..kot, da se je film končal 20 minut prej….hahahaha, sorry Meguljčica ne morem si pomagat, se moram režat, ko si ga predstavaljam. Bravo!!!
Tudi sama imam izkušnjo, kako se veliki Lev, ki se ga vsi bojijo podela v hlače, ko megla iz oči njegovih žrtev dol pade in se jasno in odločno postavijo zase. Videla sem celo zakonce, kjer je bil eden totalen diktator, potem pa je drugi poštudiral, česa se boji prvi in sta zamenjala vloge. In to dobesedno. No ja, v tem, da si potem sam osel ni ravno rešitev, ampak vseeno, možnost, da se stvari spremenijo, četudi izgledajo čisto brezupne JE.
Res je tudi, da je to (za zdaj) prva dobljena bitka, ampak tista je ponavadi najbolj pomembna, ker naenkrat odpira čisto nova obzorja. Smo s teboj!
GittaAna

Pozdrvljena Meguljica!

Verjamem, da si bila presenečena nad njegovo reakcijo, vendar: Pozor, to je spet ena od njegovih fint, da boš postala manj pozorna, se “umirila in zlezla v prvotno stanje.” Nikoli, ampak res nikoli jim ne smeš zaupati, ker so pravi plenilci, ki samo čakajo v “zasedi na pravi trenutek, ko bodo planili iz skrivališča.”

Ne bo se predal tako zlahka. Ti boš morala biti vedno v nizkem štartu in paziti na vsako svojo potezo, besedo, dejanje…..Ali ima to sploh kakšen smisel in prihodnost……razen kufer v roke in odhod. Preklopil bo na svoj najlepši obraz, igral svojo vlogo, dokler ne bodo tvoje “signalne lučke ugasnile”, potem bo spet vse po starem. Ti ljudje ne počnejo skoraj ničesar drugega, kot igrajo v “svojih velikih dramah” in iščejo nekoga, ki se bo neumorno ukvarjal z njihovimi potrebami in problemi, ki jih imajo v neizmernih količinah.

Še moj primer: Po nekajletnem trudu, da bi ohranila zakon, vzpostavila neko normalno sobivanje, sem naletela slučajno (čeprav ni v življenju nič slučajo) na tale forum. Kot, da se mi je odprl nov svet. Prebrala skoraj vso razpoložljivo literaturo, bila na predavanju v Krki, se povezala z nekaj žrtvami, mu povedala, da bom odšla, če se ne odloči za zdravljenje……

Seveda se ni, ker z njim ni nič narobe, meni so “vse tiste babe s psihologijo” oprale možgane in z menoj se ne da živet.

Naj skrajšam: Pred 3 tedni sem zmetala v potovalko najnujnejše stvari, zaloputnila vrata in odšla na zame varen kraj. Dva dneva nobenega odziva, potem pa nadlegovanje po telefonu, sms, obiski vseh, kjer bi lahko bila, “pretakanje krokodiljih solza”, ker je velika žrtev vseh in vsakogar. Besedila sms: najprej grožnje z veliko klicaji, potem jokanje, pa moledovanje, pa opravičevanje, pa želja za še eno šanso. Vztrajno sem molčala, se ne odzivala, dala blokirati št. mobija, pa je začel klicati z neznanih številk, telefonskih govorilnic……po 20 x in več na dan. Ura ni bila pomembna.

In včeraj razsvetlenje: šel je na pp in prijavil moje izginotje. Še preden sem odšla sem se oglasila pri njih, razložila situacijo, da odhajam zaradi psihičnega in fizičnega nasilja. Podanih je vrsta predlogov za kazenske ovadbe, ampak on “še kar vztraja, da bi dobil še eno šanso.” Zame je zaključena zadeva, ne nameravam se več vrniti, ker sem imela kam oditi. Od zdaj se bodo ukvarjali z njim drugi, pač po službeni dolžnosti, mene ne bo z ničemer več prepričal, ne glede na “kateri obraz bo preklopil.”

Je pa bila dobra izkušnja, kjub vsemu, ker do sedaj res nisem imela opravka s tako zahrbtnim, pokvarjenim, manipulativnim in posesivnim človekom.

Kaj sem nameravala povedat: te osebe so kot utapljajoči neplavalci, ki so padli v vodo. Iščejo rešilni jopič, nekaj kar bi zgrabili, da ne potonejo in se rešijo. Zlepa se ne predajo in res se jih zeeeeloooo težko rešiš. Istočasno pa ne naredijo popolnoma nič, da bi se vsaj poskušali pozdravit in zaživet normalno življenje.

Lepo bodite in pazite nase.

Bravo M S! Kapo dol. To ni lahko storiti. To kar si opisala je skoraj klasičen primer takšnih nasilnežev. IMaš tudi prav, da ena dobljena bitka še ne pomeni zmage, ker v to, da bi ohranili staro stanje ( takšno, ki jim paše, ker lahko manipulirajo z okolico) vlagajo vso energijo, v to, da bi se spreemnili, da bi se zamislili, da bi kaj naredili pa popolnoma nič. Razen, če je to v sklopu zavarivanja neprijatelje, to je, da bi tisti na drugi strani mislil, da je kaj drugače in se spet postavil na njemu dodeljeno mesto.
Drži se! Preprčana sem, da te čaka veliko lepega.
GittaAna

Draga M.S.

Super in resnično napisano in vse čestitke za tvojo odločitev stop nasilnemu odnosu. Aja vse kar si napisala mi je poznano….sama sem se odločila za odhod-pobeg dve leti nazaj. 🙂

Lep pozdravček in srečno na novi poti, viviana

Pozdrav,

pravkar sem prišla s PP, kjer sva s kriminalistko za družinsko nasilje potrebovali debeli dve uri, da sva vse napisali in logično obrazložili.

Žoga je na drugi strani in z mene se je odvali ogroooomen kamen. Še se bom morala srečati z njim, vsaj na zaslišanju, ampak neka neverjetna moč se je prebudila v meni.

Vse bom uredila, vse predelala v sebi, nikoli pa ne bom pozabila “vključtit tistih signalnih lučk”, če se bo na obzorju prikazal kakšen osebek (moški, ženski, sodelavec/ka), ki bo vsaj malo podoban kakšnemu MOM-u, narcisu ali psihopatu. Vem, da bom morda komu naredila krivico, ampak boljše je zgrešiti koga, kot si spet nakopat na glavo, takšno moro.

Lepo bodit in pazite nase!!!!

HVALA za opozorilo M.S.!

Res smo partnerji takšnih osebkov oz. ste bili, vsi v istem košu 🙁 …žal nekateri pa še bodo…
Točno tako tudi čutim, kot si napisala:

Pozor, to je spet ena od njegovih fint, da boš postala manj pozorna, se “umirila in zlezla v prvotno stanje.” Nikoli, ampak res nikoli jim ne smeš zaupati, ker so pravi plenilci, ki samo čakajo v “zasedi na pravi trenutek, ko bodo planili iz skrivališča.”
Ne bo se predal tako zlahka. Ti boš morala biti vedno v nizkem štartu in paziti na vsako svojo potezo, besedo, dejanje…..Ali ima to sploh kakšen smisel in prihodnost……razen kufer v roke in odhod.

V moji situaciji je vse zelo komplicirano in res ne morem oditi. Tudi sama bi vsakomur svetovala naj spoka kufre in gre takoj. Moj argument da ne grem ni iz trte izvit in ni izgovor. Detajlov ne bi pisala, ker sem lahko prepoznana, morda v kakšnem zasebnem sporočilu. Vendar mi trenutno res ni pomoči. Zadeve se moram lotiti strateško in na daljši rok. Na srečo sem se z vašo pomočjo prebudila, zdaj pa je na vrsti taktika.

M.S. res si junakinja. Zdrži.

Dobro jutro, Meguljica!

Vem, da vsak posameznik ve, kdaj je pravi trenutek, ko se sprejme prave odločitve. Ti že veš zakaj ne moreš. Spoštujem to, ker je to tvoja odločitev.

Rada bi samo še dodala, da so “takšne torture, posebni tretmani in posilstva duše” izjemno nevarni za naše zdravje. Psihično nasilje, ki se ponavlja v daljšem časovnem obdobju, privede do fizičnih bolezni. Poznam kar nekaj ljudi, ki so zboleli za rakom in umrli. Tudi med mojimi znanci, prijatelji in navsezadnje tudi sama sem. Imela sem srečo, da je bil še v začetnem stadiju. Zato pravim, da mi je “tisti zgoraj, kdorkoli že je” dal še eno priložnost, ki jo moram pametno porabiti.

Pa še tole: Ker takšnemu partnerju ne moreš in ne smeš nikoli zaupati je to zame zadrževanje čustev. Moraš jih zamrzniti, kar postane tudi nevarno igranje s duševnim zdravjem. Bolnika postaneta oba in, po mojem, je vprašanje kateri je bolj bolan. Tisti, ki teror izvaja ali tisti, ki ga vdano prenaša. Vsekakor potrebujeta strokovno pomoč oba.

Lep dan želim in pazite nase!

Razocarana 31, upam, da ne bos razmisljala dvajset let, tako kot jaz. Takrat, ko
sem imela jaz tezave ni bilo foruma, pa nihce me ni vzpodbujal. Bila sem cisto sama
in speljala. Nikoli mi ni bilo zal. On je se vedno isti, kot je bil.

naj se pridružim pripovedi o tem, kako se nasilneži streznijo, ko ugotovijo, da imajo na drugi strani človeka, ki je pripravljen na vse. jaz sem z mojim momom skupaj tri leta. seveda se mi najprej niti sanjalo ni kaj in kdo je. ko se je priselil sem mu takoj dala stalno bivališče (in potrebovala dve leti, da se je odjavil in da so ga policaji potem lahko vozili stran, kadar sem jih poklicala). ko me je prvič udaril sem mislila, da se mi blede. ko me je drugič, še vedno nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja, ko me je tretjič sem bila odločena, da me četrtič ne bo. ko se je spravil name četrtič sem ga zagrabila za njegovo premoženje in stiskala ko nora zavedajoč se, da me bo najbrž nokautiral. no, ni me, ker ga je tako bolelo, da je bil še tri tedne kot invalid. takrat je dojel, da sem pripravljena tudi umreti za svojo obrambo in da se mu ne pustim več. to se je zgodilo decembra. od takrat dalje sva prvič v vsem času živela kot v raju. resnično so bili meseci do maja 2013 fenomenalni, nobenega izpada, nobenega alkohola, skratka pravljica. potem pa je izginil. ker je delal v tujini je šel kot občijano gor, dol pa se ni več vrnil. pred mesecem dni me je zadnjič kontaktiral, da je prišel v slovenijo, jaz sem zasikala naj pride do stvari in se pobere iz mojega življenja, on pa je obmolknil. naj povem, da je bil skupen dogovor, da on dela v tujini dokler ne dobim službe, in da bova z njegovo plačo krila življenjske stroške doma. vem, da sem preslišala njegovo krik, da ne zmore te odgovornosti in za to mi je zelo žal. žal mi je tudi za to, da se nisem prej spravila razumet njegovo stanje, ker bi marsikaj lahko naredila drugače, bolj diplomatsko. vem, da je bolan, a da vseeno ni razloga za njegove manipulacije, sploh pa ne za to, da je kar odšel iz službe in se izgubil. kakorkoli pa obrnem, me ne strah zanj, saj nihče ne ve kje je, s kom je, na internetu ga ni, imam njegova gesla in pošte ne bere niti v mailu niti na fb-ju. skratka izginil je, jaz pa ne vem kaj naj naredim. naprej ne morem it dokler ne vem kako je z njim, da grem na pp prijavljati izginotje … kličem vse možne ustanove, ker je navajen živeti na ulici, a zanj nihče ne sliši, nihče ga ne pozna ..
ne glede na to, kaj vse sva dala skozi, kako me je poniževal in sramotil … jaz sem sama sebe rešila, vsakič, ko je šel, sem spotavila malo na noge in mu postavila meje ter počasi sestavila nazaj svoj jaz, za katerega je sam ugotovil, da je zanj pretrd oreh in ga ne bo mogel več sesuvati … skratka ne glede na vse to ga imam strašno rada in si ne predstavljam življenja brez njega. je moja največja ljubezen, zanj bi naredila vse in pripravljena sem živeti z njim, ga iskati kjerkoli, samo da bi se mi javil in povedal, kje je. preživela bi tudi, če bi me pustil in imel drugo vezo, samo da vem, da je živ in da je ok. tako pa ne vem nič in sem na stand by-u (čakanju), kar je, se mi zdi, najhujša možna situacja v dvojini, kar sem jih doživela v življenju.

Zdravo stand-by.

Vsak odrasel, odgovoren in normalen človek bi povedal, če mu je kaj pretežko ali je odgovornost prehuda zanj. Vsak popolnoma neodogovren človek, bi zgolj zginil in prelagal odgovornost za svoje težvae na druge.

Super, da si se mu uprla, vendar ne razmem točno, kaj točno te še privlači pri njemu in kaj je tisto, zakar ga še vedno ljubiš. Pa tudi ne, zakaj se še vedno počutiš odgovorna zanj.

Možnost, kaj se je zgodilo z njim je več:

– lahko te samo kaznuje, tako da se ne javlja ali pa na tak način hoče na sebe privleči pozornost ali te na tak način izsiliti, da bi skrbela in bi mu spet dala tisto, po kar je že prej hodil. KOnec koncev je kot razumem, vsakič, ko je zagustilo šel , počakal, da se spraviš na noge in nato prišel spet po svojo “hrano”

– lahko, da je v kaj zapletel in je preprosto v priporu ali zaporu, morda pa celo ni več živ.

– lahko da je našel novo žrtev in se ima tako dobro, da se mu ne da ukvarjati s svojo preteklostjo ( glede na to, da ne zveni človek, ki prevzema svoje odgovornosti) in da te ima za rezervo, če se slučuajno tu ne izdide in bo moral oditit tudi od tukaj.

– lahko da….

V vsakem primeru pa se mi zdi, da to ni tvoja stvar, ne glede na to kako in koliko ga ljubiš. Tvoja odogovrnost so ti, tvoje življenje, tvoje odločitve, tvoja srkb zase. On je odgovoren za svoje odločitve in tudi na njem je, da prevzame posledice svojih izbir in odločitev, kakršnekoli že so. POnavadi takšniim ljudem ratuje tako dolgo, ker pripravijo vse ostale okoli njega, da namesto njega skrbijo za njih in prevzamejo tudi njihove posledice.

Kaj je najbolj zate veš ti sama, na tvojem mestu pa bi šla na policijo, povedala da je izginil, ga izpisala iz naslova, se začela ukvarjati sama s seobj, namesto z njim in v primeru, da bi se spet pojavil bi ga (morda) v hišo ( stanovnje) spustila na skodelico čaja , poklepetala kako je kaj z njim ( ne da bi se vpletala) , mu rekla naj odnese še vres kar je tam pustil in ga ( kmalu) pospremila do vrat. Ko bi jih zaprla z njim , bi ga izbrisala iz registra prijateljev, znancev, ljubimcev in se odpravila iskat koga bolj zdravega zame.

GittaAna

ja, tako bi naredila večina, ker je to tudi najbrž najlažje naredit. 🙂 tvoj nasvet je, mimogrede, kopija vseh drugih nasvetov, pri čemer je pomembno, da nihče od svetovalcev ni nikoli sobival s takim človekom in pojma nima kakšni krogi se dogajajo v takem odnosu.
kot rečeno, sva skupaj tri leta. kmalu po spoznanju, ko me je koval v zvezde in sem bila zanj vse, me je butnil direkt na beton z vso možno silo. preden sem dojela kaj se dogaja, sem bila – vsaj na videz – sesuta tako na zunaj kot navznoter. ampak pobrala sem se in mu dokazala, da z mano ne more pometati. to je bila zelo dobra šola zame, saj sem šele v najinem odnosu ugotovila kdo sem, kako močna sem, kdo je moj prijatelj, kaj sem sposobna naredit in kako se zoperstavljam resničnemu psihičnemu in fizičnemu nasilju. za to šolo sem mu zelo hvaležna. ok, zdaj boš rekla, da sem nora, ampak hej, sobivanje z osebo MOM je lahko zelo poučno za drugega, saj lahko dela na sebi, se uči, kajti nehote ali hote se v vsakem odnosu učimo.
moj je bil, ko je bil ok, fenomenalen. v vseh pogledih. najino sobivanje je bila čista fimfonija, dokler ni prišlo kaj, kar ga je vrglo iz tira in sesulo najin mir. žal se pre-dolgo nisem ukvarjala s temi vzorci, če bi se, bi lahko marsikatero metanje iz tira preprečila. moj kiks.
ker vem, da je bolan, a to z gotovostjo vem šele sedaj, ko sem si vzela čas in prebrala določeno literaturo ter stvari na tem forumu, nikakor nisem v poziciji pljuvati po njem in mu zaloputati vrata. če je pri kateri drugi naj bo, samo da je živ in ok. bolj me skrbi, da je mrtev ali se mu je kaj zgodilo, saj sem ga s svojo zadnjo reakcijo (ki je bila sicer povsem upravičena, ker me je res pustil na cedilu in sem ga mesec dni čakala da pride domov oz. mi javi kje je) zelo prizadela in domišljam si, da je dobil občutek, da je totalno nezaželjen, da ga zapuščam za vedno in da je me je izgubil. kar pa me ni, kar sem rekla sem rekla v jezi, a on tega ni povezal z jezo, temveč z njim kot celoto. če bi se ugriznila v jezik in počakala, da pride domov, bi mu še vedno lahko to povedala v obraz, tako pa vsak dan pričakujem njegove korake in nosim s seboj telefon, če me slučajno pokliče in kličem sama občasno okrog ter sprašujem če kdo kaj ve … to njegovo obnašanje namreč prav nč ni podobno njemu, ki je obseden z internetom in je vsak dan moral na fb in je spremljal vse mogoče strani z novicami, se udeleževal debat, itd.
pri meni ni prijavljen že več kot leto in pol, ampak živel pa je pri meni. ker sem še vedno prepričana, da si zasluži normalno življenje oziroma ob sebi nekoga, ki ga ima rad, ga iščem. sicer ga ne bi. je zelo samodestruktiven, ko ima občutek popolne zapuščenosti gre na ulico, kjer se totalno zapije in zadrogira in ja, kljub temu, da ima dom in mene, vidno propada tako duševno kot fizično. ampak … rada ga imam in ker sem se postavila na noge ter funkcioniram kot je treba (pred njim sem vedno živela sama in bila tudi sicer do pred nekaj meseci finančno ter drugače neodvisna od kogarkoli) se mi zdi, da sem sposobna skrbeti zanj oziroma mu nuditi tisto, kar potrebuje za svoje funkcioniranje. ne vem, tukaj prebiram smao take stvari kako pobegnit od mom, kako ga zapustit, kako se ga rešit, pa se mi zdi, da se da tudi sobivat s takim človekom, predpogoj pa je, da si sam močna osebnost. se motim?

naj dodam še, da namesto njega ne prevzemam odgovornosti, kar pomeni, da ne plačujem njegovih dolgov, nisem nikjer pooblaščena (trr, in podobno) in sem tudi v preteklosti brez težav poklicala policijo ter prjavila nasilje, za kar je dobil dvakrat položnice, ki jih jaz niti slučajno nisem imela nikoli namena plačati zanj. v tem kontekstu torej ne skrbim zanj in nimam niti namena. prav tako mu, ko je bil brez službe, nisem dajala nobenega denarja, če cigaret mu nisem kupovala. sama ne kadim, njemu pa sem tudi razložila, da za moj denar ne bo kadil. skratka … skrb zanj v mojem primeru pomeni streha nad glavo, hrana, družba, pomoč pri iskanju službe, skupno življenje kot tako in nič drugega.

zelo se motiš, samo vem pa tudi, da še nikoli v življenju nisi bila pripravljena sprejeti možnosti, da delaš narobe, zato mislim, da bi najprej morala sebe poštimat. samo to je misija nemogoče, kajne?
Odvisna si od adrenalinski zvez, ki jih furaš in tale je bila v bistvu res idealna zate. Sedaj ga iščeš povsod, ne dopuščaš pa možnosti, da je morda on naredil korak naprej, pa tega sranja ne rabi več?

kakšne veze furam, kakšen adrenalin? aja, saj res … mogoče je pa v resnici z mano nekaj narobe in je on čisto ok. ja, mogoče pa je to. 🙂 le kako to, da se tega že prej kdo ni spomnil. mogoče sem pa jaz mom ali vsaj psihično neuravnotežena oseba in rabim koga takega zraven sebe, da se uravnotežim. ti že veš, a ne. pridi, pa me uravnoteži potem.
pojma nimaš, kaj se dogaja in kako najina veza v realnosti zgleda. pojma niti nimaš kako je zdaj, ampak očitno pa si dovoliš pametovati o tem, kar si zbrala skupaj. in itak si jaz najbrž ne želim pomagati njemu, temveč si želim pomagati sebi? mar ne? pa mi povej, kako bi pomagalo meni, če bi mi on javil, da je v redu in da ne bo več prišel domov? misliš, da bi ga na kolenih prosila, naj se vrne? če misliš to, potem resnično nimaš pojma o čem govoriš.

Pozdravljena,

Super, da je odšel iz tvojega življenja, kajti z nasilno osebo oz. nasilnim vedenjem osebe ni prhodnosti.

Zdaj je čas, da storiš nekaj zase, da postaviš sebe na prvo mesto. Toplo ti priporočam psihoterapijo, da čez terapijo ugotoviš, spoznaš, ozavestiš svoje vzorce in sčasoma začneš graditi na zdravih odnosih.

Realnost je, da si živela v nasilnem odnosu. Za njega je izkjučno kriv partner. Ga ni opravičila, da nekdo položi roko nate. Ni opavičila za psihično,fizično,spolno,ekonomsko .. nasilje. Mene bi bilo pošteno strah kdaj bo naslednjič udaril-preveč udaril…..

pozdravček, viviana

Stand by večina, ki je na tem forumu je živela ali živi s človekom, ki deluje po podobnih mehanizmih kot tvoj. Razlika med večino in teboj je v tem, da se ostali vsaj zavedajo, da imajo problem, medtem ko ti težave ne vidiš. Razen te, da tvoj trenutno ni v tvoji bližini, ne pod tvojim nadzorom in očitno si prepričana, da brez tebe ne more živeti ( težko verjetno).

“Najlažje” stand by si je zatiskati oči pred problemi in poiskat kakršno koli že racionalno razlago, da to upravičiš in se potem lažje počutiš “dobro” .

Ne razumem točno, kaj pravzpraprav hočeš s svojim pisanjem doseči, kaj želiš zvedeti. Potrditev, kako ti je hudo, ker si tako dobra, da pomagaš nekomu, ki si ne želi pomagat sam, on pa tvoje pomoči ne želi? Kako si močna, ker te lahko partner nabija v beton, ti pa zdržiš? Kako si dobrohotna, ker želiš še naprek pomagati nekomu, ki je s teboj nasilen? Moje menje je, da je to knjižni primer zanikanja dejasnkega stanja- pred samim seboj , pa tudi ostalim in da bi bilo res dobro, če bi najprej začela reševati sebe in svoje težave, preden bi tvojo “pomoč” tako velikodušno ponujala drugim.

Nekaj je, kar bi želela omeniti in je pomembno.
Na tem forumu se pogovarja spoštljivo, brez napadanja drugih, četudi ima tisti na drugi strani povsem drugačno mnenje kot ti. Če tega ne boš upoštevala bom tvoje odgovore blokirala.

GittaAna

z večino, ki sem jo imela v mislih, ni bla mišljena večna na tem forumu, ker se na njem prvič oglašam in sodelujočih tukaj niti slučajno ne poznam. moja večina je realna večina, ljudje v moji okolici. jaz se namreč o tem, kar doživljam, preživljam, kakorkoli bi že temu rekli, pogovarjam odkrito in brez zadrege.
žal mi je, da v mojih komentarjih ne vidiš tistega, zaradi česar sem sploh pisala sem in v to temo. govora je bilo o tem, da se je treba postavit zase in kako težko (ali celo nemogoče) je to v sobivanju z osebo, ki naj bi bila motena. napisala sem svojo izkušnjo, skozi katero sem šla in ki to negira. ne v celoti, pa vendar. ko sem jaz doživljanja padec ob beton nisem imela pojma kaj se dogaja z mano in mojo vezo, a sem se samoiniciativno obnašala tako, da sem začela postavljati meje in se dvigati na noge. ob branju knjige Ne stopajte več po prstih sem šele spoznala, kaj se mi je pravzaprav dogajalo, zato sem prišla na ta forum še po dodatne informacije.
sem pa tudi prepričana, in ne motim se, kajti tudi to piše v tej knjigi, da se da z tako osebo živeti kvalitetno, če si sam seveda močan in trden. ker na tem forumu večinoma berem samo to kako oditi, kako se rešiti, mi ne gre v račun zakaj naj bi bila to edina opcija. če imaš nekoga res rad in če si želiš živeti z njim, plus to, da veš, da je “bolan” in da si sam ne zna pomagati, potem je na mestu ostati z njim in mu pomagati. to je vse, kar sem želela povedati, pa me očitno nisi razumela.
moj partner seveda lahko preživi brez mene in tudi jaz lahko preživim brez njega a žal mi je vsega časa, ki sva ga porabila za to, da sva dosegla neko zadovoljivo raven sobivanja in čustev, ki jih še vedno čutiva drug do drugega. samo za to gre.

zanimivo je, da se ljudi, ki imajo drugačno mnenje od večine (čeprav, kot sem že zgoraj zapisala, moje mnenje sploh ni samo moje, temveč je jasno zapisano tudi v strokovni literaturi) vedno pošilja na psihoterapijo. naj pozdravijo ali v red spravijo sebe. mogoče sem pa v resnici jaz tisti moteč faktor, mogoče pa z njim v resnici ni nič narobe, ampak je samo z mano. 🙂 mar ni tako, da se točno tako počuti prenekateri ne-MO in tako, kot sem dobila tri komentarje na svoje pisanje, se odziva okolica na ne-MO. mar ni potem tudi to “knjižni primer” zanikanja dejanskega stanja?
lep pozdrav,

običajno se skupaj najdeta odvisnik in mom. Pri vaju mislim, da gre kar za izmenjavo enega stanja z drugim. Najprej si ti zdravila njegovo odvisnost, potem te je nabutal, o tebi pisaril najgrše stvari, potem sta se pobotala in je spet bila simfonija, sedaj je nekam ušel, ti pa ga divje iščeš. In tako se krog ponavlja naprej in naprej. Odkrito rečeno ti jaz še vedno svetujem psihoterapijo, v kolikor je sploh mogoča.

….če imaš nekoga res rad in če si želiš živeti z njim, plus to, da veš, da je “bolan” in da si sam ne zna pomagati, potem je na mestu ostati z njim in mu pomagati…..

Seveda stand by, če imaš nekoga rad, mu pomagaš, če je bolan. Težava je v drugem delu stavka “si sam ne zna pomagat”. Tu pa so zadeve prece drugačne. Tudi če ima nekdo motnjo, to ne pomeni, da lahko počne kar mu paše in da si sam ne zna pomagat. Osebe z MOM ali narcisi se večinoma čisto dobro zavedajo, da nekaj ni v redu z njimi, si lahko čisto dobro pomagajo , je kar nekaj načinov, kako bi si lahko pomagali, vendar tega NOČEJO storiti. Pa ne samo zato, ker smo ljudje pač taki, da se izogibamo spremembam in ne storimo nič, dokler ni situacija že kritična. Največkrat zato, ker jim okolica dopušča, da kar počnejo, počnejo še naprej ( ker je ubogi, ker sem jaz močnejša, ker si ne zna pomagat, ker se ga bojimo, ker si ne upamo postavljati mej….) . Zakaj pa bi se spremnili, če jim je tako lažje? Zakaj pa bi se soočali sami s seboj in s svojimi napakami, če bo okolica pospravila za njimi? Zakaj bi prenehal z nasiljem nad drugimi, če okolica to dopušča, oni pa se bolje počutijo, potem, ko koga usekajo?

Če te že nekaj dni boli križ, pa nočeš iti k zdravniku,nočeš nič spremeniti v svojem življenju, da bi preprečil bolečino ( telovadba, drugačna drža..) imaš potem pravico, ker te boli, udrihati po drugih, kričat na njih, biti slabe volje? Nimaš. Si potem revež, ker nimaš druge izbire? Nisi, ker jo imaš. Dvigni rit, pejdi do zdravnika, naredi kar moraš in z veseljem bom pomagala, tudi slabo voljo kdaj prenašala brez beseded….ampak če zgolj sediš in stokaš, kako je s teboj hudo in pri tem grdo delaš še z menoj, je tudi z menoj nekaj narobe, če to dopuščam.

Ena od značilnosti ljudi z osebnostnimi motnjami, da si izbirajo partnerje, ki so zaradi različnih razlogov pripravljeni trpeti njiohve izpade, njihovo neprripravljenost na to, da bi kaj stroili zase in ki so pripravljeni namesto njih početi to, kar bi morali sami. Dostikrat ( ne vedno) ima tudi partner težave z soodvisnostjo, kjer je tudi sam odvisen od tega, da se ukvraja z drugim, da bi se izognil svojim težavam ( na kratko, o vem veliko piše na internetu in je mnogo knjih tudi v slovenščini)

Seveda ni edini izhod, da greš. Seveda se potrudiš za odnos z nekom, ki ga imaš rad. Če pa se tisti na drugi strani tudi ne želi potruditi ( tudi ljudje z osebnostnimi motnjami imajo veliko možnosti in sposobnosti, da se vsaj malo prilagodijo okolici, da je ne uničujejo ali zgolj izkoriščajo) in še posebej, če odkriješ, da ti tak odnos škodi ( nasilen parnter) potem je tvoja odgovornost do same sebe, da se iz takšne sitaucije umakneš. To, da počneš nekaj, kar ti škodi in si zraven dopoveduješ, da je to zate dobro in da se imaš fajn, je tudi zelo podobno odvisonsti. Ponavadi pa soodvisnim paše v takem odnosu zaradi vznemirjenja, ki ga tak odnos nudi. Vedno drame, lepe ali grde, vedno se kaj dogaja…..in tako kot takrat, ko se napiješ ali zadaneš in ti je “luštn” se lahko na tak način odmakneš od svojih resničnih težav in se ti kljub vsemu zdi, da nekaj dobrega počneš.

Pa tudi če si želiš vseeno v odnosu ostati, si mora tisti na drugi strani to želeti. Če ves čas odhaja, če izgine za toliko časa, če te ima zgolj za terme, kadar nima kam drugam ali se rabi malo spočiti, potem ne kaže na to, da bi si želel trdnega odnosa. Ti je kdaj rekel, da si želi biti s teboj, da želi imeti resno vezo? Ali si jo želiš zgolj ti? Pa tudi, če je kdaj omenil, v realnem življenju štejejo dejanja, ne besede. Lahko iz vsega tega, kar počne ( tudi tistega, kar morda me ne vemo in je lahko zelo lepo) sklepaš, da si želi resnega partnerskega odnosa s teboj, da te ima rad, da te spoštuje? ( Upoštevaj samo to, kar počne, ne kar ti je govoril, preden odgovoriš sama sebi)

Si predstavljaš, da bi imela enega čisto običajenega, toplega, pozornega in prijetnega partnerja? Ali bi bil to prevelik dolgčas in kaj hitro nemir, ko bi tvoje lastne notranje drame začele brbotati na površje.

Vem, da je to, kar pišem težko slišati, ampak nekdo pač more reči. Morda se popolnoma motim, morda je slika povsem drugačna. Vsega dejansko ne morem vedeti zgolj preko tega kar je napisano. Če je tako, če vse, kar smo ti napisali ( po tvojem dolgem in iskrenem razmisleku) ne drži, pač zamahni z roko in vztrajaj pri tem, kar meniš, da je res. Jaz ti želim, da bi bila v svojem življenju čimbolj zadovoljna, izpolnjena in srečna. In da bi imela bo sebi nekoga, ki ga imaš res rada in ima on rad tebe. Ki tako daje, kot prejema. IN ki je pripravljen toliko vlagat v odnos, kot si pripravljena ti.

GittaAna

Iz napisanega kar pišete “Stand by” enostavno ne morem razbrati, da sploh iščete konkretno pomoč. Če vas prav razumem, morda iščete pomoč kvečjemu v tem, da partnerja zelo pogrešate in mogoče nasvet kako ga najti. Če vas prav razumem, ste tudi v ostalem zelo prepričani v sebe, saj svoja prepričanja branite z navajanjem literature in z ostalimi argumenti.

Pri tem kako ga najti in pripraviti do tega, da se vam ponovno oglasi in zadovoljno živi z vami, vam je skoraj nemogoče kaj ustreznega svetovati.

Sama se strinjam komentarjem pisca”odvisnik in mom”, razen za zadnjim stavkom ne: “Odkrito rečeno ti jaz še vedno svetujem psihoterapijo, v kolikor je sploh mogoča.” S tem stavkom se ne strinjam zato, ker je včasih ljudjem lažje zaiti v iluzije, razne racionalizacije in drame, kot pa da bi se soočil sam s sabo. Zato je prepričati prepričanega nemogoče.

Morda zaenkrat (razen tega, da ga močno pogrešate) še ni dovolj hudo. To je le moje mnenje, ki pa še zdaleč ne trdim, da je pravilno.