Včasih sanjam, da tečem po velikem, temnem prostoru in tik za sabo slišim težke korake. Potem padem naprej, na obraz. Nekdo me od zadaj zagrabi za rame in pritisne k tlom.

Že od nekdaj ne maram, da se me kdo dotika. Če se me kdo nepričakovano dotakne, se zdrznem in odmaknem. Tudi drugače, če me kdo hoče npr. prijeti za komolec ali ramo (kar so čisto običajne geste med sodelavci), se umaknem. Če kdo stoji za mojim hrbtom, sem nervozna in se nenehno oziram nazaj. Ne vem, zakaj.
Imam zelo velik osebni prostor. Ne maram, če kdo stoji preblizu mene. Rokujem se s stegnjeno roko in ne maram se objemati in poljubljati ob kakšnih obletnicah.

Moško telo mi je neprijetno na pogled, posebej spolni ud. Takrat občutim gnus.

Nimam pa spomina na to, da bi me dejansko kdo zlorabil.
Je možno, da se mi je to zgodilo, pa mi zavest blokira ta spomin? Ne razumem, kaj bi sicer pogojevalo moje vedenje?

Pozdravljena!

Tvoja opažanja so lahko znak prikrite spolne zlorabe. Morda bi začela s prebiranjem knjige – POGUM ZA OKREVANJE. V knjigi so opisani različni postopki, detajli, v katerih bi se morda lahko prepoznala. Ali pa celo bi ob prebiranju knjige prišlo do ” flashov ” in bi se počasi pričela spominjati tega kar te bremeni.

Začetek bo težak, a se bo vsaj vedelo pri čem si !

Srečno in javi se !

Imela sem podobne izkušnje. Z branjem in psihoterapijo so se spomini prebujali. Proces je dolg, boleč, poln težkih čutenj in kar je najbolj pomembno, osvobajajoč in daje novo moč oziroma pogum za naprej in za učenje veščin da se zloraba ne zgodi NIKOLI več.

Srečno.

A pa je vredno spomniti se? Saj zavest to blokira z nekim namenom, a ne? Zavest to blokira, ker je preveč grozno, da bi se s tem soočila … A ne pravijo “ne diraj lava dok spava”? Zakaj drezati v nekaj, kar je pokrito z listjem in miruje?
Ne vem, po eni strani bi rada vedela, kaj se mi je zgodilo, po drugi strani pa si mislim, da je mogoče boljše, če tega ne vem. Strah me je tega, kar bi lahko našla … Zdaj se še lahko zibljem v sladki nevednosti, da gre mogoče samo za neke nore sanje, da sem pač socialni freak in ne maram, da se me kdo dotika, ker se me nikoli ni nihče (ljubeče) dotikal. Pač, moje otroštvo je bilo že tako dovolj polno travm, a mi je treba zdaj še eno izkopat??

Pozdravljena!

Tudi sama sem se v začetku poti spraševala o vsem tem. Pa je lažje in boljše vedeti kaj je na stvari ( ker s tem se lahko ” bojuješ ” ), kot pa živeti v zavedanju, da si težave pometla pod preprogo.
Prej ko slej te bo preteklost toliko ” obremenjevala “, da boš želela rešiti stvari. Vedeti moraš, da NIKOLI ni zloraba samo neka domišljija ali sanje. Vedno imajo utemeljene težave, ker so izvor od nekje. Pravzaprav so izvor iz preteklosti. Zberi pogum,zgubiti nimaš kaj. Lahko samo pridobiš, verjemi !
Srečno!

Zdravo!

Imam podobno zgodbo in tudi sama še danes ne vem zakaj gre.. Obe s sestro imava že desetletja hude težave pri dojemanju spolnosti in dotikov s strani nasprotnega spola, medtem ko se nobena ne spomni zelo zgodnjega otroštva, kot da bi nekaj potlačili.. Obe pa se še preveč spomniva otroštva, od osnovne šole naprej,ko sva doživljali okrutno fizično nasilje znotraj družine in ko sem,predvsem jaz na kolenih prosila najino mater,da se loči od očeta,saj sem ga neutrudno sovražila in se ga bala,da ne rečem,da sem naivno otroško prosila Boga,da ga vzame k sebi ali pa vsaj mene..
Vem,da sva imeli zelo težko otroštvo in tudi najino nizko samopodobo povezujeva s tem fizičnim nasiljem in psihološkim poniževanjem s strani staršev, ampak nobena od naju pa ne razume točno zakaj imava tako hude posledice tudi glede intimnega dojemanja..
Sama sem bila že na eni zelo dobri skupini in individualnih psihoterapijah,ko mi je terapevtka po natančnem pogovoru dobesedno garantirala,da sem zagotovo doživela tudi spolno zlorabo,ampak ker se le-te ne spomnim,se mi zdi grozno sploh pomislit na to,kaj šele kogarkoli za to krivit, če ne vem.. Imava pa obe s setro enake psihične posledice, čeprav sva v partnerskih zvezah in ima ona celo že otroke.. Jaz jih že od osnovne šole nočem imeti,kakor še danes mislim in baje tudi to izvira iz določenega vira,ki mi je zaenkrat neznan..
Lepo prosim,če mi lahko kdo z izkušnjami kakorkoli svetuje,saj je za mano že preveč let depresije,samomorilnega vedenja z 4 sprejemi na psihiatrijo in sočasno akutno zlorabo pomirjevalnih tablet, kar jasno kaže na neko hudo patologijo..
Rada bi končno zaživela človek vredno življenje in tudi sicer me pri življenju drži zgolj še vera v Boga, medtem ko sem se sicer popolnoma odtujila od socialnega življenja, stran od vseh ljudi,in verjemite mi,da živim zelo osamljeno in žalostno življenje,v katerem mi družbo dela edino zelo razvajena psička,ki ji edini v svojem zaupanju zato posvečam ves čas in ljubezen..
Iz srca vam bom hvaležna za kakršnokoli pomoč in nasvete. Želim vam lep večer zaenkrat in upam,da mi odpišete. Hvala.LP

Pozdravljena!

Kot v samem uvodu pišeš, je zagotovo in edino skupno – zloraba. Ne samo fizična in psihična, ter tudi spolna. Na nek način se lahko ” vživim ” v vajino stanje, kajti vse to sem tudi sama morala trpeti in preživeti v otroških in najstniških letih. Nikakor ni bilo lahko in verjamem, da je tudi vama mučno.
Mučno je tudi spoznanje, da se je nekaj ” dogajalo ” pa ne vesta kaj ! To, da si bila na skupini in pogovorih, je bilo edino pravilno. Tam si sicer ugotovila ” srž problema “, vendar, ker nisi ” sama prišla do tega “, si verjetno vse skupaj pustila na miru. Morala bi nadaljevati in po vsej verjetnosti, bi se ti odprla podzavest in spomin na kakšno dejanje. To je zgolj predvidevanje, vedelo se pa morda nikoli ne bo. Sama menim, da ni bilo smiselno s prenehanjem obiskov skupine. Morda si naredila si več škode, kot koristi. Ko si bila na skupini, so ti kdaj ponudili kakšno knjigo v branje? Morda knjigo Pogum za okrevanje ? Če ne, mislim, da bi bilo pametno, da jo prebereta obe nekoč. Sama sem ob branju knjige doživljala slike in podobe iz otroških let, tudi stavke in opis določenih kretenj. Tako, da knjiga je vredna branja, vsekakor !

To bi bil v grobem začetek vajine poti, na poti k ” ozdravitvi ” vajinega psihičnega stanja. Vama je nujno potreben, da se najdeta in ugotovita svoj smisel na tem svetu.
Seveda ne bo lahko, pa se vseeno splača. Ker gre za vaju, za vajino dojemanje, za vajino partnerstvo in na splošno. Izgubiti nimata kaj, kvečjemu lahko pridobita !

Nadalje me zanima, sta si kdaj poiskali pomoč glede nizke samopodobe, kako si jo dvigniti, kakšne so vaje in podobno. Ali pa branje kakšnih knjig na to temo ? Ja ? Ne ? Zakaj ne ? Vedeti je potrebno, da brez nič – ni nič. Odločiti se bo treba, katere stvari so prioriteta in katere ne ? Ko bosta to vedeli, lahko štartata naprej. Samo začeti je treba …
Pa še to .. vsakega je strah začeti, ker se ne zna postaviti zase, ne zna vprašati, ga je sram prositi za pomoč. Bi rad imel prijatelja / prijateljico pa ne ve kako? Najbolj pomembno je, da se izhaja iz sebe, svojih potreb, hotenj in uspeh ne bo izostal.
Če rabita pomoč, sem Vama na voljo !

Oglasi se še kaj!

Srečno !