, valove elektrike, ki so šibali po hrbtenici v glavo,…. vse to me je plašilo in še slabšalo moje stanje. Fizioterapije vratu nsiem prenesla, se mi je meglilo, bolela glava,…. Za vsak simptom sem hitela na urgenco…. Na koncu sem držala v rokah napotnico za psihiatrično bolnišnico, ker nisem hotela piti zdravil…. Vendar potem sem se vdala, hodila k psihiatru, vzela pomirjevala in antidepresive. Vzporedno pa sem hodila k bioenergetiku. Začela sem redno telovaditi vsak dan zjutraj in zvečer, vaje za vrat in hrbtenico. Na začetku je bilo težko… Ko sem dvignila roko se je tresla in hitro padla dol, ko sem dvignila nogo sem jo zmogla držati malo časa, ko sem hodila sem se že po nekaj emtrih ustavila zaradi omotice, šibkih nog,…. Stalno sem doživljala napade panike, dihala v vrečko, nisem mogla biti sama doma.
Vse zgoraj opisano pa se je dogajalo zelo hitro. Od začetka, ko sem šla na bolniško, do povratka v službo je bilo vsega skupaj 2 meseca. Antidepresiv sem pila še 2 meseca po povratku v službo.
Ne skrbite, “vse je v glavi” pomeni, da lahko z našo voljo in močjo misli naredimo marsikaj, tudi nemogoče. Ko postane prehudo, pa rabimo zdravila za začetek, da lahko funkcioniramo in začnemo pot okrevanja.
Jaz sem bila v 3 tednih v takem stanju, da sem mislila, da ne bom več vstala iz postelje. Nič spala, nobene hrane nisem zadržala v sebi, kar sem pojedla je šlo direktno ven, menstruacija mi je postala neredna…. Meni je včasih tako padel pritisk, da sem morala leči z nogami v zrak, pila sem elektrolite, imela drisko, dehidrirana, shujšala,…. nisem mogla brati, gledati Tv, se voziti z avtom, vse okrog mene je bilo nejasno, megleno, kot da bi se vrtelo v počasnem posnetku. Ampak vmes so bili trenutki, ko je bilo boljše, kar mi je dajalo pogum, da nisem tako bolana telesno, ampak dejansko se mi je porušilo ravnotežje v možganih. Tako kot opisujejo stanje pri depresiji. S tem, da jaz nisem bila depresivna , ampak tesnobna, panična, ker sem bila prepričana, da sem hudi bolana, da bom umrla, da se zdravniki motijo…. Prebrala sem veliko knjig o anksioznosti, izgorelosti,…. vse, kar sem mislila, da mi bo pomagalo razumeti moje stanje. Začela sem se zdravo prehranjevati, jemala sem omega3kapsule, B-kompleks, magnezij, kalcij… Vse skupaj je pomagalo. Najbolj pa me je potolažil in mi pomagal bionenergetik, ki je žal že pokojni, ki mi je vsak dan sproti razlagal, kaj se mi dogaja, zakaj, kako, naj se ne bojim vseh teh znakov. Ko se mi je življenjska moč vračala, sem čutila valove elektrike po hrbtenici v glavo, peklo, žgalo, cel prsni koš, glava, cele noči…. Ne morem vam povedati, v kakšnem strahu sem bila, da bom umrla, brez vedeti, kaj mi je. Zdravniki so me prepričevali, da je vse v redu, jaz pa sem stalno iskala pri sebi znake, simptome, dokaze, da bi jim dokazala, da se motijo, da so nekaj spregledali, ker se mi ni zdelo možno, da se to dogaja…
Čimprej si pomagajte, pojdite k bioenergetiku, jaz sem šla tudi na bioresonanco. Meni je pomagalo, že večkrat.
Hodim na jogo, super koristno. Delam tibetanske vaje, odlične so, preproste in hitre. Nikoli več nočem tega doživeti.
Upam, da sem vas vsaj malo potolažila, če se dobro spomnim, obstaja neka knjiga o anksioznosti, v njej je vse razloženo zelo na poljuden način. Lahko bi pisala še kar naprej…. Vse enako kot se dogaja vam, samo da se pri vas to dogaja že več kot leto. To je dolgo, tako da simptomi očitno niso tako hudi, sicer bi že obležala. Verjetno rabite samo “preklop” v svoji glavi, da se odločite, da ste zdravi in da se tako začnete tudi obnašati.
Povedati vam moram, da tudi po izboljšanju, ko boste že nekaj časa v redu, se bodo simptomi še pojavljali, enkrat eden enkrat drugi… Ignorirajte jih, tudi če se vam bo meglilo, omotični, hitro dihanje, pulz, neenakomerno bitje srca, visok pritisk,…. Meni so se pojavili takoj, ko sem začela razmišljati o kakšnem simptomu, potem se je samo še stopnjevalo. Za prvo pomoč imam še danes pomirjevalo v torbici, ko ne morem z dihanjem in mislimi ustaviti te panike, vzamem polovico tabletke ali celo, pa je ok. Ker očitno imam v podzavesti strah, ker vem, da se vse to lahko ponovi, in to zelo hitro. Sprožilec je lahko prepir, stres, druga bolezen,….karkoli. Naši možgani začnejo takoj delati…. Nisem verjela, da je tako, dokler nisme doživela. sem tak tip, da rabim dokaze za vsako stvar in to oprijemljive dokaze. Tukaj pač ni tako. S tem se je treba sprijazniti. Še danes po toliko letih se mi to dogaja, ampak razumem in se zamotim, preusmerim misli, grem čistit, pomagat otrokom, klepetat k sosedi, v trgovino, akrkoli, samo da nisem sama s svojimi mislimi. Še vedno imam veliko stresa doma in v službi, zato se trudim vse premagovati čimboljše.
Želim vam veliko uspeha in korajže, nič hudega ne bo z vami. Verjemite, da ste zdravi!
Srečno in sproočite, kako vam gre!

Pozdravljeni,
bi lahko podrobneje opisali vaš vid? Nekateri simptomi nekoliko spominjajo na t.i. “visual snow syndrome”, za katerega slovenskega strokovnega izraza (najverjetneje) nimamo. Ozaveščanje o tej bolezni pri nas bi marsikomu olajšalo življenje. Dvomim, da to poznajo vsi slovenski nevrologi.
Lep pozdrav in vse dobro!