Kaj naj storim sama s sabo? Kako naj zatrem tesnobo ki raste v meni? Verjetno vam ni nič jasno, kako in kaj, zato je najbolje da vam povem kako se je vse začelo.
Pred enim letom in pol sem zaključila osemletno zvezo; za konec sem se odločila zato ker sem imela občutek da se bom v njej zadušila – v sebi sem počasi umirala. Za bivšega fanta je bil to šok, zame pa rešitev, saj sem spet svobodno zadihala. Še danes mislim da je to najboljša stvar ki sem jo naredila zase. Mesec kasneje sem se zapletla v zvezo s svojim sodelavcem (poročenim). Bila sva nora drug na drugega, zveza je temeljila na odkritih pogovorih in nežnosti; kaj takega še nisem doživela. Po treh mesecih sva se razšla, v bistvu sem prekinila, kajti vedela sem da on trpi, ker je z najino zvezo uničeval svojo družino, v bistvu je ni hotel uničiti zaradi dveh prikupnih fantkov, ki sta ga vsak večer čakala doma. Da bi svoje življenje in čustva spravila v red sem si privoščila 2 meseca dopusta, ki sem ga večinoma preživela na morju. V tem času sem zamenjala tudi službo. Septembra pa me je amorjeva puščica zopet zadela. Spoznala sem nekoga, ki mi je vrnil voljo, bil je moja življenjska energija. Z njim sem uživala v vseh rečeh, naučil me je kako uživati v preprostih rečeh, približal mi je šport, v bistvu mi je spremenil način življenja tako,da niti ne znam opisati. Januarja pa je razmerje prekinil on, češ da mu vzamem vso energijo, da ne ve kaj bi rad v življenju, da mora graditi na karieri,… in tako naprej. Takrat se mi je porušil svet (nima smisla opisovat kaj se je takrat dogajalo z menoj). Želel je da bi ostala prijatelja, pa z moje strani ni šlo. Po treh mesecih me je poklical in češ da rabi zaupno prijateljico (čeprav ima že dolgoletno prijateljico v drugem kraju). Povabila sem ga k sebi, da je na moji rami objokaval sebe in svojo propadlo zvezo, ki je trajala tiste mesece, ko sva bila narazen. Sedaj me vabi v hribe, na pijačo, v kino,… kot prijateljico. V teh trenutkih ko sem z njim spet zaživim, ko pa ga nekaj dni ne vidim ali ne slišim pa sem čisto na tleh. Takrat se prikrade tesnoba, ki me popolnoma izmuči. Niti pogovor s prijatelji me ne spravi na noge. Edino svetla točka v življenju je trenutno le misel na dopust – morje je edina stvar ki me še veseli. Drugače pa razmišljam, da zame ni prostora na tem svetu, da se zjutraj nima smisla zbuditi. Kako naj grem naprej? Njega imam še vedno rada, ne morem ga spoditi iz mojega življenja.
Upam da nisem bila predolga, vendar rabim nasvet kaj naj storim da bom zaživela naprej in si nekoč ustvarila svojo družino…. z nekom ki me bo imel rad in ob katerem bom znala zaživeti. LP

Tai,

na svetu zagotovoobstaja nekdo, ki bi mu bilo v veselje, da se ti zbudiš ob njemu. Še enkrat več se bom ponavljal, življenje je potrebno sprejeti tkšno kot je z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi. Predvsem pa ne živimo zaradi nekoga drugega, ampak zaradi samega sabe. Nekdo je samo deležen naše bližine in našega življenja. Če je tako iz obeh strani, potem je razmerje idealno. Povedal sem tudi, da se ljudje vedno vračamo nazaj tja, od koder smo enkrat pobegnili, kajti vsaka samota je slabša od še tako nesrečnega življenja. To pa samo zato, ker ne premoremo toliko poguma, da bi šli naprej po svoji poti z odločitvijo naj bo kakršna koli že je.

To, da pa daješ ljubezen in energijo komerkoli ti je lahko pa samo v veselje in tvoj plus, saj je en uproabnica zelo lepo napisal. KAj pa lahko izgubiš, če daješ ljubezen? Ljubezen? Bolj kot daješ, samo več jo je.

Sprejmi ga, hodi v hribe, ven, na šport, na morje, bodi vesela v tistem kar počneta. In vedi, da pride nekdo, ki bo vesel tega kar ti počneš. Ne delaj pa tega samo zato, da ga vidiš in si ob njem. Sprejmi ga kot košček sestavljanke v svojem življenju in kmalu boš našla nov košček, ki se bo prilegal tovji sliki.

Primož

Šla sem skozi podobno izkušnjo in občutke in danes mi vsekakor ni žal. Še zmeraj si rečem, da je bil ljubezen mojega življenja, toda ko sem začutila, da mu moram vrniti svobodo, sem to storila brez očitkov, stokanja pred njim, moledovanja in tudi prijateljska srečanja sem ohranjala. Še pred nekaj meseci se je zdelo, da živim le za ta srečanja in da se čustva nikoli ne bodo ohladila, a sem vztrajala in jih ves čas skrivala pred njim.

A zdaj čutim, da je moja zmaga blizu! Ne sanjam več njegovih nežnosti, včeraj sem doživela celo prvo ljubezen na prvi pogled v življenju – no ja, sicer nič resnega, a vesela sem bila občutka samega, saj človeka morda ne bom videla nikoli več.

Predvsem sem si nenehno ponavljala, da prava ljubezen ni v tem, da brez nekoga ne moreš živeti, pač pa v tem, da mu pustiš svobodo, da se sam odloči, ali želi biti s tabo ali s kom drugim! In prav lahko se zgodi, da ko nekoga pošlješ vstran, se sam vrne k tebi nazaj!

Dokaži si torej svojo moč! Sprejmi njegovo prijateljstvo!

Vse dobro!