Pozdravljeni,

s fantom sva skupaj 3 leta in pol. Imela sva vzpone in padce, preživela sva vse. Do sedaj. Iz danes na jutri se je v meni nekaj premaknilo. Zlomilo. Kot da sem umrla. V sebi. Fant je ljubeč, skrben. Zelo me ima rad. Tudi jaz sem ga imela. Trenutno pa se počutim prazno. Ne vem več, kaj naj. Ko mi reče, ljubim te, kar otrpnem. Sploh ne morem odpreti ust. Naj povem, da pišem diplomo, naslednji mesec sva se imela namen vseliti skupaj, česar sem si dolgo želela. A starši niso odobravali. Zdaj so končno pristali. Meša se mi od tega, občutek imam, da bom znorela. In ne najdem poti ven iz tega. Ko me je vprašal, če nočem več biti z njim, sem le planila v jok. Od kod vse to? Kako naj mu pojasnim, če še sama ne vem, kaj mi je? Je to sploh normalno? Zakaj pride do takšne močne čustvene blokade? Ne morem se pomiriti. Najraje bi zbežala nekam stran od vseh. Zakaj se enostavno ne morem predati lepim trenutkom in uživati življenja? Nočem ga izgubiti, a se bojim, da ga bom. Naj povem, da imam težave z anksioznimi motnjami, tesnobo, strahom. Na trenutke imam občutek, da bom znorela. Dobesedno. Kaj naj storim? Kako naj se rešim tega pekla?

Lep pozdrav,
dark_rose

Pozdravljena,
Najprej oprosti, ker nisem uspela odgovoriti prej. Pa se za sumnike, ki jih ni.
Tvoja glavna tezava je anksioznost, ki ti ne da sprosceno dihati in uzivati v tistem kar si in kar imas. Obcutek, da se ti bo zmesalo je zelo pogost pri anksioznosti. Ceprav ti lahko zagotovim, da se ti ne bo zmesalo. Obcutki tesnobe pa so seveda grozni.
Malo verjetno je, da bi anksioznost minila sama od sebe. Torej bos morala poiskati pomoc. Poglej na forum nebojse.si kjer lahko preberes veliko zgodb sotrpinov. Na njihovi spletni strani so tudi datumi in lokacije srecanj skupin za samopomoc. Najbolje te lahko razume tisti, ki je to dal skozi. Strategije resevanja pa so spet razlicne, najbolj vazno pa je, da resitev zate obstaja. Moras jo poiskati, zazeljena je tudi pomoc strokovnjaka.
Sele ko bos resena tesnobnih obcutkov bos lahko sprosceno in polno uzivala v ljubezni in vsem ostalem kar ti zivljenje prinasa.
Zelim ti vse dtobro in javi kako ti bo slo,
Lp
Bernarda

Bernarda, hvala. Nisem še nikoli bila pri psihologu, psihoterapevtu. Nikoli za svoje težave nisem iskala strokovne pomoči, saj sem bila vedno mnenja, da se iz tega lahko rešim sama. Vedno sama. Tokrat sem prvič uvidela, da situacija ni tako nedolžna in da ne zmorem sama.

Pozdravljena,
nic ni narobe, ce kdaj v zivljenju ne zmoremo sami. Prav je, da takrat poiscemo pomoc in podporo. To ni znak sibkosti. Nikakor.
Le pogumno..t. tin javi kako ti gre,
Lp
Bernarda