Saj vem da je bilo že veliko povedanega na temo nespanja otrok, ampak moram se še jaz izkašljati. Torej najin dveletni sinko ne spi ponoči, oziroma se zbuja vsaki dve uri in hoče, da ga dojim. Ja, še vedno dojim, otrok spi v najini postelji. Hotela sem že prekiniti dojenje pa ni uspelo ker je mali zeloooo trmast ko hoče kaj doseči. Tako sem v službi neprespana in slabo delujem, še dobro da odpeljeva ob vikendih tamalega k starim staršem in potem midva spiva 10 ur. Čez dan ga pustiva tam, čez noč pa ni govora ker hoče mene.

Tudi drugače je zelo zahteven fantek in mora biti vse po njegovem. Saj vem, da boste rekle da mu preveč popuščava in vse dovoliva ampak ko začne tuliti enostavno ne morem poslušati in mu čez nekaj časa ugodim čeprav vem, da ni prav. Je pa vedno hujše. Ali obstaja še kakšen drug način, ne bi ga rada pustila jokati, ker me boli srce ko tako joka. No, najhujše je tisto nespanje. Vendar naj bi otroka pustili, da sam odkloni dojenje, pa ne vem koliko časa bo še hotel, ker mi zmanjkuje energije. Sem že poskusila z navadnim mlekom v flaški, pa flaške še ppogledat noče. Niti vode noče, tudi mož je poskusil biti z njim čez noč, pa nisva zdržala več kot eno uro.

Je kakšna rešitev?

S tem, kar ‘naj bi’ se ne obremenjuj. Gre za tvoje telo in samo ti odločaš, koliko časa se otrok doji. ‘Naj bi’ tukaj ne obstaja. Če si se odločila, vztrajaj.

Mislim, da boš vendarle morala znati potegniti črto. Pri nas je tako izčrpavanje trajalo vse dokler nisem nehala dojiti – se je kmalu izkazalo za uspešen recept, odvajanje je bilo ZELO naporno, a jaz sem imela prav zaradi nenehnega nočnega dojenja RES dovolj vsega in sem bila zato še bolj vztrajna kot tamali. Zmislila sem si zgodbico o tem, zakaj je treba nehati dojiti in jo gonila do nezavesti – in dveletniki to še kako štekajo, le vztrajati moraš pri svojem. S tem seveda nočem reči, da je prenehanje dojenja edini zveličavni ključ do tvojega uspeha, lahko v vašem primeru sploh ne bo pomagalo – a hočem reči, da moraš RES VZTRAJATI pri poti, ki si jo boš zadala. Otrok nikoli ne bo nehal vztrajati, naj bo vse po njegovem, in prej, ko boš to dojela in uveljavila svojo voljo tam, kjer je to res pomembno (ne pa pri vsaki figi, seveda), prej boste mirno spali in mirneje sobivali. Sicer je to, kar doživljaš sedaj, mala malca. Verjemi.

Ti kar pogumno, nenehno nočno dojenje vsaj omeji in ne popuščaj, ker veš, da gre za tolažbo in ne za življenjsko pomembno hrano. Morda bi ti lahko bila v pomoč knjiga Pantleyeve o otroškem spanju, čeprav pričakuj, da bo zaradi njegove starosti vse veliko težje. Ampak bo treba kar začeti, ni kaj.

Pa srečno in poročaj!

Jaz bi ti povedala samo to,da zame otrok do drugega leta res ni razvajen, potem pa je že potrebno malo “taktizirati”, da ne prepozno. Sigurno pa je težko svojega otročka pustiti jokati. Verjamem,vidva svojega otročka najbolj poznata in mislim, da če se bosta potrudila, malo pokompenzirala med sabo,bosta oba zdržala in postavila eno mejo razvajenosti in trma! Pa uspašno!

Težko bo. Pa tukaj samo dojenje nima velikega pomena, gre za to, da vaju otrok obrača, kakor se mu zdi. Sama praviš, da vse doseže, če je le zadosti vztrajen. To je zelo velika vzgojna napaka s tvoje strani. Nekako moraš sama sebi dopovedati, da si ti mati in ti odgovarjaš za vzgojo svojega otroka, pa ne za njegovo dobro počutje vedno in povsod in za to, da bo vedno zadovoljen in ne bo jokal. Odgovarjaš za to, da ga vzgojiš v samostojno osebo, ki bo lahko sobivala z drugimi in ki bo lahko prenašala tudi življenjske udarce in poraze. Zaenkrat nisi na poti, ki bi ga pripeljala tja. Če boš tako nadaljevala, vama bo v kratkem zlezel čez glavo in ne bosta ga mogla več krotiti. Taki otroci, ki so navajeni dobiti vse in ki ne poznajo besedice “ne”, so v vrtcu in šoli praviloma nesrečni, ne znajo stkati medsebojnih vezi z vrstniki in so ponavadi nepriljubljeni.

Žal je del starševstva tudi to, da znamo in zmoremo poslušati otrokov jok, ko je pač potrebno. Za njegovo dobro. Preberi si kakšno knjigo Zdenke Zalokar Divjak ali Bogdana Žorža.

Edini recept je, da si ti še bolj trmasta od otroka.
Otrok, ki joka zato, ker ne doseže vsega, se ti ne sme smiliti. Ker ne joka zato, ker je lačen, prestrašen, žalosten … Ampak zato, ker se svet ne vrti okoli njega. Čim prej bo to spoznal, lažje bo vozil skozi življenje in ti oz. vidva kot starša sta mu to dolžna omogočiti.

Bodi nežna , a vztrajna!Za začetek si postavi nekaj ciljev od katerih ne boš odstopala. Res bo verjetno jokal, ampak bodi pri njem in bodi nežna (čeprav se ti bo mogoče zdelo, da je tako brezplodno med tem ko se dere in zahteva svoje). Vztrajaj in oba se bosta boljše počutila. Trajalo bo verjetno nekaj dni, ampak se splača. Ne skrbi, zaradi tega te otrok ne bo imel nič manj rad.Otroci dejansko boljše funkcionirajo, če jim postaviš nekaj mej. Vendar začni z občutkom in ne pretiravat kar na enkrat.
LP

Ja, bodi vztrajna, saj vem, Dana bom prebrala to literaturo ampak ne vem če bom lahko delala po njej. Saj sem že kdaj kaj prebrala, kjer je pisalo da se otrokom ne sme popuščati pa enostavno ne zmoreva. Po poklicu sem učiteljica, ker imam zelo rada otroke, ampak ne delam v svojem poklicu. Samo eno leto sem delala kot učiteljica, pa nisem zmogla doseči, da bi dali mir in bi delali. Disciplina je bila na psu. Vsi mi pravijo, da sem preveč nežna oseba in da se ne znam postaviti zase. Če otrok tuli kot bi ga iz kože dajali, mu enostavno moram ustreči, ne morem ga ignorirati. Ali je to tako slabo, ali vedno otroci to izkoriščajo? Bojim se, da bo moj otrok zašel na stranpota, da mu ne bom zmogla postaviti meja….

oba z možem se strinjava, da tako prav – kratko in jedrnato kot je povedala ‘silvy’, je kar težko povedati

draga blanka2.
kot si povedala, si se počutila nemočna in izkoriščana tudi v službi, v vlogi vzgojiteljice… morda tudi še na kakem drugem življenjskem področju? razmisli.
morda te končno otrok skuša (seveda nezavedno) naučiti, da se postaviš zase, da postaneš odločna, ko gre za tvoje dobro počutje, da ločiš med ljubeznijo in izkoriščanjem, med ljubeznijo in popuščanjem…
otroci nam vedno kažejo naše napake, šibkosti, dajejo lekcije, ki se jih še nismo uspeli naučiti.
in končno, kako boš ti naučila svojega otroka vztrajnosti, odločnosti, postaviti se zase, če tega sama ne zmoreš?
tudi sama grem skozi veliko šolo, ki se imenuje materinstvo. in ugotovila sem, da se moram še veliko naučiti, da bom lahko učila in vzgojila svoje otroke v zdrave osebnosti .