Zelo sem bila vesela, ko sem videla, da imamo nov forum, na katerem si lahko pomagamo “drugače”. S tem mislim (kot je že ena predhodnica napisala), da se lahko obrnemo na mnenja ljudi, ki ne bodo takoj obsojali tvojo zvezo: ta ni zate, takoj vstran od njega itd…, temveč poskušali poiskati REŠITEV za probleme.

Moj primer se že vleče nekaj časa. Naj povem, da nimam nikogar, ki bi mu stvar zaupala in bi lahko iz tega nepristransko izluščil kaj je dobro za oba. Nisem namreč človek, ki bi vse napake potisnila nekomu v žep, sama pa bi igrala svetnico. Ker nekatera dejstva izhajajo tudi iz najinih družin, bom na kratko povzela tudi te.

Jaz izhajam iz družine (sem edinka), kjer sem živela vsa leta sama z mamo in dedkom. Od rojstva sem živela v prepričanju, da je človek moj oče, ki je k nam hodil nekajkrat na leto, sicer živel v tujini in sta se z mamo enkrat bolj, drugič manj razumela. Pred kratkim sem izvedela, da on ni moj oče, čeprav moja mama še danes trdi, da je. To mi je razkril on sam, ko sta šla z mamo narazen. Še danes ne vem resnice, velikokrat sem tudi dobila mamo že na laži in ji to očitala. Sicer sem vsa leta bila zelo navezana na njo, vzgajala me je na tradicionalen, avtoritatven način, vedno sem bila nekje v ozadju, plašna, nesamozavestna, pred njo sem imela velik rešpekt. Zato tudi nikoli nisem spraševala določenih stvari, katere bi pripeljale zagotovo do prepira, kar nisem želela, saj sem med drugim človek, ki ne mara prepirov, spletkarjenj, laži in želim, da bi se vsi imeli radi (kar je v danešnjem svetu nemogoče!). Mama ima sedaj drugega partnerja, katerega jaz ne spoštujem; nisem pa proti razmerju. Jaz živim zase z možem že 5 let.

Dedek je pred dvema letoma umrl. Bil mi je kot oče in sem njegovo smrt zelo težko prenesla (bila sem noseča). Mama je doma po službi skrbela za gospodinjstvo, da je bilo oprano, zlikano, počiščeno, skuhano…(kasneje sem ji pomagala jaz).Dedek je delal na vrtu, včasih tudi kaj pripravil za kosilo, skrbel za kurjavo in hišna popravila.

Moj mož je živel v družini z mamo in očetom, kjer je vladalo prepričanje, da je moški glava družine, žena je zato, da gospodinji in skrbi za otroke. Kljub temu prepričanju, se je mama zaposlila za krajši delovni čas in doma brez oporekanja opravljala vsa gospodinjska opravila. Čez nekaj časa sta se z očetom sprla in se ne pogovarjata že cca.15 let, čeprav živita v skupni hiši. Skupaj plačujeta le stroške, ostalo imata vse ločeno.

Ko je prišel mož iz službe, je imel vedno toplo kosilo na mizi, vse oprano, skuhano, zlikano, hladilnik poln. Mamo sem videla večkrat jokati, ker je bil včasih nesramen do nje, obnašal se je avtoritativno. Ima pa jo neznansko rad in sedaj ko se je odselil, se do nje ne obnaša več tako. Oče je začel piti in mojega moža to ubija, saj sovraži alkohol. Tu in tam že spije kakšno pivo, da bi se pa napil, pa nikoli.

Zdaj pa k najinemu odnosu. Hrepenela sva po svojem stanovanju, saj druge možnosti nisva imela (čeprav še danes zelo pogrešava hišo) in si ga kupila. Začetek je bil težak, saj nič nisem znala prav storiti. Vse, kar sem naredila, je bilo narobe (ni bilo tako, kot je delala njegova mama), bila sem nesposobna, občutljiva, prepočasna itd…Jokala sem. Če bi bilo stanovanje najemniško, sem prepričana, da bi šla narazen. Tako pa sva vztrajala. Povedala sem mu svoje, da jaz nisem njegova mama, ampak žena. rekel mi je, d aniti ne morem biti njegova mama, ker nisem sposobna…Po kakšnem letu in pol sva se nekako navadila skupnega življenja, a še vedno so letele opazke, očitki, čeprav vedno manj. Tudi sama sem se začela braniti, saj sem se sama v glavi vprašala, kaj sploh počnem? Ne mislim se podrejati človeku, ki me čustveno terorizira.

Naj še omenim to, da sem bila prej v zvezi s človekom 7 let. Najina zveza je bila zabavna, zelo ljubeča, nobena tema ni bila tabu, le spolno življenje ni štimalo in prisotnega je bilo vedno več alkohola. Ugotovila sem, da ga ne ljubim, da ga imam samo rada in sva lahko le dobra prijatelja. Ampak to nisva ostala, saj sem spoznala sedanjega moža, ki pa je bil noro ljubosumen. Prekinila sem stike z vsemi prijatelji (moškega spola).

Zdaj se boste vprašali, kaj sem sploh videla na sedanjem možu?! Na začetku je bilo lepo, kot v pravljici. Topila sem se pod njegovimi besedami, bil je malo starejši, bolj zrel, imel je določene cilje v življenju, ki so bili zelo podobni mojim, enako sva razmišljala o svetu, o družini, bil je dober, dobrega srca, takoj pripravljen pomagati vsakomur (to je še sedaj). Tudi spolno življenje nama je štimalo, tudi zdaj moram reči, da nama kar gre.
Skratka (tako kot povsod) je bilo na zečetku vse pocukrano. Sem pa že včasih opazila, da ni najbolj ljubeč, zna povedati kakšno pikro v obraz in včasih me je tudi prizadel, a sem sprva bila tiho. Imel je nekakšno moč nad mano. V prejšnji zvezi sem jaz “nosila hlače”, tukaj je bilo obratno. Počutila sem se sicer varno (saj sem pogrešala očeta ob sebi), a njegove opazke so me začele vedno bolj motiti.

Ker moja mama nove zveze ni odobravala, saj je bila zelo navezana na mojega prejšnjega fanta, jaz pa sem se odločno upirala proti njej, sem še iz principa vztrajala v tej zvezi. Še poznala ga ni, pa je skozi govorila, da ta ni zame, da bom že še videla….Jaz pa sem temu kljubovala in še zanalašč hodila večkrat k njemu in se podzavestno podrejala.

Naj še povem (če je to sploh pomembno, ker zame ni), da imam jaz kar večjo plačo od njega in višjo izobrazbo. nikoli pa nisem gledala stvari iz materialnega vidika, ampak vedno vse iz čustvenega.

Ves čas skupnega življenja mi je očital, da nimava otrok, da si jih želi, jaz pa še nisem bila pripravljena na otroka. Končala sem fakulteto, se zaposlila in želela v službi nekaj doseči, preden se podam v materinstvo. Vedno sem prejemala tudi očitke s strani nejgove družine, a jaz sem bila odločena, da zanosim, ko bo čas za to. Potem sem res načrtno zanosila, poročila sva se in čakala na najino malo bitjece. V nosečnosti mi mož ni kaj prida stal ob strani. Veliko sva se prepirala, še bolj kot prej in to zaradi malenkosti, ki so prešle v grda obtoževanja, očitke iz preteklosti in velik udar na mojo družino, na mojo mamo. Kako sem ji podobna, da sem bolna v glavi, da sem občutljiva, da sem lena, počasna (v 8.mesecu nosečnosti!) itd. Jaz sem postajala vedno močnejša v odnosu z njim, čeprav me je še vedno vsaka njegova beseda zelo prizadela. Jokala sem več kot se smejala. Bilo mi je žal za vso preteklost, ko sem ga spoznala in začela graditi prihodnost z njim. Moram še napisati, da sva se veliko pogovarjala (saj je zelo komunikativen) o najinem odnosu (saj tudi on ni bil srečen) in kako bi sklenila kompromis, da bi bilo za oba najbolje. On je povedal, da ga strašansko moti, da sem tako občutljiva, da mi nič ne sme rečt, da mora pazit na vsako besedo in da vsako besedo narobe razumem, vse jemljem negativno, on pa velikokrat tako sploh ne misli. In da potem beseda da besedo in si začneva metati stvari naprej in prav tekmujeva, kdo bo koga bolj prizadel. To nikamor ne vodi. Razmišljala sem o sebi, o svojih napakah in sama sebi priznala, da sem res občutljiva in da vse kar mi reče, je zame očitek, takoj se počutim odgovorno, da nekaj nisem vredu naredila (čeprav ni bila moja dolžnost), vedno mi je dal občutek krivde in mi povzročil slabo vest. On to počne tudi z drugimi ljudmi, vsi imajo rešpekt pred njim, tudi mama, sodelavci, čeprav v službi ni na visokem položaju. On je naredil to iz mene, da sem takšna, saj pri bivšem fantu tega ni bilo. Tam me ni nič prizadelo, ker mi nikoli ni rekel žal besede, imela sva spoštljiv odnos in cenil me je. Tukaj jaz tega ne opazim, čeprav on zatrjuje nasprotno. Velikokrat je dejal, d amu je žal za svoje besede, a ga v tistem trenutku tako sprovociram, da enostavno mora nekaj rečt, da me prizadene. Obljubil je, da ne bo več takšen, sploh pa, da ne bo omenjal moje mame, ker imava midva svojo družino. Jaz nikoli nisem njegovega očeta omenjala, kakšen je in ga primerjala z njim (rezen ko me je vlekel za besedo). Pa ni bilo boljše. En čas že, potem je bilo vse po starem. Nisem več vedela, kaj naj še naredim. premlevala sem njegove in moje besede in nisem našla rešitve.

Da ne bom samo kritizirala, so bili tudi lepi trenutki, ko sva skupaj ležala na postelji, me je božal po trebuščku, se pogovarjal z otročičkom, saj si ga je nadvse želel. jaz sem doma enako gospodinjila, kot prej, le včasih ni bilo zlikano, saj so me noge bolele od oteklin. To mi je seveda očital. Tako me je bolelo, da mi je kar sapo jemalo. Še dan pred porodom sva se zelo sprla in želela sem si, da ne bi bil z mano pri porodu. V tistem prepiru, ko sem silila v njega, me je potisnil. Malo, tako da sem se par korakov opotekla nazaj. Bilo mu je žal, ampak je dejal, da sem silila v njega in ni več vedel, kaj bi naredil…Naslednji dan sem rodila prekrasnega sina. Mož je bil z mano in mi je bil res v veliko oporo.

V porodnišnici je bilo vse še lepo in prav, obiskoval me je in naju imel rad. Ko sem prišla iz porodnišnice, pa so se muke spet začele. Nisem bila sposobna mama, on je vse bolje vedel od mene. Ko je otrok jokal, sva se prepirala, saj nisva vedela kaj storiti in on je vedno bil najbolj pameten. Verjetno vam ne rabim napisati, kako sem se počutila poleg šivov, ki so mi šli narazen, utrujenostiod poroda, bolečin pri dojenju…Poleg tega sem še kuhala, likala, prala…Moja mama mi je dva-trikrat skuhala, to je bila vsa pomoč, ki sem je bila deležna. Moj mož je edino hodil po nakupih (kar sicer ne!).

Kar se pa tiče otroka, pa moram priznati, da je prevzel previjanje v polni meri – vedno ga je on previjal. Tudi nosil ga je veliko, ko je imel kolike in se igral z njim. Tudi mene je negoval po porodu, ko sem imela vnete šive. Ampak so še vedno priletele kakšne žaljivke in očitki.

Otrok pa me je spremenil. Postala sem malo močnejša, počutila sem se več vredno in pomembno. Nekdo me potrebuje, prebrodila sem naraven porod, ki je bil kar trpeč in bila sem ponosna na sebe. On je sicer kakšno lepo rekel o meni, pa tudi sebe ni pozabil pohvaliti, kako mi je stal ob strani.
Od začetka je res bila kriza, ampak kasneje, ko je spoznal, da ni on glavni pri otroku, ampak je mamica in ko je videl, kako skrbim za njega, je spremenil odnos do mene (ampka to šele, ko je bil sin star nekje 5 mesecev). V porodniški sem se počutila lepo, bila sem s svojim otrokom, a velikokrat je prišlo do izpada kosila, ker enostavno nisem vsega zmogla v dopoldanskem času. Počutila sem se krivo, moj mož pa je razumel. Naj še povem, da je pri hrani zelo izbirčen in mi je zelo težko kuhati. Rada kuham, a mi je to voljo do kuhanja večkrat zbil, češ, ni dobro, ne bo jedel itd…Zdaj sem se odločila, da ne bom več kuhala. Samo med vikendom še. On lahko je v službi, jaz tudi, sin v vrtcu, zakaj bi morala še doma kuhat, ko pridem iz službe ob pol petih? Raje sem z otrokom, pa si potem kaj za večerjo pripravimo. Ko sem mu to povedala, je seveda bil halo, saj je on bil od doma navajen vedno toplega obroka. Potem mi je začel metati mojo mamo naprej. če bi vedel od kod prihajam, me ne bi vzel za ženo…Seveda sem jaz njemu dala kontra, da njegova družina pa ni noben vzgled in je utihnil. Spet mi je očital, da se ne znam zorganizirat in da ni nič narejeno po stanovanju. Nisem si mogla kaj, da mu ne bi rekla, da je svinja. Ker takšne krivice pa ne bom trpela. Priznam, da nisem likala že en teden, ampak res ni bilo časa. Kuhala sem res vsak dan, pospravljala, skrbela za otroka, med vikendi pa smo večina odsotni. Če pa je kaj potreboval, pa sem mu sproti zlikala. In sem mu očitala, da nič ne zna ceniti kaj naredim za družino, pa je rekel, kako naj me ceni, če ni zlikano. Sem ga vprašala, kaj pa on takšnega naredi za družino, za kar bi ga jaz morala ceniti. In je bil tiho. Sem rekla, kje piše, d amoram jaz kuhati, likati, pospravljati, prati…naj si sam zlika. Je rekal,d a ne zna in sem rekla, naj se nauči. Potem pa je začel, kakšno žensko je dobil, da je to delo ene normalne ženske, d ajaz nisem normalna, da sem bolna v glavi, da sem ista kot mama itd.itd.

Nikaor nič ne zaleže! Noben lep odkrit pogovor, ki ga imava vsake toliko časa (čeprav ne prideva ponavadi do konca, ker vsak trdi svoje in ne prizna krivde). Jaz ga imam rada, ob njem čutim neko varnost, vem da je in bo dober oče, zato otroku ne želim vzeti očeta. So nekatere lastnosti, ki me na njem privlačijo, ki jih pri drugih moških ne najdem, so pa tudi pomanjkljivosti, ki jih ne morem trpeti, zato se uprem in tako se prepirava. Tudi pred otrokom, ki se nama obema smili, saj sva oba živela v družinah, kjer so se prepirali in tega nočeva “dati” najinemu otroku! Se tega zavedava, a ne gre na bolje, saj sva oba tako vzkipljiva, ne pustiva se eden drugega komandirati, od njega sems e naučila biti tudi malenkostna in zamerljiva, kar prej nisem bila.

Želim si, da bi ostala skupaj, da bi si nekega dne zgradili hišo, kot to skupaj sanjava, da bi še imela enega otroka, d abi bili srečna družina. Ampak ne na tak način. Moj mož enostavno določenih kriterijev v življenju ne razume. Ne razume, da se jaz razdajam za družino, on pa medtem leži na kavču ali igra igre na računalnik. In jaz tega ne morem gledati. In se trudim, da tudi jaz takrat ne delam (npr. likam), ker ne morem gledati, da jaz delam, on pa lenari. Kaj on anredi za našo družino? Smeti nosi v smetnjak, očisti pipe, posesa enkrat na dva meseca, pa še to površno, obesi perilo, če mu to rečem, tu in tam previje in uspava otroka, z njim se igra, skuha nikoli, le kakšen prigrizek za večerjo, pa še to enkrat na 3 mesece. Takrat ko mu pač je.

Vem, da mu morda ne bi smela dajati kontra. Da bi morala narediti, kaj je pač “moje delo”, ker on se tako ne bo spremenil. OK, ni problema, vse to sprejmem, ampak da me potem zna ceniti. On pa tega ne zna, ker njegov oče tudi mame ni nikoli cenil, vse je bilo samoumevno. To sem mu že vse neštetokrat povedala, pa on trdi svoje in pravi, da sem nonštop na internetu. Na internetu sem le na forumu MON, ko imam kakšen problem, ki me tare za otroka ali na malih oglasih. Pa tu in tam kakšen mail. Ampak glejte, se že počutim krivo. On pa, ko igerce skozi igra, pa se ne počuti nič kaj krivo.

Druga stvar je v tem, da res vsako besedo vzamem negativno, ker me je on tako daleč spravil. prej 7 let nisem tega doživljala, tako da se že iz tega vidi, da ni to moja krivda. Sem zelo občutljiva, s emi zdi, da vedno bolj, ker vem, da me hoče prizadeti in potem, ko se še kdja poheca, vzamem to kar resno.

ne vem, kako naj gradim na sebi, kaj si naj ponavljam, d abo najin odnos koliko toliko normalen? Knjig nimam časa brati, saj imam malega otroka in zvečer padem izčrpana v posteljo. Lahko se “igram” z mislimi, kaj preberem na internetu majhnega o spoštovanju samega sebe, samozavesti itd…, a takrat tisti moment sem samozavestna in imam “bojni načrt” za prihodnost, to pa kaj kmalu mine oz. mi to v momentu potlači mož.

Opravičujem se za tako dolgo pismo in za vse podrobnosti, to bi bila bolj debata pri psihologu, a morala sem napisati vse, da si znate predstavljati dano situacijo. Zagotovo sem še kaj izpustila, a bistvo sem napisala. V enem izmed prejšnjih postov sem prebrala situacijo, kjer moški nima PRAVEGA NAČINA komuniciranja z žensko in zdi se mi, da je pri mojem možu enako. Potem se pa jaz mulim in se ne pogovarja z njim, on pa mi očita, da se normalni pari skregajo, si svoje povejo, pa se spet dalje pogovarjajo, jaz pa sem otročja itd…Ampak ne more on od mene pričakovati, da bom po njegovih besedah prijazna do njega, kerme prizadenejo.

Vesela bom vsakega nasveta, pozitivne besede, sprejela bom tudi grajo na svoj račun, saj si želim le nekako izboljšati najin odnos, oziroma sebe prepričati, da bi jemala stvari bolj enostavno, da si ne bi vse tako k srcu jemala, da me ne bi vse tako prizadelo.

Kaj mu naj rečem v obrambo, ko bo spet omenil mojo mamo, da bo za vselej nehal delati primerjave med nama?

Kako se naj branim sama pred seboj?

draga deklica,
najprej bom opisala eno od izkušenj z mojo prijateljico, ki prav tako kot ti trpela zaradi agresivnega moža.
Ni dolgo tega, ko mi je pvoedala nek primer, kateri naj bi opidal njegov teror, ki ga ona ne more prenašati.
Bil je na službenem potovanju, in ko sta se pogovarjala po telefonu, je od nje zahteval pe dve poljubčka. Ne vem, kajs ta se pogovarjala, toda ona ga mu ni bila pripravljena dati in nastal je cel cirkus.
Ko sem poslušala njene obtožbe na račun moža, nisem stopila na njeno stran. Kaj pa bi bilo tako krutega poslati možakarju tista dva poljubčka?! Jaz bi mu jih deset, pa naj jih ima še malo za rezervo!
No, to mimogrede……..

Tudi moj mož je bil ob poroki podobne sorte kot tvoj, le da so ga pri njemu crkljale še dve teti, pa stara mama, pa mama, ki ni nikoli bila v službi.
Ko sem se pred 33 leti /!!/ poročila, je tudi od mene pričakovala, da bom naredila isto, torej, ostala doma, in moža crkljala spredaj in zadaj.
To mi ni niti na kraj pameti padlo, hvala bogu!!

Če se samo spomnim njegovih obtožb, česa vsega nisem sposobna, mi gredo kar lasje pokonci. Toda bila sem hudičevo trmasta, četudi mi je njegova teta še leta govorila “rit lena”, toda jaz sem ji zmeraj rekla, da “tako prijazne ženske kot je ona pa še ne”.
Bi jo pa najraje utopila v žlici vode!!
Mogoče ti res manjka mičkeno organizacije, da ob enem otroku ne moreš skuhati kosila, jaz sem imela namreč štiri……Samo toliko.
Pa nisem nikoli imela občutka, da mi manjka časa.

No, pa to ni niti pomembno.

Bolj me skrbi tvoj odnos do moža, oziroma njegov do tebe.
Ko sem brala tvoje pismo, se mi je zazdelo, da gre tvojemu možu ta tvoja občutljivost dejansko res grozno na živce.
In če smo ljudje na kaj alergičnio, verjetno še toliko bolj eksplozivno reagiramo kot bi sicer. To pač vem iz lastnih izkušenj, zato se tudi upam napisati.

Kaj bi jaz naredila na tvojem mestu?
V prvi vrsti bi skušala najprej spremeniti sebe. Ne bo šlo drugače, vsaj mislim tako.
Kot prvo se bi, če bi bila na tvojem mestu, zatrdno odločila, da SE BOM PRENEHALA JOKATI. Solze tudi mene osebno bolj malo ganejo, zlasti še, če so zelo pogoste.
Kot drugo bi te lepo lepo prosila, DA SE RAJE PRIČNEŠ SMEJAT. DA RAJE – ČEPRAV BO TO NA ZAČETKU GROZNO VELIKA MUKA, stvari začneš reševat Z DOBRO VOLJO!!!!!!!!!

preberi knjigo (lahko ti jo tudi posodim) Evgena Juriča, naslov je:PRAVLJICE, KI JIH MOŠKI PRIPOVEDUJEJO ŽENAM, KO PRIDEJO ZJUTRAJ DOMOV.

Ta knjiga je pravi leksikon znanja o medčlvoeških odnosih, čeprav je na videz banalna in smešna.

dajem ti 100 % garancijo, da bo mož, če ne prej pa v enem mesecu, opazil razliko in bo nate začel gledati drugače.

Potem pa njegovi očitki:
kadar bo najbolj “strupen”, stopi do njega, pobožaj ga po licu, objemi, ali kaj podobnega, pa ga vprašaj, če te ima rad.
Ga ni moškega, ki ga to ne bi šokiralo!

Če ti bo nenehno metal v obraz tvojo nesposobnost, nariši na en papir sonček in ga mu obesi na ogledalo v kopalnici- če vstaja prej, oziroma, naj ga dobi, ko bo prišel tja.

Na listek opiši kakšen vajin lep spominček, ko sta skupaj doživela kaj lepega, in ga mu vtakni v žep.

ali pa mu preprosto napiši, da si ga želiš, da hrepeniš po tem, da bi te celo popoldne držal v naročju in božal.

BODI TRMASTA IN HUDIČEVO VZTRAJNA, MAGARI VZEMI KAKŠEN APAURIN, TODA NE POKAŽI MU VEČ, DA TE NJEGOVE BESEDE PRIZADENEJO. NIKOLI VEČ !!!!!

TI BOŠ TISTA, KI BO MORALA V HIŠI NAREDITI DRUGAČEN RED, NE ON!
NJEMU SE BO ENKRAT, ČE BOŠ TI POSTALA PRIJAZNA IN NASMEJANA, NJEGOVA “IDEALNA”MAMA PREPROSTO ZATAKNILA V GRLU IN PRAV BO TAKO!!!

veš, draga moja,. to, da te nekdo ceni in spoštuje, ne pride samo po sebi. Zelo se je potrebno boriti, včasih bolj kot se nam zdi !
Toda rezultati prav tako ne pridejo čez noč, žal.
če imaš moža rada, se ti splača.
če ga nimaš več, za božjo voljo ne načrtuj gradnje hiše z njim, ker vaju bo gradnja še 100000 x bolj odtujila kot sta že!!!!!

da naredim rezime:

1-.začni brati smešnice, pomatraj se, da boš dan začela z dobro voljo in nauči se biti gluha in slepa za njegove obtožbe.

2. dejansko res si njegovih besed ne jemlji k srcu, je pač tak kot je in prepričana sem, da RES ne misli tako hudo kot ti razumeš.

3. izkazuj mu nežnsoti, ko bo on najbolj siten in našpičen.

4. napiši ali nariši mu kaj lepega.

5. NIKOLI, AMPAK RES NIKOLI VEČ SE PA NE JOKAJ. KAJTI NI GA MOŠKEGA, KI BI KAJ SOVRAŽIL BOLJ KOT SO TO ŽENSKE SOLZE!!!!!

6. ne pokaži jeze, če ti bo metal pod nos svojo mamo. Raje ga pobožaj pa reci:”ane lubi moj, vendar se imava midva rada, to pa odtehta vse!”

7. smej se

8. bodi dobre volje

9. smej se

10. UŽIVAJ ŽIVLJENJE, NE PA, DA GA TUDI SAMA SPREMINJAŠ E ENO NOČNO MORO.

11.
VSO SREČO TI ŽELIM, IN TO OD SRCA!

P.S.
nasveti so preizkušeni!

ps.
ne vem, kakšno garderobo uporabljaš, toda bilo bi fajn, da si spremeniš pričesko, pa začenš uporabljati kakšne bolj toplo-živahne barve.
naredi tudi s svojo zunanjostjo vtis, da bo od neva X pri vas doma VSE DRUGAČE!!!

ne pozabi na rože na mizi, pošlji bonton v tri krasne, pa še možu podari kakšen cvet.

tole bo najtežje:

ko bo šel na obisk k mami, mu daj kakšno darilo zanjo. Kaj takega, kar ima rada, pa veš, da ne boš falila……….

pa še nekaj: ni samo sin središče tvojega sveta, tudi mož je.
Otroka navajaj na delo, da bo znal pogreti mleko, pospraviti za seboj. Ne dovoli, da boš iz njega naredila razvajenca kot je tvoj mož.

Ni samo to materinska ljubezen, da otroka držiš kar naprej za roko in da se te on drži za krilo…..
Dovolj je že, če KAJ SKUPAJ DELATA, ali pa če se otrok v tvoji bližini SAM igra.

Lahko ga navajaš, če že zna sam brati, da bere pravljice, če pa ne, mu jih pripoveduj sama.
kakšno ti tudi jaz lahko pošljem:-)

še enkrat:

vse, kar boš naredila, boš naredila zase in šele potem za svojo družino!

Draga moja, leta 2005 smo in lahko se sama odločiš, ali želiš živeti življenje, kot so ga ženske MORALE sto let nazaj ali ne.

Drugega nasveta ti pa ne morem dat, ker pač ne furam in nikoli ne bom furala vloge “tradicionalne žene”. Se preveč cenim.

joj ženska pa kje ti živiš?! Pa kaj naj še nardi, da bo po volji svojemu nezrelemu možeku? Najboljš, da ga posadi zraven otroka, pa obema pravljice bere…Čist ok. je, da mu ne prinese vse k riti ,če si bla pa ti taka mati Tereza pa tvoj problem, zdej so drugi cajti hvalabogu.

povedaLA SEM, KAJ BI MORALA NAREDITI, ČE ŽELI OBDRŽATI SKUPNOST.
če pa se ji zdi, da želi obdržat svojo voljo, potem bi bil odgovor drugačen.

Draga,
prvo se dobro vprasaj: Kaj ZARES hoces?
Zdi se, kot da tavas, ne ves tocno kaj zelis. Premisli, dobro premisli … Glede na tvojo pripovedovanje ti toplo svetujem – Kot prvo, se sploh vidis s tem moskim do konca zivljenja?? Je vredno vsega? Polagam ti na srce, to res razcisti kot prvo!!

Potem pa doloci si cilj in delaj v smeri tega, karkoli se ze odlocis. Potrebna je trdna odlocitev in sklep, kako do sprememb. In potem na delo…

Moc je v tebi, da nekaj spremenis. In misli prvo na SEBE, ti si pomembna tukaj! Prvo gre tukaj za tvoje zivljenje, takoj za tem pa na otroka. Izhajaj iz tega. Ceni sebe!!!!

Srecno!
Mojca

Ne dolgo nazaj mi je nekdo dejal,ljudje imamo želje, ne pa ciljev. Še preden se ti uresniči ena, že imaš drugo. Cilj je nekaj, čemur sledimo, nekaj, kar želimo doseči. Premisli, kaj je resnici tvoj cilj, kaj pa le želja.
lp

Vsem skupaj hvala za vaša mnenja in nasvete. Glede svojega cilja: kot sem napisala, je moj cilj (in hkrati želja), da bi ostala z možem skupaj (pa ne le zaradi otroka). O tem sem ogromno razmišljala že preden sem zanosila. V bistvu ni tako slab človek. Saj veste, ko je človek jezen, pove le negativne stvari, saj si takrat želimo olajšati dušo.

Stephanie, hvala za tvoje razmišljanje in nasvete, predloge. Zelo me osrečujejo takšna pisma, kot je tvoje. Da se v problem poglobiš in mi skušaš pomagati. Nekatere nasvete bom upoštevala, nekaterih pa žal ne morem, ker bi potem šla preko sebe.

Možu ne morem dati ljubčka in mu reči, da me ima rad, ko me zmerja. To je nemogoče! Takrat so v meni takšna negativna čustva, da tega ne bi zmogla (in niti hotela!). Navsezadnje je on tisti, ki začne žalit, čeprav mu jaz potem vračam in sva oba jezna en na drugega, saj pride tudi do banalnih besed.

Res pa je, da če jaz ne bi vračala, bi bilo morda bolje za odnos, vsaj se ne bi spustila na njegov nivo. Se spomnim na morju, ko sva se nekaj sprla in je prišlo do njegovih izpadov o moji preteklosti pred otrokom (mimogrede: otrok je star eno leto), ki pa seveda ni resnična, kar nekaj si je začel zmišljevati, da bi me prizadel, s kom sem vse bila. Pa dobro ve, da sem imela v življenju le dva človeka. Pa sem ga ignorirala, bila sem tiho in si zraven mrmrala pesmico in otroka previjala ter se z njim pogovarjala. Ko je končal, sem mu rekla, da je res daleč prišel, da s takimi bolanimi pred otrokom ven hodi. Ko sem otroka dala spat, se je začel z mano normalno pogovarjati (jaz pa seveda ne), potem se mi je opravičil. Rekla sem le, da s tem kaže le svoj karakter. Še to naj povem, da njega zelo zelo prizadene (tudi joče), ko mu očitam, da ne zna skrbeti za otroka, da je slab oče in slab mož itd….saj se zelo trudi, da bi bil blizu ideala in ima o sebi tudi takšno mnenje.

Da ne bom zopet razglabljala o primerih prepirov med nama, bom še povedala, da mu tudi listkov z lepimi besedami ne bom pisala. Na začetku, ko sva se vselila, sva si jih oba, potem sem mu jaz kdaj kaj napisala spet, on pa je to čisto opustil Zakaj bi morala JAZ biti tista, ki bi bila prijazna, on pa ne? Potem bo še dobil občutek, da on dela vse prav! Ma ni šans!

Včeraj so se mi že ježili lasje pokonci, ko smo bili z otrokom zunaj in sta se s sosedo pogovarjala, pa je rekel (ne vem o čem sta se pogovarjala) tako, da sem jaz slišala in me je tudi prijel za roko: ja, njena mama je tudi njo čuvala za mene! Pa nasvete je dajal eni drugi, ko je rekla, da se s fantom prepirata, ker njegova mama tako menjava moške, ona pa mu je to zabrusila, češ, kakšna pocestnica je tvoja mati. pa je moj mož rekel: ne smeš tega tako govorit, drugo je, če sam reče, da je njegova mama pocestnica, če pa mu ti to rečeš, kot njegova ženska, pa ga to prizadene in razjezi. HALO??? Drugim daje takšne nasvete, sam pa se teh ne drži!!!

Seveda sem mu to doma tudi povedala, kako prijaznega, dobrega se dela pred drugimi, da bi vsi imeli lepo mnenje o njem, doma med štirimi stenami pa je vrag! Pa je rekel, da se noče spet prepirat, da mu ni do tega, ker mu tako vedno vikend pokvarim….

Hvala forumu in vam vsem skupaj, da si lahko tukaj olajšam dušo in dobim kakšen pameten nasvet. Tudi ne obsojam tistih, ki imajo svoje, drugačno mnenje, da bi takoj spakirali od takšnega moškega. Večina takšnih je verjetno srečna v zakonu (hvala bogu) in še niso skusile takih stvari, nekatere so brez stalnega partnerja in sploh ne vejo, kako je, če se zaljubiš pač (žal) v bolj ali manj agresivneža.

Res pa je tudi, da bi bilo drugače, če bi poznali njega in mene. Moj mož bi zagotovo napisal svojo zgodbo, ki ne bi bila meni v prid, saj on gleda stvari pač iz svojega zornega kota. Edina sreča pri tem vsem je, da napake vsaj prizna, se trudi, da bi se “vgriznil v jezik”, a včasih mu pač pokne (kot pravi).

Lep dan vsem skupaj!

Mislim, da ti je Stephanie odlično svetovala, če želiš obdržati družino.

Toda jaz se sprašujem, ali jo sploh želiš obdržati. Zdi se mi, da skušaš stvari rešiti na način, kot jih niti najmanj ni mogoče rešiti. Nikar krize reševati še z enim otrokom, če pa še prvega ne obvladaš. Nikar zidati hiše, če ti nikakor ne uspe ustvariti doma. Če boš uspela urediti vajin odnos, potem šele razmišljaj o hiši in še enem otroku.

Najhujši problem, ki ga vidim, pa je dejstvo, da zaslužiš več kot mož. Vse sorte zakonov in skoraj zakonov sem videla, vse se da urediti, tudi to moški preživijo, da ima ženska višjo izobrazbo od njih, ne prenesejo pa, da ima večjo plačo. Vem, da je to videti butasto, a tako je. Moški, kot je tvoj, ki želijo opravila deliti še vedno na moška in ženska, se namreč čutijo dolžni poskrbeti za materialno plat družine in s tem je njihovo poslanstvo opravljeno. Dejstvo, da prineseš k hiši več denarja kot on, pa mu jemlje še to malo “dostojanstva”, kar ga premore. Zato išče opravičila in izgovore za svojo “nesposobnost” na najmanj sprejemljiv način: da tebe proglaša za nesposobno, neorganizirano, vse tisto pač, kar njegova mama ni. In vsa ta opravičila išče sam pred seboj, ne pred tabo. Če se o problemih res lahko pogovarjata, bi morda kdaj spregovorila tudi o tej plati. Po mojem mnenju se tu skriva ključ, pa če se še tako neumno sliši.

Ko te bo naslednjič primerjal s svojo mamo, mu pa reci: Pa ti si se menda hotel poročiti z mano, ne s svojo mamo! Očitno si tudipreobremenjena, zato delo malo racionaliziraj. Je sploh pomembno, ali je vse zlikano? Pri nas že davno likamo samo vrhnja oblačila, srajce, hlače, majice. Posteljnino sem kupila tako, ki je ni potrebno likati, iz jerseja. Brisače in spodnje perilo veliko bolje vpijajo vlago, če niso zlikane. Prt imam iz impregniranega platna, da ga je treba zamenjati le na vsake kvatre enkrat. Morda si lahko privoščiš tudi čistilko enkrat na teden ali štirinajst dni. Če boš razbremenjena, boš tudi lažje prenašala tisto, kar te moti. Morda boš nekega dne ugotovila, da tvoja reakcija res ni odvisna od tega, kar mož reče, temveč od tega, kako si razpoložena, ko to reče.

Skratka, če spremeniš sebe in svoje ravnanje, se bo spremenil tudi mož in njegovo ravnanje. Vsekakor pa je to izredno težko, še posebno na začetku. Želim ti uspešen in zmagovit boj.

Muci!

Meni pa oba delujeta malo otročja oz. nezrela. Ali je vredno izreči toliko besed in obtoževanj, na koncu pa sta oba užaljena, rezultata pa ni nobenega.

Ne vem, zakaj poslušaš kritiko o svoji mami, saj je nisi ti vzgajala ampak obratno. Če ni zadovoljen s tvojim gospodinjskim delom, naj ti on pokaže kako je prav. Vidim, da imaš svoj ponos, vendar se preveč zapletaš v prerekanja, ki ne obrodijo sadov. Raje spremeni temo pogovora, ga vprašaj kaj resnega ali utihni. Ne bodi malenkostna ampak taktična in modra. Kar sedaj počneš ne vodi nikamor.
Toliko iz mojih izkušenj.

Pozdrav Muza

Jaz bi rada samo pripomnila, da se mi nikakor ne zdiš preveč občutljiva. Mene bi tudi zelo prizadelo, da bi fant govoril z mano na tak način. Konec koncev smo vsi odrasli in moramo vedeti, kateri načini komunikcacije so bolj primerni. Jaz si na tvojem mestu ne bi pustila, da bi se me njegovo žaljenje dotaknilo, temveč bi mu postavila strogo mejo, na kakšen način se lahko z mano pogovarja. Verjamem, da se stvari ne spremenijo čez noč in bosta morala oba investirati v napredek. Je pa tako, da če se on zaveda svojih napak in te spoštuje ter te ima rad, se bo potrudil poboljšati se. Konec koncev je to naša življenjska naloga.

Vesela sem vseh odgovorov, ki sem jih bila deležna, saj so zapisani na osnovi izkušenj.

Zelo pa bi bila vesela tudi odgovora strokovnjaka na področju čustvene inteligence – Renate in Boštjana.

Hvala in lep pozdrav!

Muci

Draga Muci,

vsekakor boste odgovor dobili v prihodnjih dneh. Prosim vas še za malo potrpljenja, saj se nam je zaradi odsotnosti “nabralo” nekaj več vprašanj.

Lep pozdrav,

Draga Muci!

Prebral sem vse tvoje prispevke, res so izčrpni, in moram priznati sem se tu pa tam tudi prisrčno nasmejal. Na osnovi napisanega doživljam tebe in tvojega moža kot ekstravertirani osebi, ki si vse povesta v obraz. To, da sta oba ekstravertirana, je dobro, vsaj ne tiščita neizrečenih stvari v sebi. Ni pa dober način, kako si sporočata stvari, da ne rečem, kako si jih zmečeta v obraz. Ker svetujem tebi, se bom osredotočil na tvoj delež odgovornosti.

Prav je, da mu poveš, kako njegove pripombe vplivajo nate, kako se ob tem počutiš in izraziš svoje nestrinjanje z njegovimi komentarji in žalitvami. Ni pa prav, da mu v jezi očitaš stvari iz preteklosti in tudi ti njega žališ. S tem samo dolivaš olje na ogenj. Tvoje vedenje na morju je bilo pravilno, ujčkala si otroka in mu šele potem povedala, da se ni primerno obnašal, brez obtožb. No, to se ga je tako dotaknilo, da se ti je potem prišel opravičiti, a kaj ko tudi ti ne moreš iz svoje kože in potem opravičila nisi hotela sprejeti. S tem si spet začela z zaostrovanjem situacije. Skratka, nauči se kar se da mirno sporočati, kaj se ti ne zdi prav in daj možu dovolj časa, da se nad tem zamisli. To je bolje kot podžiganje jeze.

Oba se morata naučiti, kot pravi naš narod »prešteti do deset« preden se odzoveta. Ko pa se odzoveta, pa naj bo to v duhu nenasilnega sporočanja. Ni prav, da svojega neprimernega vedenja opravičuješ z njegovim. To, da se on včasih tako obnaša še ne pomeni, da se moraš tudi ti. Mislim, da bi vama obema Šola čustvene inteligence zelo pomagala, saj si napisala, da ne želita, da bi vajin otrok odraščal v okolju, kjer se starša pogosto kregata.

Glede preobremenjenosti z gospodinjskimi deli pa se poskušaj, vendar v mirnem in sodelujočem tonu, pogovoriti z njim, katera opravila bi bil sam pripravljen še prevzeti. Nekaj že dela, previja otroka, nosi smeti popravlja in čisti pipe ipd. Zagotovo bi bil pripravljen še za kaj poprijeti. Povej mu, da je vse to zate preveč, naštej mu, kaj vse delaš in ga prosi, naj razmisli, kaj bi lahko prevzel, izbiro pa prepusti njemu.

Sicer pa sem dobil vtis, da se tudi on trudi poboljšati in da se imata rada. To je zelo dobro.

Lepo te pozdravljam in držim pesti za vaju!

Posredujem odgovor Renate Bokan.

Lep pozdrav,
Boštjan Trtnik

———————

Veliko, tudi zanimivih in uporabnih nasvetov je bilo zapisanih. Nekateri so lahko učinkoviti, spet drugi pa se ne “primejo”, tudi zato, ker nimajo osnove, na kateri bi temeljili. In ta problem vidim pri vas oz. v vašem odnosu. Očitno je, da se je skozi vašo mladost izrazito in močno oblikoval del psihe, ki ga nekateri imenujejo anima (ženskost, ženski del psihe –Jung), kar je normalno, glede na vaše izkušnje iz otroštva. Manjkala je vloga očeta, tisti, ki otroku pomaga “zapustiti gnezdo”«, ga pripravlja na soočanje z zunanjim svetom ter pomaga, da se vez z materjo in očetom pravilno transformira.

Danes kot odrasla oseba delujete predvsem iz tega dela sebe, iz svoje anime. Premalo izrazit je moški pol (animus), to je tisti del psihe, ki omogoča, da se postavimo zase, postavljamo meje, izražamo voljo, potrebe, cilje … Za integriranega človeka je potrebno, da ima oba dela sebe dokaj razvita in v nekem skladju.

Potrebno bo nekaj storiti, da presežete vzorce (ženske, generacijske, podedovane, pridobljene) in se postavite na lastne noge. Dokler ste takšni, kot pričakuje mož, je OK, ko pa to vlogo malo zanemarite, je žaljiv in predvsem zelo nezrel. Močno ste ujeti v vlogo žene, matere in podrejeni moževim prepričanjem. Nekatera so ustrezna, mnoga pa tudi ne.
.
Predvsem skušajte okrepiti svoje “moške” lastnosti, ki bodo preprečile, da bi manipuliral z vami in vas izsiljeval. Na ta način boste pomagali tudi njemu, da se sooči s svojim neprimernim načinom komuniciranja in včasih tudi manipuliranja. Razvijte močnejše samospoštovanje, postavite se po robu moževim žaljivkam, dostojanstveno in odločno. Z malo besedami in z odločno energijsko držo. Priznajte in opravičite se mu za svoje neprimerne odzive ali besede in mu povejte, da tudi od njega pričakujete, da vas spoštuje kot človeka in ne zgolj zaradi vloge matere in žene. Postanite mu enakovreden partner, kar pomeni, da se zavedate svojih dolžnosti v družini, vendar pričakujete, da bo izpolnjeval tudi partner večji del odgovornosti kot jo sedaj. Tako bosta na preizkušnji njegova in vaša zrelost in ljubezen..

Zrelo in odgovorno partnerstvo je zelo drugačno kot je vajino. Primerjanje vas z vašo mamo govori o moževi osebnostni nezrelosti . Vprašajte se, zakaj pristajate na nekaj, kar ne želite in kar ni prav. Saj se vendar zavedate, da je večina bremena na vaši strani. Bolj boste sledili njegovim pričakovanjem, slabše bo. Imate pravico do počitka in do tega, da vam pri opravilih pomaga ali pa da si poiščete pomoč. Nikar ne ostanite v vzorcih svojih staršev in še huje, v vzorcih svojega moža.

Ne gre zgolj za organiziranost (čeprav je tudi ta pomembna in vključuje lahko tudi zunanjo pomoč). Vaša vrednost ni v tem, kaj in kako hitro postorite to in ono, temveč ste vredni zato, ker ste to, kar ste, ker se trudite za zakon, za svoj razvoj in otroka in zato, ker ste bitje, ki si spoštovanje tudi zasluži. Kot vsak drug človek.

Ni problem višja plača, problem lahko postane, kadar vaša zrelost močno prekaša njegovo. Napisali ste, da nimate časa niti za kakšno knjigo, pa vas bom vendar napotila prav na to, knjige ali še bolje program, ki vam bo pomagal, bi vam prišel zelo, zelo prav.
Morda vam bosta partner in otrok nekoč hvaležen za vašo modrost in ljubezen, ki jo boste razvili z leti osebnega razvoja. Začeli ste dobro, saj se problemov zelo zavedate in iščete rešitve, potrebno pa bo nadaljevati. Hitrih in učinkovitih nasvetov je bolj malo. Imate ljubezen in voljo, oboje je nujno potrebno, kadar se lotimo postopnega spreminjanja sebe in izboljšanja partnerskega odnosa.

S spoštovanjem,

Renata Bokan
Šola čustvene inteligence
http://www.cdk.si/sci

Najlepša hvala za odgovora Boštjanu Trtniku (oziroma Renati Bokan) ter Branetu Krapež!

Odločila sem se, da bom kljub pomanjkanju časa vzela v roke kakšno knjigo o čustveni inteligenci (nisem tako seznanjena…menda sta dve izdaji?!). Ali še mi morda priporočate kakšno drugo knjigo, ki bi mi v mojem primeru prišla prav?

Lep pozdrav!

Knjig o custveni inteligenci je tudi v slovenskem jeziku kar precej. Predlagam, da povprasate v knjiznici ali pobrskate po internetu. Vsekakor priporocam knjigo uciteljev Sole custvene inteligence Od custvene inteligence do modrosti srca. V njej je zbranih 67 clankov, ki so razvrsceni v 6 vsebinskih sklopov: odnos do sebe, custvena pismenost, zivljenjski izzivi, komunikacija, medsebojni odnosi, ljubezen.

Lepo vas pozdravljam!

pisala sem vam na mail