Pozdravljeni.
Stara sem 32 let in s partnerjem skupaj živiva 1 leto v njegovem stanovanju. Na začetku zveze je bilo nekaj najlepšega, kar si tudi v sanjah nisem mislila, da te ima lahko nekdo tako rad in da je zate pripravljen narediti vse. Bil je zelo pozoren do mene, nežen, vedno kadar sem prišla iz službe me je na mizi že čakalo kosilo…. a to je trajalo le dva meseca , potem pa sem začela spoznavati njegov prav obraz. Kadar se nisem takoj javila na telefon, ko me je klical, kadar nisem takoj odgvorila na sms sporočilo, kadar nisem takoj prišla domov iz sližbe, vedno mi je pošiljal sporočila, naj kar uživam z njim…pa hallo s katerim če nobenega ni… vedno mi je govoril kar grem kar z njim, ker si je zgleda v glavi domišljal, da imam drugega, jaz pa še pomislila nisem na drugega kot na njega, saj ga imam najrajši , še vedno… Vse pogosteje so se začeli njegovi izpadi jeze, njegovo zaničevanje, za vse preire sem bila vedno kriva jaz, on je bil angelček…. Dokler nisem nekega dne spakirala vse stvari in se odselila. Vednar le za dva dni, saj je prišel jokati , da ne more brez mene , da me ima najrajši in tako naprej…in jaz trapa sem mu nasedla in se vrnila nazaj. Kar je bilo potem še slabše. Zahteval je , da se ne družim več s prijateljico, niti domov na obisk nisem smela sama, samo z njim. Kadar pridem domov me še vedno čaka kosilo, a je on vedno slabe volje, kot da sem nevem kaj naredila. Ko sem se odločila, da ga zapustim, pa šok. Vzel mi je ključe stanovanje in me ni pustil, en mesec da bi vzela svoje stvari. Vmes mi je pošiljal drozilna, ponižujoča sms sporočila. Po enem mesecu se je omehčal in sem se vrnila, da bi vzela svoje stvari in odšla…in spet šok….Ne pusti mi oditi, ker pravi da ne želi, da se razideva, in da mi nikoli ne bo dovolil, da vzamem svoje stvari in grem, kajti noben me ne bo imel razen njega. Tudi kadar želim, da se pogovorila, se vedno razburi in pogovora je konec, Za vse krivi mene. Kaj naj storim, kako naj ga zapustim…. in naj dodam da ga po eni strani še vedno ljubim, po drugi strani pa ga sovražim….

lp
Razočarana

Pa saj si že šla? Te prav razumem? Zdaj bi samo rada svoje stvari, on jih pa izrablja za izsiljevanje?
Pa saj vendar imaš kakšnega sorodnika? Starše, brate, sestre?
Lepo pozvonite, ko odpre, greste noter in spakirate in odnesete stvari. Kako vam pa lahko prepreči?

Ali pa si dejansko spet pri njemu? Ker ti kao ne dovoli oditi? Kaj pa naredi? Te zveže?
Ti samo nisi še predelala vsega v svoji glavi….kako te ne pusti? Če ti grozi, pokliči policijo, lepo
spakiraj in pojdi. Ali pa…kaj? Boš čakala, da ti dovoli ? Boš ostala ujetnica? Prostovoljno?

Pozdravljena razočarana31,

kar si opisala je tako zelo znano, kot bi napisala sama. Veš, te razumem, ker takšne stvari lahko razume le nekdo, ki je vse to doživel in občutil. Pa vendar, dejstvo je, da sama pri sebi še nisi predelala njega in vajine zveze. Zakaj? Ker ga imaš še vedno zelo rada in si želiš, da se bo slej ko prej zadeva uredila. Potihem upaš in si dopoveduješ, da te ima rad, saj vendar tako lepo govori in poskrbi zate (skuha kosilo pa še kaj drugega). In si misliš, če mu ne bi bilo nič do mene tega ne bi počel. Tukaj pa je “keč”. To so njihovi načini, da te pritegnejo v svoje mreže in pod svoje okrilje.
Če poveš svojim prijateljicam bo njihov nasvet “pusti ga takoj”. Kar mislim, da bi svetovala tudi ti svojim prijateljicam. Če poveš vajinemu prijatelju ti le-ta ne verjame, saj je vendar on tako dober in pozoren.Dejstvo pa je, da sama nekje globoko v sebi veš, da je odnos popolnoma napačen, pa te kar nekaj žene naprej, da ta svoj občutek potlačiš. V bistvu bi z njim bila, pa ne bi bila. Ah..to so že znaki odvisnosti od odnosov (poznam, tudi sama sem bila na tem).
Ko pa enkrat sam pri sebi predelaš, ga ni vraga, da ti prepreči, da se odseliš oziroma narediš kar pač želiš, da prekineš zvezo. Če si odločen gre vse. Poskrbi za sebe, poskrbi, da te ne bo izoliral, ker boš na tak način le še tonila in ne boš zmožna presojat kaj je prav in kaj narobe.
Praviš, da ti govori, da te ne bo imel noben drugi ampak samo on (poznam tudi to). A misliš, da ti s tem dokazuje ljubezen. Ne, pri obojestranski ljubezni v zdravem odnosu te besede ne pridejo niti na pamet nobenemu od partnerjev, saj je vendar logično, da se spoštujeta in sta si enakovredna.
Vse kar ti govori je čustveno izsiljevanje.
Če se boš resnično odločila, boš uspela najti priložnost in rešitev, da pobereš svoje stvari. Ne hodi sama in ne pokaži nobenega strahu. Ko bo občutil, da ti je vseeno, se bo sam umaknil (ne se pustit zmesti, ker boš itak ti vsega kriva). Potem pa ne nasedaj njegovim besedam. Ne rabiš se pogovarjat, ker ne boš nič dosegla. NJemu gre čez eno uho noter , čez drugo pa ven. Bodi močna, ker si močna in ga črtaj iz svojega življenja.

Srečno

Pa kaj, če te ima rad?
Pa kaj, če imaš ti njega še vedno rada?
Ljubezen nam včasih samo škodi.

Včasih je kljub tako zvani ljubezni treba narediti rez. Ko/če boš nekoč imela nekoga, kjer bo vladala res prava ljubezen, boš vedela, da tole zdaj to ni. Ne pri tebi, pri njem pa še sploh ne.

Razočarana, ne morem vedeti, kaj se v resnici s teboj dogaja, ker nisem v tvoji koži. Ampak zdi se mi, da si ti bolj zaljubljena v idejo, kako bi bilo lahko z njim ali pa v svojo lastno idejo, kakšen naj bi bil odnos s partnerjem in za katerega si ti mislila, da ga lahko ustvariš z njim, kot pa da bi bila v resnici zaljubljena v njega.

V človeka s takšnim vedenjem ne moreš biti zaljubljen ( če si kolikor toliko pri sebi in imaš razčiščene pojme kdo si in kaj si želiš od sebe, življenja in partnerja). Na začetku je odigral vse, kar si si želala, zgolj zato, da bi te dobil v svoj svet in ti očitno še vedno misliš, da je to, kar si takrat doživela zares. Verjetno ni . Takšni ljudje imajo ponavadi hudo težavo z lastno identitieto in samozavestjo, obenem pa so zelo senzibilni za druge, kar pomeni, da na začetku lahko odigrajo karkoli ( in še same sebe prepričajo, da je to res). Nikoli ne traja dolgo, ker ne more. Slej ko prej pride njihova resnična osebnost, nesigurnost, težave z identiteto, samozavestjo…….na plano. Tudi sedaj so njegovi “ljubezdennski momenti” verjetno zgolj panična strategija, da bi dobil to, za kar je prepričan,da potrebuje, da bo srečen ( tebe kot čustveno sužnjo) . Vse skupaj verjetno nima nikakršne veze s teboj ( razen kolikor se sama ufuraš v to). Obanaša se pač kot nekdo, ki se utaplja in ki takrat, v svojem strahu zagrabi karkoli, zgolj zato, da se ne bi utopil. Pa naj bo to palica, čoln, blazina….karkoli. IN njegovo trenutno olajašnje in morebitno hvaležnost, ker si mu za nekaj časa olajšala njegovo “trpljenje” ti zamenjuješ z ljubeznijo. Če bi našel nekda drugega, ki bi bil še bolj voljan prenašati njegove izpade, verjemi, bi te zapustil v tren oka in bi že naslendjo minuto pozabil, da obstajaš. Vendar takšnih ljudi, ki bi bili kar tako pripravljeni dopustiti to kar dopuščaš sama ni ravno veliko ( sama praviš, vsaj bi ga že zdavnja nekam poslal) zato ostaja zvest tebi , ker so njegove metode že priskušene in ker že ve na katere tipke mora zaigrati, da pride do svojega.

Ljubezen + grožnje, izsiljevanje…….tne gre skupaj. To preprosto ni združljivo, pa kakorkoli že obrneš. Morda je tvoja osnovna družina disfunkcionalna in ti je to združljvo ali pa veliko preveč domače, da bi bilo zdravo zate. Tudi v tem primeru ni rešitev, da se ukvarjaš z njim, temveč je rešitev v tebi, da se soočiš svojimi demoni, strahovi, dramami in se sestaviš v zdravo celoto. Dostikrat mi sami izkoriščamo takšne partnerje ( z veliko dramami) da se nam ni potrebno ukvrajati s samim seboj in svojimi težavami in svojimi dramami.

Če bi sedaj pustila svoje stvari pri meni za nekaj dni in bi ti jaz potem, ko bi prišla ponje rekla, da ti jih ne dam, kaj bi storila? Verjetno ne bi na dolgo in široko premlevala o tem ali me boš prizadela, kaj je zadaj ali sem res prava prijateljica…itd, temveč bi me poslala v &%&%$&$#!!! in vso energijo usmerila v to, da dobiš to nazaj. In šele potem ( morda) razmišljala za kaj se je tukaj prazaprav šlo.

V glavnem,škoda časa za takšnega človeka. Tudi če si ga imel ali ga še imaš rad ni rešitev v tem, da se pustiš vplesti v njegove drame, ker s tem ne storiš nič dobrega ne sebi , ne njemu. Zanj je verjtno edina rešitev, da se zave, da je on težava , ne pa njegova okolica in da mu vsi naokoli postavijo jasne, zdrave in trdne meje sprejemljivega ali pa da se mu zgodi kaj takega, da je prisiljen, da se sooči sam s seboj in da ne more več krivde za svoje strahove in drame polagati na druge.

Šele potem, se bo morda zavedel, da ima težavo in začel iskati pomoč. Z njimi je podobno kot z alkoholiki, dokler mu ponujamo izhode, jih bodo izkoristili in še pobruhani, pod mizo in z natečenimi jetri govorili, da oni že niso alkoholiki, da kaj hudiča se na njih spravljamo, če se radi kdaj poveselijo. In da tako ali tako pijejo zgolj zato, ker smo mi tako grozni do njih. Takšnih ljudi ne moreš rešiti, rešijo se lahko šele sami. In če to veš in še vedno vstrajaš z njimi, potem niso problem samo oni, potem si problem tudi sam. Edino, kar preostane je, da se vsaj ti soočiš s tem in vsaj ti spremeniš sebe in s tem svoje življenje. Tako se bo (če se ne bo soočil sam s seboj) potopil zgolj eden, ne pa oba.

GittaAna

Težava je v tem , da mi okolica ne verjame , ker ga imajo vsi za nevem kako dobrega, in da on že ni tak. Razpoloženje menja na vsaki dve uri. Enkrat je čudovit, ljubeč, čez nekaj časa pa kot bi bil moj največji sovražnik. In kakor se mprebirala v tem forumu, sem ravno to ugotovila, da sem za njega njegov sovražnik,ker se mu upiram, in ne delam tako kot bi on želel. In se vsi čudijo kako mi ne da mojih stvari. Enostavno mi ne odklene stanovanja, da bi jih vzela, in mi skozi grozi, ter da me bo vsaka moja izrečena beseda, ki je proti njemu drago stala v življenju. Sedaj me je že obtožil varanja, in ko sem mu nazaj zabrusila, da mogoče pa on vara mene, je ponovno znorel. Sem razmišljala o policiji, a vendar kaj bodo storili. Bodo vdrli v stanovanje, ker mi ne odklene, verjetno ne.

Imaš urejeno bivališče v tem stanovanju?

V tem primeru postopaj, kot bi izgubila ključ – gasilci, policija – in vdri.

Še to: kar pravi okolica, je popolnoma irelevantno. Zakaj rabiš potrditev okolice sploh? Ti veš, da delaš prav, ti veš, kakšen je. Velika večina “slabih” partnerjev so kot prijatelji, kolegi, sorodniki čisto okej. Pa tudi, če bi bil najboljši človek na svetu – če bi se odločili končati zvezo, okolica res ne more imeti besede pri tem no.

Ne vem, zakaj imam občutek, da ti bolj iščeš potrdila, zakaj ostati, ne kako oditi.

Ja bivališče v tem stanovanju imam urejeno in sem tam prijavljena. Ne rabim potrditve okolice, ampak najboljšemu prijatelju je povedal, da ga želim zapustiti in mi je rekel kako sem lahko taka, da sem ga tok rada imela sedaj pa kar naenkrat to, in da me ima on neskončno rad in blabla…..

Mezinčica je pokazala na nekaj, kar bi morda morala razmisliti. Iščeš razloge za to, da ostaneš ali da odideš? Za ali proti partnerstvu se ne odločaš glede na to, kaj pravi okolica. Ti si tista, ki živi z njim ne oni.

Kar se tiče stvari je zadeva čisto preprosta. Greš na policijo, poveš situacijo, pokažeš paprije, poveš, da te ne spusti do stvari, gredo s teboj, vzameš kar imaš in to je to. O tem, kaj boš z njim storila lahko potem razmišljaš na dolgo in široko.

Ponavadi so taki ljudje “levi” zgolj v odnosu do nekoga, ki ga z manipulacijo spravijo v podrejen položaj. Ko pride nekdo močnejši ali pa gre za njihov ugled postanejo majhne bevskajoče čivave, ki se skrijejo v ta pri temačen kot. To verjetno drži tudi za tvojega, ker je do okolice super, do tebe pa se obnaša kot tiran. Bolj verjetno kot to, da je on res močan in nasilen je, da si mu ti dala to moč, s svojim doživljanjem njega in reagiranja nanj, kot da to moč v resnici ima. Videla sem partnerje, ki so bili TA GLAVNI v odnosu in se jih je partner bal, ko pa je ta isti partner udaril po mizi in postavil meje so bili ti “nasilneži” kar naenkrat tčisto majhni, ker niso imeli več orožja ustrahovanja, drugače pa ne znajo vzpoostaviti moči. Obstjajo tudi primeri,ko so partnerji res nasilni in nevarni, tvoj pa se mi zdi tiste bolj prej opisane sorte.

Kakšna je dejanska situacija in kaj je najbolje zate pa veš le ti sama.

GittaAna

Ja in kaj pol, če mu je to rekel? Kaj pol, če reče KARKOLI? Tebe to ne zanima več, to je tvoja preteklost,
ki s tvojim sedanjim življenjem nima nič več. In kaj ti je nek njegov prijatelj? Nula. Kaj pod milim bogom
tebe briga, kaj je rekel nekemu x tipu, ki nima nobenega vpliva na tvoje življenje?

Res je punca, iščeš izgovore, zakaj ne odsekaš. Vrtiš se okoli njega, pa zakaj to in zakaj ono….da ne bi
bilo treba dokončno stran.
Kaj reče in kaj govori – je popolnoma nepomembno. Sama zelo dobro veš, da je pomembno kaj DELA.
In trenutno recimo ti nagaja z osebno lastnino. Res, potrditev neskončne ljubezni. Ful te ima rad, ampak
stvari ti pa ne da in ti ne privošči sreče, ne miru, blati te okoli…res , to morajo biti dokazi ljubezni…
Lej, mogoče se ti malo fajn zdi, ko se tako “meče za tabo” in te hoče nazaj. Pri tem, da zelo dobro veš,
da to ni ljubezen, ampak gola posesivnost – zanj si lastnina, ki jo “mora” imeti, mora nadzorovati, tvoja
čustva ali tvoja sreča so popolnoma nepomemni…
Vredna si boljšega, se ti ne zdi?
Torej odreži. Z lastnino se reši komot – samo ne pridi zvonit sama, ampak pripelji spremstvo, pred
katerim ne bo mogel pokazati pravega obraza. Pojdi in se ne oziraj več nazaj.

A ta njegov prijatelj ni še nikoli pustil dekleta? In spet, lahko je v njegovih očeh res najboljši človek na tem svetu, lahko bi bil celo odličen partner, pa če tebi ni več, ti ni. Kaj je tukaj sploh še za filozofirat.

Oziroma filozofiramo zato, ker ti praviš, da ga imaš še vedno rada, čeprav ti to škodi. V bistvu se še nisi odločila. Ko se boš, boš v enem dnevu odseljena z vsemi svojimi stvarmi vred.

Težko je ja, in na žalost človek šele čez nekaj časa dobi potrditev, da je naredil prav, ali pamet, da se zave, da hvala bogu, da je šel. Če bi imeli mi tukaj gor čarobno moč in bi ti zavrteli film tvojega življenja naprej, bi se lahko prepričala, da razmišljaš v pravo smer. Tako pa lahko samo verjameš ali tudi ne izkušnjam ljudi, ki so nekaj podobnega že dali skozi.

Skoraj popolnoma enaka zgodba kot pri meni…razlika je pa ena velika…imava 2 otroka in ne morem kar oditi..bojim se ga..dvakrat je bil tudi že fizično nasilen (psihično je že nekaj časa)..skupaj pa sva 12 let…
Bojim se oditi..preveč berem o tem, kaj naredijo zapuščeni in ljubosumni moški ženskam (skoraj vsak dan je v časopisu)…
Je pa tako življenje bolj životarjenje…zmedeno pišem, ker se tako tudi počutim. Za znort mi je.

Ah maja777… Kaj pa to beres potem, da te je strah… konec koncev, ce hoces dobro otrokom bi bilo zelo primerno, da gres stran. Tak otrok v taki druzini ki je na prisilo in kjer se mama oceta boji, je zaznamovan in dobi slabe vzorce za v naprej. To ni ljubeca druzin ampak je oce nasilen do mame in verjemi da bodo imeli tezke spomine na otrostvo, ce bodo se dolgo v tem dreku. Tak otrok je nesamozavesten celo zivljenje in ima probleme tudi kasneje v svojem odnosu z partnerjem. Vecinoma se ponavlja, torej sin je nasilen , hci pa nasilje prenasa v strahu, kot ti sedaj. Usmili se vsaj otrok pa jim naredi dobro pidlago da bodo normalni ljudje ne pa uniceni in stravmirani.

V takih primerih se ne splaca sploh pogovarjati z mozem, ker bo samo halo v hisi, bolje da se umaknes kam ali domov ali najames stanovanje. Samo sama pri sebi naredi nacrt brez da mu govoris, ker bo samo halo…priporocam da poklices Drustvo za nenasilno komunikacijo, one tam dobro vedo kako svetovati takim kot si. Mislim da ni tako hudo da si samo prestrasena zato ker tiste stvari beres. Saj ne mires biti ujetnik in celo zivljenje zapraviti za takega psa kot je tvoj+ uniciti otroke. To ni zivlhenje! Mim grede ce si bresiposelna ti ne more otrok vzet ce ti bo slucajno grozil, to ne gre kar tako…ker tako vsi grozijo z odvzamom ptrok, otrok pivecini vedno pride k mami, …toliko da ves ce ti je ze kaj pigrozil…

Razočarana 31, ne skrbi za njega. Zna in zmore živeti sam. Zakaj se odziva kakor se, pa lahko ve le on sam, ne poskušaj ga razumeti. Edino kar je pomembno je tvoje razmišljanje, čustva in občutki, ki ti jih on s svojimi dejanji vzbuja. Na to bodi pozorna in poišči odgovore pri sebi. Vendar vedi, ti ga ne moreš rešiti, čeprav ti to on poskuša na bolj ali manj odkrit način prikazati. Zadeva, ki je povsem jasna je, da je to njegov način komuniciranja. Na to kumunikacijo SE NE ODZIVAJ.

Ne padi na finto, da mu dokazuješ, kako si dobronamerna in kako ga ne želiš prizadeti. To je del komunikacije, na katero on računa, je jezik, ki ga pozna. Ti si ok, globoko v sebi veš, da si ok in da mu ne želiš škodovati ali ga prizadeti, njemu ali komurkoli drugemu ne rabiš (in ne smeš) tega dokazovati.

Ne dovoli mu, da dobi moč nad teboj z ustrahovanjem in moledovanjem. To je le način vzbujanja krivde.

Z nerazumnimi se ne da razumno pogovarjat, mi je nekdo nekoč pametno povedal. S takšnimi ljudmi ni kaj za razpravljat, mu razlagat, se opravičevet….popoln nesmisel, kot da bi se pogovarjali s steno. Treba je spokat kufre in it. Če je nasilen, je treba poiskati pomoč. V časopisih vidiš samo skrajne oblike in to, da je nekje šlo predaleč, je približno tako dober izgovor, kot da ne boš več hodil čez cesto, ker te lahko zbije avtomobil. Še tu imaš več možnosti, da se to res zgodi, kot da bi nasilnež šel do konca, če se mu jasno, odločno in z močjo postavi po robu. Moč razumejo vsi in takoj ko dobijo primernega nasprotnika ( pa naj bo to ex žena, institucije, če delujejo ali pa kakšen dober nafitnisiran prijatelj…) spodvijejo repek in odcvilijo nazaj v svoj morbidno nasilni svet. Nasilneži se repenčijo samo tam, kjer se lahko, drugje se ponavai totalne krote. Dokler te bo s svojimi do dobregra naštudiranimi manipulacijami spravljal v stanje strahu in panike, ki ti zamegljuje zdravo pamet, ne boš šla stran. In kot so rekli že moji predhoniki, s tem , ko ne odstraniš otroke iz takega okolja, jim nasilje povzročaš tudi ti. Če nasilja, ki ga vidiš ne poskušaš preprečiti si sokrivec ( takšno je moje mnenje) Osnovna dolžnost matere ( in očeta sicer tudi) je , da zaščiti svoje otroke in pri tem je čisto vseeno ali jo je pri tem strah kot psa.

Upam, da nisem bila preostra, ampak ko se spomnim sebe, kako sem prosila mater ( borderline), da se končno loči od očeta ( narcis, alkoholik, nasilnež) in kako mi je vedno odgovorila, da tega pa ja ne more storiti zaradi otrok, mi včasih še vedno dvigne pritisk.

GittaAna

Kako je videti enostavno: Spokaš kufre in greš. Kaj če nimaš kam it?

Ni enostavno, sploh ne.
Ampak vdati se in ne narediti NIČ, pa spet ni odgovor? Življenje imamo namreč eno samo.
Ni popravnega izpita. Sami sebi smo dolžni, da ga preživimo čim bolje.
Ni službe? Finančna odvisnost? Je rešljivo. Rabi čas – ampak če iščemo, tudi najdemo, prej ali slej.
Samo ne obupati.
Če pa služba je, izgovora ni.

Vedno obstaja možnost, samo poiskati jo je treba. Poznam kar nekaj žensk,ki so odšle zgolj z otrokom v naročju, ne da bi vedele točno kam in jim je uspelo. Če ne drugega obstajajo varne hiše in materinski domovi. Če ni fizičnega nasilja pa je obstja tudi kara nekaj starejših ljudi, ki iščejo koga, ki bi živel z njimi in jim pomagal v zameno za stanovanje, hrano in plačilo.

Včasih je zatrjevanje, da ni drugih možnosti bolj prepričevanje samega sebe, da bi opravičil sam pred seboj in drugimi, da se ne zmoreš, nočeš soočiti s svojimi strahovi. Nekoč sem slišala dober nasvet: Najprej zamenjaj besedo ne morem z nočem in potem še enkrat razmisli o vsem skupaj. Po mojih izkušnjah je to izjemno učinkovit nasvet.

GittaAna

Pred dvema dnevoma sem bila prestrašena mevžka, ki je mislila, da vse na tem svetu dela narobe, ni vredna piškavega oreha in se bala lastne sence….

Po dvo-dnevnem branju dejstev na tem forumu ter v ciljano iskani drugi literaturi, sem ugotovila, da je presenetljivo veliko število narciskov (oz. oseb z mejno osebnostno motnjo), posledično pa še večje število njihovih žrtev. Ker po naravi nisem mevžka ki samo joka in stoka, se bliskovito vračam v svojo staro kožo. In glej ga zlomka…prvi rezultati so že tu!
Če ne bi videla na lastne oči in slišala na lastna ušesa sploh ne bi verjela. JASNO, ODLOČNO in MIRNO sem mu dala vedeti, da so časi drugi, da tiste ženske, katera je za ljubi mir klečeplazila ni več.
Videla sem šok, presenečenje, začudenje, …kot da bi se v kinu film uradno končal nekje 20 minut pred koncem in ni nikomur jasno zakaj…
Narciski so v bistvu zelo nesamozavestne, boječe in nesposobne osebe, katere se hranijo na drugih, dokler jim to pustimo. RES JE, PRAV STE IMELI! Res bijem šele prvo bitko, kar ne pomeni dobljene in končane vojne. Imam pa odločnost, pogum in orožje 🙂
Ko sem omenila, da psihičnega nasilja ne bom več tolerirala, da žalitev ne bom več poslušala in da bo v primeru fizičnega nasilja, prej ali slej zaspal, potem pa je naslednja poteza moja!. Še zdaj ne morem verjeti. Spat je odšel v drugo sobo in panično iskal kjuč od vrat, da bi bil varen pred menoj!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

V nove zmage 🙂

Hvala, da obstajate 🙂