Ne vem ali moj problem sploh spada sem ali pa morda na kakšen drugi forum. Stvar je sledeča. Sem 25 letna mamica. Kot otrok sem bila suha, nakar je prišlo obdobje, ko sem se sama sebi zdela debela in sem hodila skrivaj bruhat. Pa je to dokaj hitro minilo saj so me starši na trdo privili. Nato sem se zredila za 16 kg. Potem me je zapustil fant in zaradi živcev nisem jedla ter spet shujšala. Potem sem nekaj let preživela kot obsedena ko sem pazila da nisem pojedla preveč in želela še shujšati. Naj povem, da sem visoka 170 cm in sem takrat tehtala 54 kg. Ne vem kaj sem takrat sploh mislila, ampak nikakor nisem bila zadovoljna sama s sabo. Nakar se je zgodilo, da sem želela zanositi pa nisem mogla ker sem bila presuha, morala sem se zrediti 10 kg. Ampak v želji po otroku to sploh ni predstavljalo težave. Potem sem rodila in roku leta dni shujšala na 58 kg. kakšno leto je bilo v redu, nakar so se začele psihične težave(predvsem s partnerjem) in spet je sledilo obdobje ko nisem jedla nato pa sem se spet prenajedala in se zredila. Da je bilo vse še popolno sem drugič zanosila. V nosečnosti ni bilo problemov s hrano, po porodu sem v pol leta shujšala na 60 kg. Bila sem zadovoljna sama s sabo in s svojim telesom. Sedaj pa so se spet pojavile psihične težave tokrat s možem, njegovo družino, denarne težave,itd. Vedno bolj sem nervozna in ko me živci zagrabijo spraznim hladilnik. Pojem vse živo kar vidim, vem da ne smem, skušam se zadržati, pojesti jabolko, solato, saj se ne želim spet zrediti (pa čeprav sem se že) pa ne gre. Včasih ponoči vstanem in pojem kar mi pride pod roke, kruh maojneza, kisle kumarce, čokolada, klobase, jogurt, najbolj čudne kombinacije. Bruham ne. Ampak spet sem zapadla v začaranio krog jem, se obtožujem, nisem zadovoljna sama s sabo, sploh pa ne s svojim telesom, ne znam najti tistega stika s svetom, da bi rešila tudi ostale težave. Poizkusila sem že z nalivanjem z vodo, sokom, čajem, ni pomagalo. Nekako potešim za trenutek vse skrbi, tisti trenutek ko jem nadzorujem svoje življenje, ki ga drugače ne. Takrat imam občutek da sem gospodar svojega življenja. Čeprav hitro pride trenutek streznitve ko zaradi hrane sama sebe obtožujem. Ne morem več tako naprej zato mi prosim svetujte!

PS: Vem da so verjetno moje težave samo psihičnega vzroka pa vseeno rabim vsako idejo oziroma pomoč, ki mi jo lahko kdo sploh da.

Hvala za zaupanje vase zgodbe. Iskreno vam svetujem, da poskusate najti strokovno pomoc. Pogovorite se s svojim zdravnikom o moznosti napotitve k zdravniku psihiatru. Ta bo lazje ocenil, kaksno pomoc trenutno potrebujete. Pomembno je, da se poskusate o svojih stiskah pogovoriti, hrana, ki vstopa kot sredstvo uravnavanja custev, kot se dogaja pri vas, stvari samo se dodatno komplicira in jih nikakor ne resuje.

marija Anderluh