Od kar nekaj staršev sem slišala, da če bi se še enkrat odločali ne bi imeli otrok, kljub temu, da jih imajo zelo radi. Zanima me vaše mnenje o tem? Kaj bi vi naredili če bi lahko zavrteli čas nazaj? Verjetno je veliko odvisno tudi od partnerskega odnosa. Vam vaš partner/ka veliko pomaga?

Kakšna umazana laž in pokvarjeno mnenje. Ti “ljubeči starši” nimajo radi otroka, partnerski odnos nima vpliva (vsaj na takšen način) na obžalovanje starševstva.

Otrok je odločitev, zavestna odločitev, za katero veš, da ima dosmrtne “posledice” zate in za otroka. Imamo zastonj kontracepcijo, kondomi so dostopni, otrok za posvojitev in rejništvo manjka, okoli splava se ne komplicira, smo dovolj socialna država, da se glih od lakote na cesti ne crkava, zdravstveno in šolstvo sta zastonj… Itd.

Takšne mantre gobezdačijo sebični, neodgovorni egoisti, ki otroka krivijo ali pa se nanj zgovarjajo za svoje grehe in nesreče. “Če otrok ne bi rabil učbenika, bi lahko imel Ferrari; če ne bi rabil sobe bi imel domači fitnes; če ne bi bil otrok prehlajen bi lahko bil Brad Pitt; če bi otroka splavila bi bila priznana znanstvenica na prestižni univerzi v tujini z osnovno šolo!”
Imajo pa jih za status, pa krpanje zakona/zveze, pa razsvetljevanje nasilnih zapitih partnerjev, pa za fotke na socialnih omrežjih itd.

Če si zmožen privolite v spolni odnos, si dolžen razumeti, da novorojenček ni igrača s katero narediš fotko, potem pa zmrzne in čaka, da se ti ljubi z njim ukvarjat, ali pa da ne kaka, ko se hvališ prijateljicam, ali pa ne joka ponoči, ali pa da ga/jo lahko pustiš samega doma pa greš na havaje za en teden.

Še za psa ti je jasno, da je tvoja odločitev prevzeti odgovornost ali ga/jo ne imeti.
Ubogi otroci takšnih ***!
Marsikateri nenačrtovanček je “božje darilo” in razlog za živet tudi v grozljivih, za našo generacijo nepojmljivih življenjskih razmerah, ampak, ko pa en začne kako obžaluje otroka – Takrat veš, da se otrok zaveda, od rojstva do svoje smrti, da nima staršev ampak samo biološke darovalce in lažne skrbnike.

Opomba: moja graja ne velja za ekstremne primere npr. Nosečnost pri 16, ali spočetje ob posilstvu, ali kakšne prirojene napake otroka, ki vplivajo na celotno družino in tudi samega otroka – to so (zame) delne izjeme, kjer ni jasno kako bo vplivalo na življenje vseh vpletenih, še vedno pa otrok vedno ve, da je nezaželeno breme v očeh starša, ki ga je dolžan imeti brezpogojno rad.

Opomba 2:
Za vsak slučaj omenjam – moje mnenje je za tiste “starše”, ki govorijo, da ne bi imeli otrok. Če je bilo mišljeno: ni bil načrtovan, sem hotel počakati, faks je bilo težje narediti, sem nameraval še potovati pa me je otrok prehitel, s punco sva se nameravala raziti, ob ločitvi je bilo težje zaradi skrbništva, težje je najti novega partnerja, ko imaš otroke, pogrešam brezskrbnost, komaj čakam, da bo v študentskem domu, da mi ne bo treba na skrivaj na čik… To so dokaj normalna jamranja, ki niso obžalovanja ampak bolj sanjarjenje in nostalgija – vsak je tečen in neprespai, ko otrok dobi vročino in antibiotik na 6h… To ni obžalovanje.

povej mi s kom se družiš in ti povem kdo si. torej če imaš takšne prijatelje, ki so tega mnenja, pol vem kakšna si ti. ne da predvidevam ampak jaz vem zagotovo, kot 100%, da še ti nikoli in nikdar nisi niti srečala nobenega res inteligentnga moškega. četudi si, nisi sama dost pametna, da bi si sploh vzela čas, da bi se kaj naučila. sploh nisi nikdar pomislila na to. vidiš to je problem. problem je ker ljudje niste pametni. žal.