Preden storim to,kar sem načrtoval že dolgo časa, a se vedno znova nekako pobral, sem se odločil,da vam napišem še eno pismo. Da bodo ljudje vedeli, zakaj mladi ljudje umiramo. Da se ne bodo spraševali zakaj in potem tisti večni zakaj lebdi v zraku, starši se sprašujejo kaj smo storili narobe, vse smo mu nudili, pa je šel to storit… Moje povsem legitimno stališče do samomora je, da ima vsak človek pravico do tega. Sebično je, da se nekomu to dejanje skuša preprečiti. Sebično zato, ker oseba ki poskuša preprečiti to poskuša zato, da bi ustregla svojim željam in nagibom, pri čemer pa se ne vpraša ZAKAJ se človek hoče umakniti s tega sveta. Ljudje preprosto ne razumejo. Za nekatere je to zbujanje pozornosti, za druge neumnost, tretji… pa morda razumejo, ker so bili že sami v stiski.
Po neštetih padcih, ko sem se nekako pobral in dobil voljo do življenja, so sledili novi padci, še hujši kot prej. In potem nekega dne spoznaš, da je vse brez smisla.
Ko takole gledam skupine mladih v teh sončnih pomladnih dneh, kako veselo stopajo po cestah, maturantje s piščalkami v ustih… se spomnim časa, v bistvu je samo 7 let tega, ko sem sam tako stopal po cesti in se mi je zdelo, da je ves svet moj. Kakšna utvara! Kakšna iluzija! Življenje te hitro postavi z oblakov na trdna tla.
V prsih me stiska od silne bolečine, ki je ne more ničesar več ublažiti. Ko človek izgubi upanje, postane živa razvalina. Jaz sem upanje izgubil dolgo tega.
Sem samo še lupina, ki navzven funkcionira, znotraj pa sem mrtev. V Sloveniji za take ljudi, kot sem jaz ni prostora. Za take “umazane pedre” kot sem slišal neštetokrat.
Nekega dne sem se nehal obremenjevat s tem, kar sem. Poskušal sem najti ljubezen na tej grozni, narcistični, mladostno in falusno naravnani sceni, ki ceni samo avanture,skupinski seks, dolžino penisa in promiskuiteto brez primere. Neštetokrat sem mislil, da sem našel nekoga, ki je drugačen, ki ne mara za te stvari, ki želi nekaj več, ki… In sem se uštel. Enkrat, dvakrat, petkrat. Ne štejem več. Pa kako so znali lagati! Kakšne sladke besede so cedili, vsi po vrsti. Na koncu ostanejo samo besede. Na koncu so vsi pokazali pravi obraz. Varanje, laži, neresnost.
Ta svet si ne zasluži, da bi obstal. Ko gledam to pritlehnost današnjega časa, potrošniško bebavost, kolone ljudi, ki se dnevno valijo v trdnjave kapitalističnega imperija-mega nakupovalne centre, vso ošabno razkazovanje, fancy imidž, neke bebave, virtualne trende, ki so postali zakon, ljudi, ki so postali žrtve denarja in ki so samo še fasade lastnega jaza, mi gre na bruhanje. S(m)o ljudje zaradi tega kaj bolj srečni kot naši predniki, naše babice in dedki? Poglejte si samo ta forum in odgovor je na dlani. Nočem takega življenja. Ker ga večina ljudi živi in podpira, in poleg tega da sem drugačen že v osnovi, sem drugačen še zato, ker ne živim takega življenja. In ker ga vsi okrog mene pač živijo, sem osamljen. Nerazumljen. Drugačen. “Prfuknjen”, sem tudi že slišal.
KDO je “prfuknjen”, jaz ali oni? Odločite sami. Sem pač še tako naiven, da verjamem v iskrenost, dobro srce in ljubezen, v poštenje in v klene človeške vrednote! Žal. Bolje bi bilo zame, ko bi bil kakor večina, kateri je vrhunec tedna nedeljski shopping v xxx-mega centru in nato hamburger s coca-colo v velikem M.

Vam, dr. Rejec pa želim obilo uspeha in vse dobro.

Spoštovani m.,
mnogo je ljudi, ki enako doživljajo,kot vi, le da ne znajo svojih misli tako lepo ubesediti.Lahko vam svetuje le to da si vzamete za premišljanje dovolj časa.Spominjam se anekdote v kateri so stodeset let staro ženico vprašali, na kakšen način je dosegla tako visoko starost, pa je odgovrila, da le znenehno mislijo na samomor, ki ga je vsakič za en dan preložila.Vzemite si toliko časa, kot ga potrebujete, za boljše izkušnje, kot jih do sedaj imate.Če boste vztrajni jih boste tudi dočakali.

Dragi m.!

Najprej me zanima če si še med živimi? Upam da.

ŽIVJO M.
PRAV DANES,KO SEM NA NULI SEM PREBRAL TVOJE PISMO-KOT DA BI BRAL SVOJO ZGODBO.SICER PA RESNIČNO UPAM ,DA SI ŠE Z NAMI.
ŽE ODZIV NA TVOJE PISMO JE POKAZAL,KAKŠEN FOLK ŽIVI V TEJ GNILI
SLO.RAZEN ANE-NIČ,NOBENE SPODBUDE,NOBENEGA NASVETA-NIČ.
SLOVENCI SMO ŽE VČASU KOMUNIZMA,PRAVZAPRAV PA KAR ZMERAJ VELJALI ZA NAROD PIJANCEV,EGOISTOV,NAJBOLJ OD VSEGA PA ME JE MOTILA SLOVENSKA NAGNJENOST K FOUŠARIJI,OPRAVLJANJU DRUGIH-V SLABEM SMISLU,POSMEHOVANJU IZ ČLOVEŠKIH STISK…SEDAJ KO SMO V KAPITALIZMU,KO NAM V MATERIJALNEM SMISLU NIČ NE MANJKA,PA JE VSE SKUPAJ ZA MOJE POJME ŠLO ŽE TKO DALEČ,DA PRESEGA ŽE VSE MEJE.ZA NAS,KI SMO DRUGAČNI,JE ŽIVLJENJE V TAKEM SVETU PRAVA MUKA.JAZ BI NAJRAJŠI ZBEŽAL,NEKAM IZ SLO,KAJTI NEMARAM TEGA FOLKA.OD POLITIKOV DO MOJGA ŠEFA V SLUŽBI,OD ZDRAVNIKOV,DO NAVADNIH SMRTNIKOV-VSE JE GNILO, BREZ MORALE,SAMO ŠE DENAR IN POLOŽAJ V DRUŽBI JIH ZANIMA IN DA DOSEŽEJO SVOJ CILJ,SO PRIPRAVLJENI NAREDITI VSE.
VENDAR JAZ VENDARLE MISLIM ,DA ŠE NI VSE IGUBLJENO.TREBA SI JE POISKATI SORODNO DUŠO,NEKOGA KI RAZMIŠLA TKO KOT TO.ČE NE RATA PRVIČ,BO PA DRUGIČ..ENKRAT PAČ ŽE BO.
JAZ IMAM ŠE ZMERAJ UPANJE,DA ŽIVI NEKJE PUNCA,KI IMA RADA HRIBE,SMUČANJE ,MALO ROMANTIKE IN KI JI TE VREDNOTE,KI SI JIH ŽE TI NAŠTEVAL RESNIČNO NEKAJ POMENIJO.
MENE REŠUJE IZ OBČASNIH KRIZ PREDVSEM ŠPORT-VSAJ TAKRAT SEM BOLJ SPROŠČEN IN NE VIDIM VSEGA TAKO ČRNO.NEKAKO GRE NAPREJ,SAJ VEŠ-UPANJE UMIRA ZADNJE.
UPAM DA SE BOŠ POBRAL.

Dragi m,
jaz pa bi tvoje poste brala in brala. Prav gotovo nisem prva, ki ti bom povedala, da so tvoje besede tako prijetne, da bogatijo naše duše. Potrebujemo veliko podobnega branja, da bomo sprejeli kdaj smo v življenju res lahko srečni. Zato potrebujemo med nami tudi take kakor si ti.
Piši nam še!

Se strinjam s tabo m.
Samo da…pojma nimam od kod ti ideja, da je resitev samomor???
Zakaj pa???
Zato ker so DRUGI potrosniski tepci?
Zato ker je svet tak kot je?

Aja?
Ce ti zaupam skrivnost – svet je tak, kot ga dojemamo.
Ce ti je gnili svet odvec, nic lazjega…pojdi za pastirja na planino, obcuti resnico narave…njeno polnost in resnicni namen…zdravo delaj, preberi kaksno knjigo…opazuj soncni vzhod, roso na pajcevini, metulja na bilki, morje zvezd…bodi del vsega tega, pa se ti bodo sedanji problemi zdeli smesni…

Ker ti ni treba spremeniti sveta – spremeni samo percepcijo in perspektivo, pa ti samomor zlepa ne bo vec prisel na misel…

Še,še. Še diham in migam…. 🙂

JU-HU-HU…

m, radi Te imamo!!!!

“Žalostila sem se, da nimam čevljev. Ko sem šla mimo vrat mošeje v Damasku, sem opazila človeka brez nog. Takrat sem nehala žalovati in prigovarjati usodi…”

Lepo,da še migaš.Nekaj vzamem nazaj kar sem zadnjič napisal in sicer,da ni nobenemu mar zate,kar ni res.Vidiš kolko punc se je oglasilo-lahko se marsikaj naučimo iz tega kar so napisale-se ti ne zdi.
Sicer pa -kakšen dan je danes.Veselim se vsakega trenutka,popoldne grem igrat tenis-komaj čakam.
Res je-en dan sem v peklu,že drug dan pa je lahko čist drugače.
Tisto,kar sem pisal o Slo.folku-tega mnenja ne bom spremenil.Ali je krivo to,da je bil fotr špica med pijanci-pojma nimam.Mogoče zato tak odnos do ljudi.
Dejstvo pa je ,da ljudi ne moreš spremeniti,svojega mnenja o tem svetu pa tud ne.Probaj si najt nekaj ,kar te veseli,predvsem pa išči dalje(saj veš kaj)-nekoč boš že našel.
Lahko ti povem še to,da sem imel pred leti tako krizo,ki me je čist potolkla.Celo večnost je trajalo,da sem se pobral.Pa sem še vedno tu-tolko za razmislek.
SREČNO

Dragi M.

Veliko nas je, ki podobno doživljamo ta svet kot ti. A ni že samo to eno veliko olajšanje, da veš, da nisi sam s takomi problemi.
Ha, najbolj smešno pa je, da na vzven ponavadi mi (drugačni) popolnoma fajn funkcioniramo, pomagamo drugim, delimo nasevte, rešujemo življenja drugih… v bistvu smo pa sami v enakem zosu.
Danes sem čisto na tleh. Kdo mi bo pomagal. Najbolje, da kar sama. Kajti če preveč razkladaš okoli, kaj vse tiči v tvoji duši, začnep nejedati ljudem. Vsak ima že samo s sabo toliko opravkov, da se zato najraje druži z veselimi in sploh vedrimi ljudmi. In potem to tudi smo, a ne….
Kdo mi bo pomagal, prosim pišite mi!

morje

Ja. življenje je izbira. meni gre tudi osebno na bruhanje to kar kažejo po TV, kaselcih in službah. A brez noči ni dneva. Brez bolečine, je tudi užitek pol manjši. Ogromno bi napisal, pa ne bom. Življenje je tvoje. Tako kot naslov knjige Louise Hay. Bodi mož in vztrajaj. Za vsako dobro stvar jih mora prej nekaj slabih propast. Najsibodi razmerje, poezija, podjetje ali celo spočetje 🙂
K. propagira šport. Tudi sam se ga oprimem. Ko mi skoraj poči film se obujem in grem laufat. Na izlete s kolesom grem sam. Pa me vprašajo-kako to, da ste sam? Raje sam kot v slabi družbi. Moja partnerka pač ni za vse. Bojo pa otroci ko bojo zrasli 🙂
En mali nasvet, m. poišči stvari, ki te veselijo in se jih loti. DANES. Ne enkrat, ne jutri, ko prepleskaš hišo, umre pes,itd. DANES.Ker ti živiš danes.
Upam, da še nisi skočil, ker bi bilo moje pisanje prdec v veter 🙂
Sicer pa, a si res upaš?
Srečno 🙂
PS: res pišeš kar dobro. Napiši še kaj, pls