ne najdem ga
Vedno sem rada zahajala v cerkev. Čutila sem, da tam najdem svoje zavetje in mir. Molila sem in prosila Stvarnika, da mi pomaga na življenski poti.Veliko stvari se mi je izpolnilo, z zadovoljstvom sem sprejemala Življenje. Toda v zadnjem času mi gre vse narobe. Nič se mi ne izpolni. Nič ni tako, kot bi jaz želela.
In zdi sem mi, kot da se mi vse moje molitve ne uresničijo.
Postala sem drugačna in nič več ne iščem zatočišča v cerki, tudi molitev me ne osrečuje. V skladu s svojim življenskim nazorom izpolnjujem svoje svoje obveznosti, toda nič se ne dogaja z zaupanjem in nič več ne iščem v cerkivi moj mir, ker ga ne najdem.
Vem , morala bi vztrajati, toda občutek imam kot da sem zavržena, nepotrebna in izrinjena iz raja.
Zakaj tako ?
vera je nekaj, cerkev pa nekaj popolnoma drugega. Cerkev je kot top shop, biznis pač.
Odgovornost za lastne odnose prevzemi zase in jih ne prelagej na nekoga tretjega. To je najlažje. Poslušaj sebe, raziskuj se, tvegaj in se uči od svojih izkušenj. Glede na povedano, je bolj videti, da sanjaš, kot pa da dejansko tvegaš in, če že tvegaš, se smiliš sami sebi, ker se ti kao krivi krivica, kot pa vidiš izkušnje kot nekakšen dar, da si lahko v stiku s samo sabo in da se od tega lahko kaj naučiš, da boš naslednjič naredila toliko drugačen korak, da bo malenkost bolje.
Odnosi so evolucija in ne revolucija. Vlagati je potrebno skozi po malem in ne kampanjsko.
Spozna(va)j se do te mere, da vidiš kaj lahko daš v odnosu, v čem si močna in v čem šibka zakaj sploh potrebuješ odnos. Pa to ne mislim tako, da poslušaš en kup pametnjakovičev, ampak tako, da poslušaš tiste, ki so v odnosu s tabo. tako se boš lahko odkrila, spoznala sebe in posledično delala na samozavesti. Ker močno dvomim, da bi želela bit s tako verzijo sebe, kot zdej to pišeš.
In, s tvojim neuspehom nima, po tvoje stvarnik, po moje narava, kaj veliko. Ampak bolj sama. “Ja, ampak veš… jaz se imela smolo v življenju”. Vsi smo jo imeli in tu je en pokazatelj, ki ti pove, da se moraš bolj potrudit in ne manj jočeča v nekem kotu.
Če želiš spremembo, jo naredi. Poglej kaj v tvojih odnosih ne daje želenih rezultatov in to spremeni. Če misliš, da nisi dovolj spoštovana, naredi kaj na tem. Najdi ljudi, ki uživajo spoštovanje, ki ga želiš in se uči od njih. Opazuj jih, druži se z njimi. Če se ne počutiš dovolj žensko, če se ne počutiš dovolj seksi, ravno tako… Formula je enostavna, korake boš mogla delat pa izključno in samo ti.
Danes bom vneto molila, da bi se kosilo skuhalo samo ali da ga kdo prinese … karkoli, samo da meni ne bi bilo treba kuhat.
Dvomim, da bo uspelo 🙂 Bi pa morala že naglas povedat, kaj želim, in mogoče bi se me kaka soseda z malo domišljije usmilila (naslednjič pa jaz nje, zakaj pa navsezadnje ne).
Na glas povedat, bit aktiven, si prizadevat še s kako mišico več kot samo tistimi, ki držijo roke v molitvi in kolena v klečanju. Ne, vera, bog, molitev ne delujejo tako, kot si ti to predstavljaš.
Veren možakar je ob poplavi splezal na streho svoje hiše. Mimo se je v čolnu pripeljal sosed in mu rekel:
“Lojze, skoči v čoln!”
“Ne, jaz čakam, da bo Bog naredil čudež! Nikamor ne grem s teboj!”
Čez nekaj časa je mimo Lojzetove hiše pripeljal reševalni čoln z gasilci in gasilci so ga pozvali, naj skoči v njihov čoln.
“Ne, nikamor ne grem! Čakam, da Bog naredi čudež!”
Voda je še kar naraščala in nad streho Lojzetove hiše je krožil helikopter. Reševalci so z megafonov pozvali Lojzeta, naj se prime za vrv, ki so jo vrgli iz helikopterja.
“Ne!” je zakričal nazaj. “Čakam, da Bog stori čudež!”
Kmalu je povodenj preplavila tudi streho Lojzetove hiše in Lojze je utonil. Ko je prišel v nebesa, da je Sveti Peter že pri vhodu vprašal:
“Zakaj pa nisi sprejel pomoči, da ti rešijo življenje?”
“Čakal sem, da bo Bog storil čudež!” je povedal Lojze.
“Ampak, saj ti je poslal dva čolna in helikopter, ti pa nisi hotel sprejeti pomoči. Kaj bi ti še hotel, da ukrenemo 🙂 ?”
Lep pozdrav
marinec
Torej.. kaj se dogaja zadnje čase, da si več ne zaupaš? Cerkev niti ni pomembna, kajti v preteklosti si našla mir v sebi, ker je vse dobro šlo. Sedaj pa nekaj škripa. Kaj? Zato ni več miru v tebi. Poišči pravi razlog, pa si boš spet zaupala. In ko si zaupaš, je mir tu. Vprašaj se, zakaj se počutiš zavrnjeno, odrinjeno? Ma, nič ni narobe, če prosiš za pomoč od zgoraj.. ampak ti si tista, ki pa moraš kaj narediti! To je le prilika, da se še kaj naučiš o sebi.