Pozdravljene,
ob prebiranju tega foruma vedno znova ugotavljam, kako sem lahko srečna, saj imam dva zdrava otroka in moža. K temu, da se oglašam pa so me nekako »prisilila« sporočila, ki jih je pisala gumica. In zakaj?
Izgubo otroka v tridesetem tednu nosečnosti je preživela moja mati pred dolgimi – kratkimi dvaindvajsetimi leti. Jaz pa sem bila takrat stara deset let. Vsa vesela v pričakovanju dojenčka, ki ga potem ni bilo. Še sedaj se spomnim trenutka, ko mi je očka doma povedal, kaj se je zgodilo, po tem dogodku pa smo o njem »morali« molčati, kajti v tistih časih se o tem sploh ni govorilo naglas.
Koliko lažje bi mi bilo, ko so zaradi žalovanja pozabljali name, da bi lahko skupaj odšli nekam (npr.: park zvončkov) in prižgali svečko, ampak ne mami je žalovala sama zase, za vse prijatelje in okolico pa smo morali delovati kot najbolj normalna družina.
Zato dajem tebi špelin@ čisto prav, ko skupaj s celotno družino obiskujete park zvončkov, saj vam lahko povem, da še vedno ob križu na pokopališču prižigam svečko za bratca, ki ga nikoli nisem mogla objeti, mu nagajati ……

LP, AJŠA

Draga Ajša, super da si napisala svojo izkušnjo.
Molk ni dober in bolj mi je jasno, zakaj taka zarota molka še danes ob izgubi otroka. Tako me je čudilo, ko se je okolica pretvarajala kot da se ni nič zgodilo, jaz pa trpela. Vzgoja in družbene norme naredijo svoje.
Delam v šoli in prav neverjetno se mi zdi, da me nobeden od otrok, tudi ne najmanjših, po izgubi ni nikoli povprašal o otrocih. Ni vprašanja, če imam otroke, ne če so umrli, če si želim… Prej so me povprašali vse, še po morebitnem ljubimcu. Sploh ta mali so zelo odprti in odkriti. Sprašujem se, če so jim starši tako zabičali, da morajo biti tiho ali kaj se dogaja. Ne zdi pa se mi prav.

Verjamem, da bi tudi jaz prižigala svečke za bratca ali sestrco, če bi umrla.
Verjamem, da je s teboj.

Pa vse dobro ti želim.