Pozdravljeni,

mogoče si želim samo olajšati nekomu in izpovedati, vseeno bi mi vsak nasvet prišel prav, ker ne vem več kako naj. Na forumu sem prvič in upam da me bo kdo razumel…
Torej, s partnerjem imava približno 30 let, živela sva vrsto let skupaj v podnajemniškem stanovanju. Najina zveza je bila vedno trdna, razumela sva se, zaupala in bila najboljša prijatelja. Delila sva si praktično vse. Prijateljem in staršem sva se zdela kot super par, ki se ima res zelo rad in vsem trenutno skrivam svoje bolečine, ker nisem še pripravljena da jim povem realnost. Nekaj časa je bilo ok, da sem se pretvarjala kot “da nič ni narobe” in si metala pesek v oči, vendar sedaj sva oba dojela, da imava resne težave, ampak on ni pokazal interesa niti 1x, da bi karkoli reševal…..
Če se vrnemo na začetke težav. Pred več kot pol leta sva se odločila za nakup stanovanja, ker je bilo podnajemniško stanovanje premajhno in sva si želela neko dolgoročno rešitev, ki bi bila primerna tudi za družino. Dobila sva super ugodno ponudbo stanovanja, ki ga je bilo potrebno kompletno prenoviti. V upanju na boljšo prihodnost, sva podpisala pogodbe in začela z renovacijo. Tukaj pa se je začelo pravo mučenje! Iskanje delavcev, koordinacija le teh, različne želje in okusi obeh so nama popolnoma načeli živce, ker ni šlo nič po načrtih. Zadeve je bilo potrebno večkrat popraviti, midva pa sva se vmes non stop kregala in sekirala. Ugotovila sem, da sva nesposobno sklepanja kompromisov in nakoncu sem mu prepustila večino stvari, saj me je večkrat nadrl, če ni bilo po njegovo oz. mi podajal očitke za moje želje. Moje želje je velikokrat skritiziral, vedno je našel “nekaj” kar se mu zdi butasto. Vedela sem da je perfekcionist, ampak nikoli nisem že spoznala razsežnosti tega. Delavce je klicaril, da so prišli popravljati resnično vsako pikico, mene je pa ob tem toliko sekiral, da sem bila na robu živčnega zloma. Ko je prišlo do opremljanja stanovanja, sva kupovala samo kauč dva meseca… s tem da sva bila vsak dan v trgovini, meni je bilo že po enem tednu vseeno na čem sploh sedim, vendar zanj noben ni bil perfekten. Nekako sva zdržala do konca. Mislila sem si, da je to samo začasno – da potem ko bo stanovanje zrihtano in se bova vselila, bo pa vse spet po starem in se bova spet super razumela. Kako sem se motila. Sedaj že skupaj živiva, sedim zraven spiska kaj je treba še vse postoriti, da bo zadovoljen s končnim izdelkom (butaste zadeve kot zbrusiti stekleno mizico ker ma dve praske ipd),. Tako je nesproščen, picajzlast, zadirčen, odrezav… da mi je težko imeti pogovor z njim. Vedno mora imeti neke skrbi in se na nekaj sekirati…. ne more samo “let loose”. Opažam, da mu zadnja leta to vedno bolj ven seka….. ob prenovi stanovanja pa je to samo še ven usekalo in eksplodiralo. Zelo me boli, da se ne more veseliti, ker živiva v tako lepem stanovanju, ampak mora tako mrko gledati. To naj bi bil nek vessel dogodek, je pa največji stres v mojem življenju. In če ne zmoreva še eno selitev, se realno sprašujem kako bi zmogla načrtovanje poroke in otroke…. v življenju pridejo stresni momenti, kjer pač moraš na marsikaj pristati. Ne dovoli mi, da bi karkoli kupovala za flat brez njegovega konsenza (razen prčkarij), pa še tukaj muti v nedogled, odloča pa se za vsako stvar več mesecev in me res s tem muči. Ne zna se sploh odločat! sami me ne pusti delati nič! želi biti stalno zraven za kontroling, ko pridejo delavci, kuhinje pa se še danes ne upa uporabljati, da ne bo kaj uničil. Oziroma ne želi sploh, da mu pokažem kako zavreti vodo, ker mora on prvo prebrati cel pok navodil. Komplikator pa res za vsak drek. Potožila sem mu že večkrat, da preveč komplicira, da zaradi tega trpim in da nimam več nobenega veselja, da se preselim sploh. Upala sem, da je to samo začasno in da bo enkrat ko bo vse dokončano spet vse super. Dejstvo je, da je taka dalj trajajoča “sekerancija” terjala svoj davek in načela tudi najino zvezo in sprašujem se koliko se res lahko spremeni, če se sploh lahko. Imela sva odkrit pogovor o vsem kar se dogaja in priznala drug drugemu, da nisva več srečna, vendar je šel pogovor v to smer, da se bova potrudila. Žalost je, da najinega odnosa v preteklih 8ih mescih nisva negovala čisto NIČ, ukvarjala sva se samo s tem in službo, kar je bilo tudi 99% najinih pogovorov in v 99% naju je stalno nekaj skrbelo. Ne vem sploh kdaj sem nazadnje dihala. Jaz sem se še nekaj trudila in izsilila nazadnje nek izlet v Avstrijo, ki je bil lep, ampak potem je bilo že spet vse po starem (on ni nikoli dal pobude za kak izlet, nikoli me ni nikamor peljal…. jaz sem njega 1x mesečno)…vendar tudi tukaj je prevladal hlad, brez dotikov, brez nekega ljubečega odnosa….. ljubečega odnosa ni že x časa. No, sedaj mislim, da sem dokočno prišla do te točke, ko ne vem več kako. Njemu sem jasno povedala, da se nekaj mora spremeniti v odnosu, ker tako ne morem več naprej. Priznal mi je, da je naredil več napak in da verjame, da nisem več srečna, tudi on ni, in da se ne osrečujeva več. Prosila sem ga, če lahko vloživa trud v NAJU in naju tudi prioritizirava…. pred službo in stanovanjem. Da spet najdeva skupno srečo, ker včasih sva bila noro srečna in tudi noro sva se imela rada. Še lansko leto za obletnico sem ga peljala na izlet, on pa mi je napisal tako lepo čestitko in peljala na večerjo. Ne vem kam je to izginilo. In par dni nazaj je prišla najina okrogla obletnica…. prosila sem ga, naj ne kupuje nič zame dragega, ker imava takože veliko stroškov. Pričakovala pa sem neko pozornost. Jaz sem mu večer prej spekla tortico in kupila odejico v njegovi najljubši barvi. on zame ni imel nič…..niti rože. Še huje, naredil ni nič….. včasih mi je prinesel zajtrk v posteljo, voščil, pač neka malenkost ki pride iz srca. To me je globoko prizadelo. Ne vem kje je smisel, da bi mu nekaj očitala, ker bo rekel samo spet mi očitaš. Tudi ne želim ga siliti v ničesar, česar ne naredi s srcem. Samo gledam kako vse propada kot hišica iz kart in nič ne dosežem, tudi s pogovorom ne, saj sva se že pogovarjala in sem se jasno izrazila, da želim spremebe, da želim, da se potrudi, da tole vse skupaj ni nič. Jaz se nekaj trudim, forsiram izlete in večerje, ampak težko je,če ni obojestranskega interesa, če njega vidim kako sem mu samoumevna in skos (skos!) ždi za računalnikom v svoji sobi, dela za službo in se obremenjuje s stvarmi. Jaz sem pa sama ta čas v drugi sobi. Kako sem nesrečna. Nič nimava kvalitetno preživetega sproščenega časa, se mi zdi da se je ob vsem tem težko sprostiti. On pravi, da je sedaj naporno zaradi te obnove in da ima ogromno dela v službi, naj razumem, da bo boljše. Ampak zdi se mi , da nesmeš nikoli postaviti odnos na stranski tir. Zadeva je taka, da se želim potruditi, želim rešiti tto vse skupaj, sploh ne vem kaj naj v nasprotnem primeru….. oba odplačujeva stanovanje, vezana sva na to in drugače ne vem kam it. Želim rešiti in on je rekel, da tudi želi. Sem tudi v teh letih, ko je normalno , da bi si želala načrtovati poroko in družino. Povedala sem mu, da sem bila temu bližnje z njim pred letom kot danes – strinjal se je in rekel, da razume. Češ da se mu potrudil in naju prioritiziral. Nato pa pride ta obletnica in spet na začetku….. ne vem več kako naj stvari rešim. Vsak dan me bolj boli, ko živim v takem vzdušju. Z očitki ne pridem nikamor, potrebujem pa tudi on njega neko iniciativo, neko pozornost, nekaj več kot le besede, da mu nekaj pomenim, in da želi da to uspe. Enostransko imam roke zvezane, pa mislim da karkoli sva počela, je pobuda prišla s moje strani. Po njegovo bi bil samo za računalnikom in na telefonu…. na telefonu je več kot se z mano pogovarja (vem da nima druge). Tudi uvedla sem “dan brez telefona” pravilo, pa je vse skupaj po enem dnevu padlo v vodo. Pri teh letih bi morala želeti imeti otroke, ampak se v taki situaciji z njim ne vidim…… včasih sva se imela tako super, tako dober in srčen je bil do mene. Pravi , da me ima rad ampak dejanja kažejo, da mu je popolnoma vseeno in da sem zadnja v vrsti, saj ne naredi nič, da bi me osrečil. Samo sekira me z bedarijami, grozno je negativn.
Evo, sem se kar razpisala, upam da bo kdo imel čas, da vse prebere, mi da kak nasvet in konstruktivno mnenje. Opravičujem se za kake napake in nepovezanost…. pišem kakokr začutim.
Hvala vsem.

Ko tole berem, se meni zdi, da on dela nekaj (v zvezi s stanovanjem), kar se mu zdi, da mora, ne ker si tega želi. Iz zelo podobnega razloga pa se mi zdi, da je tudi s teboj. Ti pa nekako cepljaš zadaj za njim, ne preveč prepričana, zakaj sploh oziroma ali je vredno. Mislim pa, da tudi on vedno bolj prihaja do tega spoznanja. Ne vidim vaju skupaj v bližnji prihodnosti. Vidva si želita lepšega odnosa, nimata pa volje ali želje karkoli spremeniti. Je pa res, da je včasih tako, da se eden malo bolj trudi, vendar, če drugi ne sodeluje, je to bolj jalovo početje.
Mislim, da sta se že za skupno stanovanje odločala v prevelikih dvomih, za katere sta upala, da bodo izginili.

Res si veliko napisala. Res ti je hudo.
Po navadi se dva najbolje spoznata, ko že živita skupaj. Ker sta vidva že vrsto let živela skupaj, si verjetno opazila njegov odnos do stvari. Pa si si verjetno zatiskala oči. Tako je to po navadi. Prišla sta pa do situacije, ko si več ne moreš zatiskati oči. Sedaj morata skozi pogovore priti do dejstva- ali si res želita živeti v partnerstvu in si nekega dne ustvariti družino. Če ne najdeta skupnega jezika, če se preveč razhajata.. Se je smiselno vprašati ali bi res tako živela še nadaljnjih 50 let. Verjetno ne.

Vem da nemorem vec tako ziveti, to sem mu ze povedala in se je strinjal. pravi, da se bo spremenu, da bo boljs, ker naju je res zanemaril zaradi vseh obveznosti, naj mu dam se eno sanso. pravi, da si zeli ostati z mano in stvari urediti. ampak on je moz navade, in ne vem koliko si RES v srcu zeli biti z mano in koliko zaradi tega, ker je pac zivljenje z mano vsakodnevna rutina, ki ga je navajen in se boji spremembe. sprememb se boji nasplosno. Bila sem jasna, da tako ne gre vec naprej, da ni vlozil popolnoma nic v najino skupen cas in sreco ter da me samo se gnjavi. Se je strinjal in pravi, da bo popravil. sem skoraj prepricana, da bo nato spet isto, ker ga poznam… in ne vem vec ce sploh lahko pricakujem korenito spremembo in ce sploh se verjamem v to. Zelim si da bi bil tak kot vcasih…. preden sva sla v stanovanje sva se imela super in ni res da sva ga kupila v dvomih… kupila sva ga ker sva se razumela in zelela narediti logicen korak naprej. nato pa se je zacelo kreganje… glede okusov, delavcev, napak, dnarja… skratka vsega. in to me je tok izcrpal. kaj naj se verjamem…. je sploh mogoce spet zaceti iz 0 in razcistiti z nesoglasji?

Nečesa ne razumem. Praviš, da sta nekaj let skupaj živela in sta se imela lepo. Saj se je njegovo obnašanje že prej moralo pokazati. Ne šele ob obnavljanju novega stanovanja.
Mislim, da je mogoče začeti iz ničle. A le če sta oba za to. In če ni preveč različnih interesov med vama, preveč drugačnega pogleda na življenje.

Včasih pomagajo kakšni sledilni programi na računalnikih ali telefonih ali pa kar preprosto beleženje zgodovine, ki ti točno pokažejo celo sliko tega, zakaj se je partner naenkrat tako spremenil. Je moj kolega na tak način prišel do presenetljivih razkritij o svoji ženi, ki se je tudi tako spremenila iz ljubeče v popolno nasprotje. Tudi onadva sta pred njenim varajem imela idealko.
Ti si omenila, da je cele dneve za računalnikom ali na telefonu. Saj ni rečeno, da v živo videva nekoga, saj obstaja malo morje varanja kar na internetu (portali, ipd.).

Ne naredi nič ali samo ti nič ne vidiš? Nočeš videt?

Očitno imata različne poglede na to kaj pomeni izkazovanje ljubezni. Zate so to izleti, darila, drobne pozornosti vsak dan… Kaj pa njemu? Rekel bi, da njemu pomeni izkazovanje ljubezni, skrb za skupen dom, da bo vse tako kot sta si zamislila oz si je on zamislil. S tem, ko želi, da bi bila vsaka podrobnost narejena kot je treba se trudi za tvojo pozornost. Ti pa vse to vidiš drugače, še več, skritiziraš njegove odločitve, se nemara celo norčuješ iz njih, kar pomeni da zavračaš njegov trud za vajino vezo.
Od njegove ljubljene osebe prihajajo samo še kritike, kar zanj pomeni, da ga nimaš več rada…
Oddaljujeta se in od tu naprej ni več daleč, da nekdo drug stopi v vajino življenje… pa tako se trudita drug za drugega, žal sta slepa za ta prizadevanja.

Njega so same besede, kje pa so dejanja? Ni jih. Čas bo, da se tudi ti prenehaš truditi. Tudi meni se je to zgodilo, z bivšim sva kupila nepremičnino pa je šlo vse nekam… Ni se več trudil, tako kot tvoj. Morda tvoj misli, da je zagarantiran s tabo in se težko razideta sedaj, ko imata stanovanje vsak pol. Pa gre to hitro uredit na pol, verjemi. Tako se je zgodilo moji prijateljici in tudi meni.
Poskusi še kaj drugega, kot le slediti mu, se prilagajati. Pojdi po svoje, vzemi si čas zase, za kolegice…najdi si druge prioritete v življenju kot pa vajino stanovanje in on. Ko bo videl, da začenjaš po svoje ali ti bo sledil ali pa se bosta itak razšla. Pa to ne pomeni sedaj, da bodi neprijazna, neljubeča…nasprotno.
Naprej boš pa videla. Srečno!

Ne naredi nič ali samo ti nič ne vidiš? Nočeš videt?

Očitno imata različne poglede na to kaj pomeni izkazovanje ljubezni. Zate so to izleti, darila, drobne pozornosti vsak dan… Kaj pa njemu? Rekel bi, da njemu pomeni izkazovanje ljubezni, skrb za skupen dom, da bo vse tako kot sta si zamislila oz si je on zamislil. S tem, ko želi, da bi bila vsaka podrobnost narejena kot je treba se trudi za tvojo pozornost. Ti pa vse to vidiš drugače, še več, skritiziraš njegove odločitve, se nemara celo norčuješ iz njih, kar pomeni da zavračaš njegov trud za vajino vezo.
Od njegove ljubljene osebe prihajajo samo še kritike, kar zanj pomeni, da ga nimaš več rada…
Oddaljujeta se in od tu naprej ni več daleč, da nekdo drug stopi v vajino življenje… pa tako se trudita drug za drugega, žal sta slepa za ta prizadevanja.[/quote]

O moj bog, a ti sploh znaš brati?

Meni je tole po svoje kar zanimivo, ker poznam nekaj moških, ki so taki picajzli, medtem ko mislim da nobene take ženske (razen moje mame). Pa ponavadi ženskam očitajo, da smo preveč natančne in premalo flegma.

Odkrito povedano, meni bi se s človekom, ki bi dva meseca kupoval en usran kavč, odfukalo. Ne vidim popolnoma nobenega smisla v popolnosti, sploh pa ne v popolnosti stanovanja, ki je tako ali tako itak samo stvar okusa. Njemu se zdi kavč popoln, NJEMU, vsemu ostalemu svetu pa dol visi za ta kavč. Toliko ene energije za prazen nič, ki nikomur na svetu razen njemu nič ne pomeni.
Živiš s takim človekom in zdaj je na tebi, da razmisliš, ali to lahko preživiš. In si poskusiš predstavljati, kaj to pomeni, če bosta imela otroke. Ker takrat na mizici ne bosta samo dve praski. Ali se je on sposoben spustiti na realna tla ali bo vztrajal pri brezmadežnosti in popolnosti stanovanja in zato do konca zatrl tebe in otroke? Poznam tudi tak primerek, ki sekira otroka zaradi vsake igrače, ki jo prinese v dnevno sobo. Pri normalnih ljudeh je dnevna soba tudi igralnica, dokler so otroci še majhni. Pri njih ne – igrače so lahko izključno v otr. sobi in niti v kopalnici nimajo kakih plastičnih račk za v banjo. Ali brisač z otroškimi motivi, če smo že pri tem – to namreč kvari popolnost. Z veliko muko je dovolil, da je eno od polic krasil hčerin izdelek – nekaj časa, potem je moral proč. Res, v njihovi hiši ne slutiš otrok, ker ni nobenih znakov, da živijo tam.

Kar se tiče vajinega odnosa – morda se je enostavno utrudil in nima energije. Lahko, da je samo začasno tako pasiven in se bo spet zbrihtal. Trenutno te ne sliši in ne razume. Očitno se tudi ne zaveda, na kako tankem ledu sta. Ampak po mojem ni še za obupat. Sta se kaj pogovarjala o strokovni pomoči?

Ja menda ne bo kupoval kavča za vse ostale, razen zanj (če pa kupuje zase), ker potem ga pa res nikoli ne bi kupil. :))

Vicky30 .
Sam eno vprašanje, ampak mislim d si si nanj tud že sama odgovorila.
Si predstavljaš živeti naprej tako nadaljnih 30 let….?
Po možnosti še z otrokom ?
Če neki ni ok, pač ni ok in dvomim, da je lahko kako drugače.
V tem odnosu tebe nekako sploh ne vidim.
Te ni.
Poišči se nazaj, imej se rada, potem pa boš točno vedela kaj ti je narediti.
Srečno.

:))

Seveda, tudi med vrsticami…. 😉

Če prebereš njeno pisanje, ga je ošinfala čisto pri vsem, tudi takrat, ko jo je le ubogal, ko mu je izrecno naročila, da ne rabi darila, ker nimata denarja potem mu pa očita, da ji ni nič kupil…
Ja ženska odloči se kaj bi rada, darilo al šparanje, da te dosledno uboga ali da naredi po svoje. 😛

Se tudi s tvojim drugim pisanjem strinjam, da obstajajo tako vase zagledani tipi, ki so center vesolja in so jim tudi lastni otroci v napoto, ker ne premorejo empatije. Mislim, da ta vseeno ni tak, da ga je samo malo preveč ponesel žar novega stanovanja in se je spozabil, da ima tudi ona svoje želje.
Naj ga malo spomni, da bo ustavil konje, saj smo videli, da zna ubogat konkretna navodila 😉

Ja tole mi je zelooo znano. Verjemi, da ce je picajzel, da se ne bo spremenil. Malce ze, ampak v dusi ga bo vedno zrlo, ce bo kaksna letvica manjkala. Sprejmi to, in se poskusaj takrat zamotiti. Npr naj sam isce kavc 3 mesece, ko najde pravega potem ti ga naj predstavi. Naj sam popravi tisto mizici, ti takrat delaj kaj drugega. Ko bo na racunalniku ga pac nekako zmotiviraj, da ga bo veselilo pocet kaj drugega s tabo…saj bos nasla resitve. Za obletnico je pa tako: moske moras ves cas non stop opominjat in vse pismeno zahtevat kaj pricakujes…pa se pol ne pridejo. Jaz osebno mam takega doma-celo dopoldne sem v kuhinji pripravljala super vecerjo, potem je pa prisel sele ponoci domov-s tem da sva bila zmenjena za ob 18:00. Ampak on tak je, jaz sem to sprejel ker ima en kup drugih pozitivnih lastnosti ki meni pomenijo visje vrednote. Kako je pri tebi ne vem…jaz menim, da se je pri vsaki vezi vredno potrudit, marsikaj sprejeti, ampak pri dolocenu meji pa se ustavi. Zelim ti vse dobro, pa ne sekiraj se prevec, saj bo…poleg tega pa stanovanja ne bo mogel popravljati v nedogled-enkrat se bo koncalo.

Poglej v naravo, tam se najde mnogo odgovorov. Dokler krdelo volkov nima alfe se tekmeci med seboj bojujejo. Takrat je krdelo šibko, neproduktivno in vsi člani trpijo. Ko najmočnejši zmaga in ga vsi ostali priznajo, pa postane krdelo produktivno, uspešno pri lovu in živi v miru. Alfa odloča avtoritativno, če naleti na odpor, ne razmišlja o tem kaj je prav, ampak najprej disciplinira tekmeca. Potem šele pride na vrsto racionalno odločanje, kaj je boljše in kaj slabše, kakšna barva kavča bi bolj pasala na primer.
Kaj pa drugi člani krdela, ali so sploh srečni in zadovoljni? Ko sprejmejo podrejeni položaj in se z njim sprijaznijo v celoti, potem so zadovoljni. Podrejeni položaj ni nečasten – to je samo drugo delovno mesto. Če imaš dobrega šefa, to vendar pomeni občutek varnosti in brezskrbnosti.

Če pogledaš kako se vodi država v dobi demokracije: Ne gre po fizični moči in po tem, kdo bolj glasno vpije, upošteva se spretnost postavljanja besed, iznajdljivost, domiselnost in na koncu se glasuje. Za vodenje in usklajevanje se potroši veliko energije in zato delo samo ni tako učinkovito, naj pa bi dajalo dober občutek vsem vpletenim, da so imeli priliko soodločati. Hkrati pa demokracija jemlje moč vladarju posamezniku in ga onemogoča, da bi napravil preveč škode v kratkem času.

Mislim, da gre pri vaju za boj, kdo bo glavni v družini in kod bo tisti, ki bo sledil. Zdaj, ko sta dobila prvo nalogo (stanovanje) se je pokazalo, da je treba določiti metodo odločanja. Demokratičen način se pri vama ne bo obnesel, saj kot praviš nista sposobna usklajevanja (nič narobe, večina nas tega ni sposobna – saj nismo vsi sami pravniki). Predlagam, da si razdelita delo in skrb za posamezne resorje in vsak od vaju odloča avtoritativno za svoj resor. Gre za dogovor, ki bo veljal trajno in ne bo najedanja z dnevnimi napotki s strani drugega partnerja. »Od sedaj naprej jaz kupujem kruh in skrbim, da ga je vedno dovolj.« Od tu naprej nikoli več noben dogovor v zvezi s kruhom ni potreben.

Nekdo od vaju bo kuhal in ta bo sebi opremil kuhinjo in nabavil vso opremo in surovine. Če boš to ti, potem si moraš prisvojiti kuhinjo in jo opremiti po tvoje. In najtežji del – ni govora, da bi popustila njegovim zahtevam v zvezi s kuhinjo. Greš do konca za vsako ceno, če izgubiš se izseliš. Konec debate, naj čuti tvojo odločenost. V znak opozorila napravi z ostrim nožem dva risa na pult in povej, da bosta tam tudi ostala… (se šalim). Druga možnost je, da on opremi kuhinjo in sam kuha v njej – vendar potem boš morala to bitko začeti na kakšnem drugem resorju. Enakopravnost je potem v tem, da vsak skrbita za nekaj resorjev in sta na teh resorjih samostojna in učinkovita.

Nič ni narobe, če nekdo dela malo več, več doprinese in potem tudi odloča o več stvareh, ta merila so itak približna in vsak ima svojo lestvico. Ni pa dopustno, da partner, ki zase misli, da je sposobnejši odloča o vsem. Takšen »boljši?!« partner, ki v resnici ni pripravljen na sodelovanje tako zasede vso hišo in njeno okolico z izgovorom, da je drugi nesposoben, nenatančen. Potem drugi »izgnani« partner, ki bi moral za vsako ceno izboriti bitko svojega resorja – pa tega ni storil, ostaja predolgo v službi, na računalniku, na športu ali v bifeju in to je začetek životarjenja odnosa, ki ga je najbolje takoj končati.

Skozi takšno vojno gre na začetku vsaka družina in če udeleženci preživijo brez hujših posledic se smatra, da je družinsko krdelo rangirano. Tisti, ki ni nosilec resorja, mora sprejeti odločitve nosilca brez slabe volje (tudi če bi sam opravil bolje), opaziti mora vloženi trud in ga pohvaliti. Samo s popolnim sprejemanjem lahko spustiš negativno energijo, ki zdaj kvari vajin odnos. Takrat se šele lahko začne pogovor o tem kaj je lepše in kaj je uporabnejše in ne samo o tem kdo ima prav in kdo je neumen. Dober skrbnik resorja potem vedno vpraša za mnenje in želje drugega, saj ga ni strah, da mu bo drugi prevzel komando. Drugi pa ne postavlja zahtev na resorju, ki ni njegov. Oba opazita uspehe, ki jih dosega drugi in jih pohvalita. Umetnost dobrega odnosa je, da znaš biti nadrejen in kvalitetno podrejen (kar je še težje). Umetnost je tudi, da si tako natančen opazovalec, da vidiš pozitivne lastnosti drugega (četudi so redke) in na njih gradiš odnos z drugim.

Glede na to, kar si napisala (sama ne vodiš, niti v celoti ne sprejemaš vodstva od fanta, ki ni ravno spreten vodja) te čaka veliko dela in to na obeh koncih na popolnem sprejemanju partnerja, kot tudi na uveljavljanju sebe kot vodje. Vendar ni ga boljšega občutka kot veselje ob spoznanju, da si uspel spremeniti in nadgraditi sebe in prilike za to bo več kot dovolj. Mislim, da bo zanimivo. Srečno opravi.

vrhunski odgovor.

Res vrhunski pogled in odgovor! Preprost in enostaven. Ampak, če imaš nasproti nekoga, ki si samo domišlja, da je alfa in z ničemer ne dokaže svoje superiornosti, imaš v krdelu velik problem. Ko nekdo zlorabi svojo fizično premoč, samo zato, da se ga vsi “na smrt” bojijo … Začne se specialna vojna, kjer so dovoljena vsa sredstva in “prijemi”. In tisti “dve črti na pultu” pristaneta lahko tudi na tebi ali kjerkoli. To pa so, po mojem mišljenu, psihopati in ne alfa samci/samice.

Lep dan, želim!

Sami dobri odgovori. Moj glas gre tisti, ki pravi, da se je z nakupom stanovanja tvoj tip začel počutiti, kot da mu zdaj ne moreš več pobegniti. Zdi se mu, da se končno lahko sprosti in spusti na plano razne plati svoje osebnosti, ki jih je doslej krotil. Tudi varanja ne izključujem. Glede na povedano ni težava v njegovem značaju, ampak v tem, da mu je postalo vseeno za to, kako se njegova ženska počuti.

Po datumu sodeč je tale post avtorice “star” ravno mesec dni. Morda ne bere več odgovorov, vendar bi ji vseeno priporočila v branje dve knjigi: Ne stopajte več po prstih in Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo. Ni nujno, da se bo našla v kateri, niti ni nujno, da se bo strinjala z napisanim, vendar je vredno poskusiti.

Na to misel me je napeljala moja izkušnja. Vse kar je napisala je bilo skoraj identično tudi pri meni. Fasada res lepa, veseli nasmehi za publiko, leporečenje in hvala z obeh strani. Za tem zunanjim videzom, pa huda borba za delitev resorjev. Nešteto pogovorov in obljub, ki niso nikoli zares zaživeli. Vsak dogovor “kaj je moj in kaj tvoj resor” je kmalu propadel, ker je hotel (ne glede na njegov predlog delitve) imeti kontrolo prav nad vsem. Zagovarjala sem svoja stališča in pozicije, zato sta tisti “dve razi na pultu” pristali na meni. Zato sem napisala, da je navidezni alfa, lahko samo psihopat, ki skriva svoj pravi obraz, dokler mu to ustreza. Ko misli, da se mu ne more nič več sfižiti, ko misli, da je skupno premoženje garancija, da mu “njegova ženska” ne more več pobegniti, se neha pretvarjati in “dobrodošli v realnem svetu”.

Po desetih letih “usklajevanj in borbe za resorje”, sem popolnoma izmučena potegnila pod vse debelo črto, zaloputnila vrata za seboj in zaključila “hapylovestory”. Tri leta so že minila od takrat. Je pa res, da sem imela kam oditi in ni bilo skupno bivališče, edini kraj kjer bi morala bivkirat in prenašat vse njegove “disciplinske ukrepe”.

Lahko, da obljublja in si celo želi, da se bo/bi spremenil, da si želi biti drugačen, da te ima rad. Vse je možno, vse, res vse. Le ena malenkost manjka … on je tak, kakršen je … in ne boš ga spremenila, ker nimaš ne pravice, ne dolžnosti. Njegova značajska struktura je takšna in bo takšna tudi ostala. Vem, da je zelo moderno in na veliko se priporočajo razno-razne terapije in delavnice partnerskih odnosov, postavitve družine in še marsikaj. Moje skromno mnenje: vse je samo metanje denarja in časa v zrak, če si spremembe ne želiš in zanjo res garaš!

Lep dan, želim!

Omejila sta prostor in zdaj so težave. Tudi ti si se spremenila ne samo on. Vprašaj se, ali lahko še leta prenašaš to.