Ne vem, kaj naj…
Pozdravljeni!
Sem oklevala, ali naj pričnem s pisanjem, ker…kadar me “prime”, bi se najraje razjokala, ko pa pridem malo k sebi, pa se mi zdi, da pretiravam. Zato vas prosim za mnenje;
sem poročena, stara 37 let, imam dva otroka najstnika. Lahko sem hvaležna, otroka sta pridna in zdrava, zelo bistra in samostojna, brez najstniških popadkov. Mož je deloven, ima me rad. Do tukaj vse idealno…
A z možem ne delujeva na isti frekvenci. Vedno znova povdarja, da sem konstanto nezadovoljna, čeprav nam skuša nuditi vse. Žal gleda samo na finančno plat življenja. S tem, ko porazdeli vsakemu bankovec, bi morali biti veseli ljudje. Pa ne me razumet narobe; sem mu hvaležna za marsikaj, ljubim ga, a bi si želela kdaj pa kdaj kakšen pogovor, ki bi bil samo najin in se ne bi odvijal npr. hitro, dokler so reklame ali pa tik pred spanjem na temo “kako plačati tisto položnico…”. In vedno je problem v meni, ker baje’ kompliciram, ko mu na lep način skušam dopovedat, naj se usede k meni, da si kaj poveva. Takrat imam po njegovem sigurno “nekaj za bregom”. V glavnem najini pogovori se vedno znova končajo z njegovim tipičnim stavkom “Kaj že spet?!?” Zdi se mi, da sem zaradi tega postala vse bolj zaprta, ne da se mi pogovarjati niti o vsakdanjih dolžnostih z njim, samo da se izognem njegovemu obračanju z očmi, s čimer mi da vedet, da spet silim k problemom. Zaradi tega se pričkava prevečkrat. Vse pa je lepo in prav, če samo kimam vsem njegovim predlogom. Ni prav, ker se mi zdi, da zaradi tega postajam drugačna oseba. Nezadovoljna v zakonu. Tudi ogromno vsakdanjih obveznosti visi na meni, za katere vem, da mi mož ne stoji ob strani. Postajam vse bolj ureujena, mož pa vztraja, da večji del postori on in samo on. In jaz sem nehvaležna, ker si upam trditi obratno. Čeprav otroke jaz vsakodnevno vozim v šolo in iz šole, na obšolske dejavnosti, obiskujem vse njune sestanke, vsakič ju peljem jaz k zdravniku, za vikende ju jaz peljem na žurke in jih grem ob 4-ih ponoči iskat. Med vsem tem pa moj mož poskrbi samo sam zase. Seveda medtem hodi tudi v službo (dela v veselem kolektivu, ima čisto, nestresno delo). Seveda tudi jaz hodim v službo poleg vsega, a po njegovih besedah, moje pisarniško delo ne more biti tako ali tako zelo naporno, saj osem ur samo sedim! Žalostna sem, ker se za vsako svojo izjavo, pa čeprav z odgovom, da je moja sedeča služba še kako psihično naporna, me bolj kot vse utrudi psihična vojna dopovedovanja možu bolj zmuči kot karkoli drugega. Že toliko sem izčrpana, da sem bila sprejeta v URI Sočo na enomesečni rehabilitacijski program zaradi kronične utrujenosti. A možu je seglo do živega samo to, kako bo on sam z otroci en mesec. Še z mano na edukacijski program me ni hotel peljat, češ da sem emancipirana ženska, ki se zna pripeljat sama v Ljubljano (stanujemo 120 km stran). Saj se znam, a ne razume, da želim samo čustveno podporo, njega, ki mi stoji ob strani in da bi mi bile prihranjene fore o današnjih emancipiranih ženskah. A ko sem mu omenila, če bi šel z mano, sem dobila spet stavek “Kaj sploh hočeš od mene?!” In to pravi on, katerega starša si stojita konstantno ob strani, moj tast bi z mojo taščo še na wc šel, če bi mu dovolila. Zato pa ne razmem, kaj se mojega moža “ni primlo” pri vzgoji svojih staršev.
Ali je res večina moških takih? Muči me, ker verjamem, da je z leti lahko samo še slabše in če me sedaj ne razume se bojim kaj še bo…
Lep pozdrav vsem!
Ne vem zakaj, a tvoja zgodba me zelo spominja na zgodbo mojega sedanjega partnerja, v obratni smeri. Imel je urejeno ženo, ki je skrbela za otroke, v službo sicer ni hodila (baje zaradi strahu) sicer pa je bila popolnoma odsotna od njega. Podobna vprašanja, kaj hočeš že spet, vse se je vrtelo okrog denarja…. Ljubosumna je bila popolnoma brez potrebe. Brez kontakta, malo pogovora, vedno z občutkom, da ji nekaj hoče. Da o fizičnem kontaktu niti ne govorimo. In je vztrajal, zelo dolgo. Rešilo pa se ni nič. Tako, da začni razmišljati o tem, da je vajina zgodba morda zaključena. Piši še kaj.
Ko te naslednjic spet vprasa, kaj hoces, mu odlocno povej, da naj bo spet tvoj moz. Prevec si mu samoumevna, premalo poskrbis zase. Naredi kaj za svoje zadovoljstvo, pa bo morda celo sam zacel pogovor. Zal sta prisla tako dalec, da pistajata en drugemu v napoto oziroma vama je skupno druzenje postala muka. Vsaj enemu in od tu ni vec dalec, da bo tudi tebi. Moskega zensko nezadovoljstvo strasi, zato se vcasih raznim pogovorom izmikajo, ker vedo da jim bo nekaj ocitano. pri tem pa naivno mislijo, da se bo neko stanje, odnos kar sam od sebe popravil.
Draga Mina.lona.
Mislim, da si zelo pametna punca, ter veš kaj sledi.Vem, o čem govoriš in te popolnoma razumem.
Ravno včeraj sem se s prijateljico pogovarjala točno o temu.
Punce , preveč svojim partnerjem dovolite samoumevnosti.
Ko so vas želeli dobiti, so vse naredili, sedaj ko ste njihove, ste tako samoumevne, da je kr groza.Na odnosu je treba delati in ga graditi, če ga ne propade.Tudi do tega prihaja, da eden dela, drugi pa zgolj živi svoje življenje.Ko sem prebirala, se mi je zazdelo, da ga na nek način opravičuješ, ko govoriš da je priden…. a na koncu sama priznaš, da je samemu sebi dovolj, ter da ga ti kot partnerica ne zanimaš.
Tudi moja prijateljica je včeraj imela z partenrej pogovor, ki pa je bol več ali manj v stilu podobnem tvojemu….kaj bi ti sploh rada!?
Bila sem poročena tudi sama in nisem več, ker jaz nisem samoumevna, tako kot ti ne in vse ostale.
Definitivno je partnerstvo treba negovati, jaz pravim, da tako kot kuhinjo.Lahko jo vzdržuješ, jo pucas, lepo delaš z njo, pa bo po dvajsetih letih še vedno sijala, lahko pa jo zanemarjaš, pa po dvajsetih letih ne bo kaj dosti ostalo od nje.
Žal mi je vsake, ki to doživlja.Žal v tem smislu, da si dovolim reči, madona punce imejte se rada, ne iščite opravičil za svoje partnerje, iščite jih za sebe.Vas oni kdaj pohvalijo, tako kot hvalaijo sebe.Vam oni namenjajo čas, kot ga namenjajo sebi.?
Draga moja, v vsej tej zgodbi , pa ne poslušaj prav nobenega, kot samo sebe, kajti vsi nasveti , so zgolj nasveti, in ti živiš svoje življenje in še ga boš.
Kako in na kakšen način pa je odvisno od tebe.
Tako kot vsi, si tudi ti zaslužiš najboljše.
Drži se.
Ne pretiravaš. Ne kompliciraš. Z možem sta samo različna, kar tudi sama navajaš- sta na različnih frekvencah. On dojema svet skozi fizično plat, ti skozi duhovno. Ti bi rada poglobljene zaupne pogovore, on jih ne rabi, saj vse nekako pod preprogo pomete. Mogoče ti niti ne zna dati čustvene opore, ker se sam ni taga nikoli naučil v primarni družini in mogoče mu je to popolnoma normalno.Ta tvoja kronična utrujenost… je morda le zunanji izraz dolgoletnega življenja z moškim, ki ni na isti frekvenci kot ti. Poskusita rešiti stvari.. vendar če se izogiba pogovora.. Poskusi vse, kar lahko, do meje, ki ti je sprejemljiva. A ko prideš do te meje.. se boš morala odločiti ali hočeš živeti tako. Ali je vredno tvojega zdravja, tvojega duševnega miru. Prisluhni svojemu srcu, svoji intuiciji. Tam boš našla pravo pot zase. Želim ti vso srečo.
Mogoce pa je celi, da miz goji neko tiho zamero in se zato nima volje ukvarjati s teboj. Vprasati se moras, kaj je bilo tisto, kar ga je na zacetku pritegnilo k tebi in pogledat, ce ti se vedno od tebe dobi. Po dolgih letih v odnosu se nam vcasih zdi, da nam ni treba vec poceti stvari, s katerimi smo partnerja pritegnili na zacetku. Potem pa, vec ko teh stvari opustimo, bolj se nam partner oddaljuje, dokler nekega dne ne spoznami, da nam gre ze na zivce. A v resnici smo se le sami polenili.