Ne razumem sebe

Imam težavo, o kateri ne razglabljam z nikomer, saj ne vem, kako bi me razumeli. Gre za mojo energijo. So dnevi, ko sem tako polna življenja, da bi poletela. Vse mi je v veselje. Potem pa pride kriza, ko sem popolnoma na tleh. Prenajedam se, pojem ogromne količine sladkarij in bruham. Dan za dnevom. Ne morem se ukvarjati z otrokoma, popolnoma sem zdelana in brez vsake volje do življenja.

Potem pa nenadoma se spet dvigne razpoloženje in spet je vse uredu z menoj. Polna sem življenja, se normalno prehranjujem, ne bruham. Se ukvarjam z otroka in je vse uredu.

Sicer imam dobrega moža, vendar se v svojih dnevih krize z njim ne pogovarjam. In tudi potem ko mi je bolje, mu ne razlagam kaj se je dogajalo z menoj, ker to enostavno ne morem. Skrivam pred seboj in pred svetom.

Je pa tudi res, da se zelo navežem na prijatelje. /Vendar jim o svojih težavah ne pripovedujem/. In če sem na nekoga zelo navezana in me le ta par dni ne pokliče, ozr. nima časa za klepet z menoj, padem, padem na tla in sem potem spet v svojem svetu. Prijatelji sicer pravijo, da imam ogromno energije, da jim jo dajem. Vendar ne vejo pa kaj se dogaja v dnevih, ko je nimam, ko sem skrita med štirimi stenami.

Sem na antidepresivih, ker sem imela omedlevice. Te težave so minile, tako da bom tudi z zdravili prehehala kmalu, le to razpoloženje, ki ubija. To je težava. Ne vem kako ne kam. Ko mi je hudo, bi najraje prenehala živeti. Imam dva obraza, dvoje obnašanj.

Mi zna kdo svetovati, kako se naj vendarle vzamem v roke? Kako si naj dopovem, da če prijatelj nima časa zame ta trenutek, ta teden, da to še ne pomeni, da me več ne mara… Kako naj si to dopovem in neham kar nekaj sklepati. Če me nekdo grdo ali zamišljeno pogleda, že mislim da je jezen name. In sem čisto na tleh. To je predvsem v službi. Prava trauma.

Hvala in lep pozdrav!

si preveč občutljiva. jaz imam isti problem in taki ljudje smo potem toliko bolj dojemljivi za vsak pogled ali kretnjo in si jo po možnosti narobe razlagamo. (moj problem je prav tako v službi, kjer je pritisk najhujši).
meni je pomagalo, če sem začela razmišljati na način: zanesi se samo nase in na Boga, vsi ostali so pač tam a ne zate in če boš ti funkcionirala dobro, bodo odnosi dobri in bodo ljudje kar trli k tebi. začni delati na sebi, bodi zelo pozitivna in velikodušna do sebe, odpusti si in imej se iskreno rada. kot pravim, meni že počasi uspeva in upam, da bo vedno bolje. sem optimist in isto želim tebi.

Maja.

Pisala si:
Mi zna kdo svetovati, kako se naj vendarle vzamem v roke? Kako si naj dopovem, da če prijatelj nima časa zame ta trenutek, ta teden, da to še ne pomeni, da me več ne mara…

Bom napisala čisto na kratko… maraj se sama. Ne bodi odvisna od prijateljev (od njihovih mnenj ali od mnenj tistih, ki so ti jih vbili v glavo – le zakaj je tako pomembno kaj prijatelji mislijo o tebi????), ne bodi odvisna od ničesar ali nikogar.

Pomoč za tebe ti ne bo mogel dati nobeden v parih kratkih stavkih, potrebne bi bile ure, dnevi, meseci pogovorov, razmišljanja in spominjanja da bi se spoznala in začela delati na tem, da bi se imela rada. Poskušaj najti nekoga, da te bo vodil v tem razmišljanju, spoznavanju, na tej poti, pa se bodo stvari začele same od sebe spreminjati.

Glede fizičnega počutja bi bilo najbolje, da prvo opustiš zasvojenost s sladkarijami, saj povzročajo padec krvnega sladkorja in s tem posledično občutek , da nimaš energije.
Tisti čas jej rajši sadje, saj je ravno tako sladko, vendar ne povzroča nihanje krvnega sladkorja.

Svoja prepričanja je težko spremeniti, zato delaj počasi na sebi, se izobražuj…

Draga Maja,

Ali čutite, slutite morda kje iskati rešitve? Kje? V sebi, draga Maja. Vem, nič novega niste prebrali. Za povrh pa ”nam” ponovno ostaja vprašanje – kako? Predvsem počasi. In pa – s pozornostjo. Z opazovanjem. Česa? Sebe, svojih ravnanj, čustvovanj… Morda bi bilo dobro pričeti razmišljati o tem, da prevetrite odnos z možem. Kajti če nimate tako intimnega odnosa z njim, da bi vedel, kaj se dogaja z vami, potem je tak odnos najbrž potreben prevetritve. Po drugi strani bi pozorni partner preprosto začutil, da se z vami nekaj ”dogaja”… Situacij, kot jih opisujete, pred partnerjem težko dalj časa prikrivamo…

Prijatelji, služba, sodelavci – v zvezi s tem precej transparentno govorite tudi ali pa predvsem o vaši samopodobi. Bistvo težav najbrž izvira, kot bi rekli strokovnjaki, iz zamajane, omajane samopodbe. Ja, naša samopodoba – ja, kaj vse vpliva na nas, na naš odnos do sveta… Velikokrat tudi naša (pre)velika življenjska pričakovanja in tako naprej…

Delne odgovore ste nanizala že sama… Najbrž ostaja le še – kako? Odgovora, ki bi čudežno rešil vaše težave, vam najbrž nihče ne more dati. Lahko pa skupaj gledamo, vsakdo s svojim zornim kotom, na situacijo, kot je vaša. In pa – od kdaj ste takšna? Kakšni so bili odnosi (vzorci) v družini, kjer ste odraščala? Skušajte pogledati tudi semkaj… Morda boste pa našli kaj ”uporabnega”…

Imate dva otroka. Ste z načrtovanjem in osnovanjem družine skušala morda pred čem ubežati, kaj ”zakriti”… Veliko reči lahko vpliva na to, da se znajdemo v situaciji, kot jo opisujete. Veste, marsikomu v življenju ni lahko… Velikokrat imam občutek, da v naših življenjih vse preveč, celo ogromno energije vlagamo v to, da v očeh okolice ohranjamo neko podobo, sliko samih sebe, ki smo jo sami ustvarili. Potem pa se trudimo, da bo ”na zunaj” zgledalo vse v redu, da smo skorajda popolni, no, če to ne, pa vsaj povprečni… Pod kožo, kot se reče, pa smo vsi krvavi. Vsakdo ima to ali ono hibo… Torej pogumno v soočanje same s seboj, če se le da, stran s kemijo (antidepresivi) in dajte prednost ljubezni in sočutju do same sebe na eni, ter vztrajnosti in samo-disciplini na drugi strani. In bo kmalu vse v redu…

Draga Maja, morda sem vas, kakor tudi drugi, ki vam odgovarjajo, samo malce spodbudil, da pričnete še bolj ”konstruktivno” zreti vase… Vaše težave pa najbrž niso tako velike ali nerešljive, saj jih tako jasno vidite.

Vse dobro in

nasmeh,

Dušan

Maja,

še vedno velja, da je najboljše zdravilo proti depresiji DELO oziroma fizični napor. Lahko se lotiš hitre hoje, tekanja ali pa kakšne druge fizične aktivnosti. Res je, da je pospravljanje ali pa delo z otroki šteto kot delo, ampak to NI tisto, kar ti potrebuješ, da bi se počutila bolje.

Z bruhanjem vsakodnevno izgubljaš tudi dragocene mineralne snovi, ki ti omogočajo normalno funkcioniranje in jih je res težko nadomestiti. Da o kislinah, ki dodatno razjedajo tvoja prebavila in ustno votlino, niti ne govorim.

Mislim, da gre pri tebi že za bulimijo in to je vrsta zasvojenosti, ki si jo ne ozdravimo s poslušanjem nasvetov, ampak samo s TRDIM delom na sebi. Poleg tega pa vidim tudi znake zasvojenosti z odnosi – to pomeni, da živimo tako, da drugim ustrežemo, pri tem pa pozabimo nase in na svoje resnične želje. Življenjsko pomembno nam je, da nas drugi sprejmejo in da jim ugajamo, v sebi pa se počutimo totalno na tleh in nevredni ljubezni.
Zapomni si, da te nihče NE more prizadeti – lahko se samo čutiš prizadeta, vendar je to tvoja reakcija. Torej lahko zavestno spremeniš svoje reakcije.
Tu je še strah, da bi nas drugi zavrgli ali zapustili, ker se brez njih ne počutimo dovolj vredne.

TI si tista, ki se mora odločiti, kaj hočeš v resnici v tem življenju. Razmisli, če si sploh pripravljena pogledati vase – imaš dovolj poguma za to?.. To, kar se ti sedaj dogaja, je životarjenje in življenje te resno opozarja, da moraš nekaj pri sebi NUJNO spremeniti. SAMO TI VEŠ, kje je točka, ko se boš dotaknila dna – od tam naprej pa lahko samo VSTANEŠ.

Sedaj pa telovadne copate na noge, vzemi otroke s seboj in pojdite VEN – vsak dan vsaj 20 minutni sprehod. To ti bo pomagalo, da tvoje razpoloženje ne bo več tako nihalo. Osebno ti ne nameravam priporočiti kakšne meditacije, ker se moraš najprej prizemljiti in trdno stopiti z obema nogama na tla. Kasneje pa boš sama začutila, da mogoče potrebuješ stik s svojim srcem in boš zagotovo začutila, da je nujno, da si vzameš vsak dan nekaj časa za delo na sebi in stik s seboj.

Mogoče je bil to predolg odgovor… mogoče pa si našla v njem kakšen nasvet, ki se te je dotaknil. Vse to sem nekoč preživela in VEM, da boš tudi ti.

Imej se rada, res rada.

Srečno,

Amedea

******************************************
Omnia mea mecum porto.

Draga Maja!

Mislim, da si človek od katerega prijatelji in znanci pijejo veliko energije, ker jim to nezavedno dovoliš . Za njih si močna osebnost in od tistih “ta močnih” se vedno pričakuje, da bodo itak vse zmogli, pa če bodo bremena še tako huda. V tem ni nič narobe, vendar si moraš nujno vzeti čas zase in najprej poskrbeti za svoj počitek, za polnjenje tvoje energije, saj jo šele nato lahko razdajaš drugam. A le do meje, ko sebi ne škoduješ!
Za začetek poskušaj z rokami prekriti sončni pletež (solarna čakra), vedno, ko boš začutila, da ti nekdo sesa energijo, za svojo korist. Prekinila boš dotok tvoje energije in kmalu ga bo minilo. Najbolje to lahko preizkusiš, če te nekdo stalno napada in po možnosti še nadira. Prekrižaj roke pod prsmi in tiho čakaj kaj se bo zgodilo.
Potem ti svetujem, da opustiš antidepresive, ki stvari rešujejo samo začasno. Z vsako situacijo se moramo enkrat soočiti in jo premagati, če želimo, da nas ne spremlja celo življenje.
Tudi sladkor te nekako zasvoji, če ga je preveč. Ko te popade depresivna lakota, raje popij kozarec vode iz informiranega energetskega kozarca, kar resnično lahko počneš v nedogled. S tem boš koristila tudi zdravju.
Ne pričakuj že v strahu, kako bodo spet prišli tisti “grozni” dnevi, ker tak dan vedno pride, če ga pričakuješ ali ne. Zakaj bi se torej sekiral? Sprejmi ga, imej ga rada, ker prinaša sporočilo, da se moraš odpočiti. Vsi pridemo večkrat do tega. Svojim povej, da si utrujena in potrebuješ počitek. Pusti gospodinjstvo, leži, stisni svoje otročičke ali zaspi in se ne obremenjuj. Hitreje si boš opomogla in boš boljše volje zaplavala v nov dan.
Predajam ti še eno misel, ki jo je nekoč prijatelj podaril meni: “Bodi tisto kar si in ne tisto, kar drugi pričakujejo od tebe!”

Topel objem :o) – Andreja

LEPO POZDRAVLJENI!

Vsakemu, prav vsakemu izmed vas se iskreno in najtopleje zahvaljujem za odgovore in razmišljanje.

Povem vam, da sem si vse stiskala in bom, kot če bi bila v šolskih klopeh, zdaj vse to preučila.

Namreč, kar ste napisali, se me je zelo dotaknilo. Zakaj ? Ja, ker če sebe gledam kot, da bi bila nekdo drug, vidim to, kar ste napisali, le, da si sama ne znam pomagati, ozr. mi tako ni nihče svetoval, ker se pač nikomur nisem odprla. Zato, hvala bogu, da sem se vam odprla in napisala to, kar pač sem dala iz sebe na tej strani.

Prebrala sem ogromno knjig, se iskala v njih, a mene ni bilo notri…in nisem se mogla najti… Zdaj ste mi vi podali svoja mišljenja o meni in hvala vam. Ogromno mi pomenijo, prav vsak odgovor, od vsakega od vas.

Skratka, ne bom kr neki pisala zdajle. Moram se vzet v roke, oziroma, moram predelati popolnoma vse kar ste mi napisali.

Najlepše se vam zahvlajujem, saj pravim, imam prijatelje, vendar pred njimi sem močna oseba, ki veliko daje, notri pa….

Hvala vam, dobri ljudje, vsekakor se vam javim, takoj, ko bom začutila odgovore na vse kar ste mi podali v svojih pisanjih.

Imam vas rada in vam pošiljam topel jutranji objemček.

Vaša Maja

Vsi ste mi tako zelo pozorno odgovorili. Dvakrat sem že odpisala, pa ne vem zakaj se moje pisanje ne pokaže, samo datum.

Skratka, vse kar ste mi podali, mi je zdaj v velik premislek in bom vse predelala, skušala najti čimveč tistega čemur bom lahko sledila in spremenila svoje življenje na bolje.

Saj pravim, na zunaj sem močna oseba, joj, not pa, kriza. Vi ste tisti, ki ste mi napisali veliko opornega in tistega kar sem iskala v knjigah, pa nikoli našla. To kar pa piše pod mojim pisanjem, pa je namenjeno *samo meni*.

In sem zelo srečna, danes sem res srečna. Ker imam nekaj kar mi je namenjeno. To pisanje. In vas, čudovite ljudi, ki ste prebrali delček moje usode in se vas je le ta dotaknila.

Hvala vam. Pošiljam vam topel objemček in se vam javim, ko razčistim o sebi…

Zakaj se moje pisanje ne pokaže na forumu ?

Prebrala in predelala sem vsa vaša pisanja.

Moram priznati in vesela sem, da lahko, da ste zame zelo velika oporna točka in vaša podajanja pomoči meni, so mi zdaj v veliko izhodišče, da začenjam svoje življenje nekje na novo.

Napisali ste mi, da naj ne bom odvisna od prijateljev, od ničesar, od nikogar. Da naj imam rada sama sebe. Da so vsi ostali tam, a ne zame… Zdaj delam na temu, to si vbijam v glavo in skušam biti svobodna. Svobodna v pravem pomenu besede. Tako kot ste mi napisali.

Spoštovani Dušan. Moj mož dejansko ne opazi, kaj se v resnici dogaja z menoj, ker jaz spretno skrivam. Ker sem dejansko ujeta v svojem svetu.
Poročila sem se, ko sem spoznala prvega resnega moškega. Ker me je bilo strah, da ne bom nikogar več našla, ki bi me imel rad in, ki bi bil tako resen kot je on. Kmalu sem začela ugotavljati, da to ni ravno človek s katerim bi se postarala, da v mnogih rečeh nisva na isti valovni dolžini, vendar sem vstrajala pri tej zvezi. Danes smo družina. Vse uredu in prav, do tega pisanja, ki sem vam ga navedla.

ANDI, že probavam s prekrižanjem rok. Upam, da mi to uspe. Nadalje, kakšen je ta energetski kozarec in kje ga dobim ?

Skratka, delam na sebi. Ogromno ste mi pomagali in zelo upoštevam vaše nasvete. Zelo. Moram reči, da mi pomagajo. Bodite še vedno kje blizu. Če se mi porodi kakšno vprašanje, se vam spet javim. Bodite blizu, da vam javim moje napredovanje.

Hvala vam, res ste mi pomagali, zdaj je vse na meni.

Vaša Maja

Maja.

Nikar ne hiti. Mi smo blizu. In verjamem, da ima vsak za sabo izkušnjo, s katero razume sebe in bi lahko (če še ne) razumel tudi tebe. Če se ti zahoče, lahko kontaktiraš tudi na mail.

In nikar ne hiti. Hitenje rodi površnost. Koliko stara otroka pa imaš? Ne vem, ali je samo občutek, ali pa si doma, brez službe? Napiši kaj o sebi, pomagalo ti bo. Nekoč je ena izmed mojih znank rekla, da vsak rad govori o sebi, če se le počuti zadosti varen. Ne boj se glede varnosti. Če želiš, ti samo govori o sebi.
Ljudje rabimo govoriti o sebi. Tako razmišljamo, se spoznavamo, delamo na sebi.

Oglasi se še kaj.

Bi pisala o sebi, bi pisala na mail, bi, pa se bojim. Da nekdo prepozna strahove in muke v meni.

Imam službo. Delam na delovnem mestu, kjer se veliko dogaja in je odgovorno. Ljudje zaupajo vame in v moje odgovornosti.

O, bog, kam človek pride.

Prosim še za kakšno misel, za pobude, za ne vem kaj. Kajti vse kar ste mi napisali imam podčrtano, in res delam po tem in si dopovedujem.

Vsekakor pa bom pisala. Morda celo tebi it na mail. Res bi rada pisala o sebi, a veš. Veliko bi bilo vsega. Da bi drugi – vi – potem vedeli kako je z menoj in bi mi lažje dali nasvete in mi tako pomagali iz začaranega kroga.

Mala otroka, še nista 10 let stara.

Hvala it, za tvoj odgovor.

Maja.

Ja kaj bi se pa zgodilo, če bi kdo videl muke in strahove v tebi. Recimo nekdo tak, kot sem jaz. Kdo pa sem jaz. Jasnovidka? Če bi bila, bi že tako vedela, in strahovi ne bi bili potrebni. Čarovnica? In bi naredila kaj… bum, bum, in rekla, glej, to si, vidiš, to si… 🙂 Draga Maja, imej se rada. Saj pa nisi samo slabo, kje pa piše, da moraš biti v vsem popolna. Popolna v očeh koga. Kdo pa pravi, kaj je popolnost in kaj ni. Zaradi koga (prepričanj koga) te je strah pokazati, povedati, kdo si, česa se bojiš … Zaradi česa ali koga, Maja, ne bi mogla pokazati svoj obraz nekomu, ki ti daje popolno anonimnost, ki te niti ne pozna in ki ga ti ne poznaš. Vsaj osebno ne.

Ne boj se. Mislim da imajo Tibetanci (ali pa kdo drug) nekak takšen moto življenja… Zakaj bi se bal? Če se še ni zgodilo, kako naj vem, (bom prepričan), da se bo? Če se je že zgodilo, potem tako ali tako ne morem nič več narediti (za nazaj).
In če se dogaja… Potem tako ali tako stran s strahom. Še toliko bolj.

It, hvala za odgovor.

Bom se javila, obljubim, ker moram nekaj storiti naprej.

Včeraj me je razjedalo. Bilo mi je slabo, jedla sem do nezavesti in bruhala. Joj, kako hudo. Pride, pride trenutek, ko ne zmorem. Ko se spremenim v nekaj, kar me ubija.

It, hvala za pomoč. Itak hvala vsem.

Ampak, kam plujem? Kam? Vzorna žena sem, mama, gospodinja, delavka… prijateljica, dobra, zvesta, popolna. Včasih malce tiha, drugič do konca zgovorna in dobre volje.

Ko pride trenutek se ti javim na e mail….

Hvala vnaprej, za besede in za posluh, za vse…

Vaša MAJA

Maja, jaz pa mislim, da hočeš biti preveč popolna za druge, ne veš pa kaj si želiš ti sama.

Morda si nisi preveč všeč, ker se ti zdi, da vse ostale okrog nekako nateguješ. Ampak saj to počnemo vsi, vsak na svoj način, eni bolj intenzivno, drugi manj.

To s prenajedanjem se mi zdi, da te v to sili vse to ugajanje drugim, zaradi česar si nisi všeč, oz. te to sprosti, ker je pritisk prevelik.

Daj druge malo na stran in razmišljaj več o sebi: vsak dan se vprašaj, kaj si želim pa zdaj, ali še bolje, vsako uro, oz. vedno ko ne počneš kaj nujnega. In enkrat bo odogovor tak, spet drugič drugačen. In sledi sebi.

Čutim veliko stisko v tebi, pa ni potrebe za to-ni pomembno veš, če se drugim ne boš zdela pomembna-popolna, vendar problem je v tem, da se tebi pa to zdi pomembno.

Kaj pa je res pomembno-zate?

Lp, Srči

Srčika, si še tukaj?

si prebrala knjigo Moški so z marsa,ženske iz venere…saj nisem sigurna ,če je to pravi naslov,tam opisuje,kako je tak ciklus normalen pri ženskah,da so enkrat gor,pol gre razpoloženje čisto dol,pri moškem,pa je umik,oni,ko imajo probleme,se umaknejo,me pa gremo dol,ampak,če je tako škodljivo,ne smemo dovoliti,da so ta nihanja gor dol tako čustveno nabita.

Ja, še sem tu, ker me zanima kako je s teboj.

Tole, da si enkrat down enkrat pa “up” me tako spominja name-sem bolj impulziven človek-sledim svojim občutkom: počnem stvari predvsem in samo takrat, ko se mi jih ljubi (v življenju pa to ni vedno najboljše) in ko se mi nekaj ne da, je težko-ker se moram prisliti-a tudi to je del odraščanja/osamosvajanja-bistvena lekcija.

Slediti svojim občutkom je dejansko edina pametna stvar, ki jo človek lahko naredi-samo pri nas družba takega početja ne tolerira najbolje.

Več obrazov imamo vsi, vsak vsaj dva- eno je osebnost, drugo pa tisto, kdor si ti v resnici: večji ko je razpon med tema dvema, več težav imaš in obratno.

Vedi samo, da nisi edina in veseli me, da se še kdo ukvarja s tem, ženske pa imamo sploh svoje “probleme” in včasih tako paše, če končno naletiš na nekoga, ki vsaj malo ve o čem govoriš.

Lp, Srči

Srčika, hvala za odgovor, hvala, ker me razumeš, rabim to. Prav tako hvala ta-leti.

Trenutno sem na poti, tako da ne morem pisati ta trenutek. Takoj, v najkrajšem času se pojavim zopet tukaj.

Čakajte me, se beremo. Hvala.