Pozdravljeni!

S fantom sva skupaj 3 leta, najin odnos je vredu, problem pa je tašča in njena prijateljica, ki živi že zelo dolgo pri tašči, ker ni poročena in nima otrok. Torej, v eni hiši živijo on, tašča in tista gospa (tast jje že pred časom umrl).

S taščo (65 let) se nikakor ne ujamema, ker sva popolnoma različnih karakterjev – ona je staromodna (popravljat je dala črno-belo televizijo, plačala 120€ in bila vesela, ker ji ni bilo treba kupiti nove, saj si je to televizijo pred mnogimi leti sama izbrala in ji je pri srcu – tako je z vsem pri hiši, staro pohištvo, gospodinjski aparati, dotrajana posoda …), ima me za majhno punčko, z mano se pogovarja kot s pet let starim otrokom (buci, buc, kak je naša mala srčkana ipd.), ko gre za kakšno resnejšo odločitev, ki bi jo rada s fantom sprejela, se vmeša zraven in pravi, da bo ona vse uredila s sinom, ker ima že izkušnje, vse, kar naredim, oceni in reče: “Saj se boš še naučila.”

Njena prijateljica ji je čisto podobna oz. je še hujša. Ukazuje mojemu fantu (sama ima samo osnovno šolo) in si skozi domišlja, da je njen sin (stara pa je 73 let) in da ima pravico o vsem soodločati.

Rada bi se vselila k fantu (imava novo hišo, notranja oprema je sicer po taščini zasugi stara, iz prejšnje stare bajte, jaz bi rada vse spremenila, a mi ne dovoli) pa samo zaradi njih odlašam.

Vsakokrat, kadar se pogovarjam s fantom, se ena od njih priključi zraven z razlogom, da me redko vidita in imata tudi onidve pravico biti malo časa z mano, tako da s nimava nobene zasebnosti in intime.

Počutim se zelo slabo, v zadnjem času mi je celo zelo padel libido za seks, ker se z njima v hiši sploh ne morem sprostiti, vse se mi gnusi, skozi prisluškujem, če katera od njih stoji pri vratih, zavračam fanta, ki ni nič kriv (tudi sam bi rad bil sam z mano, ampak ne moreva si privoščiti drugega stanovanja, hišo, ki jo je moj sam financiral – poleg pokojnega tasta – pa bi prepustila njej), vedno bolj sem žalostna in zamišljena.

O otroku sploh ne upam pomisliti, ker nočem, da je v njuni bližini, želim si ga pa neskončno.

Pogovor z njima ne bo pomagal, ker ničesar ne upoštevata in vse prištevata k moji že davno minuli puberteti.

Kaj mi svetujete, kaj naj storim, se že čisto obupana.

Hvala za razumevanje in nasvet.

Tjaša

In kaj na vse to pravi – mamin sinko ???

Ne razberem ali boste živeli skupaj, glede na vse napisano pa bi toplo priporočal da nikar ! Verjetno šele v bodoče se bo prav izkazalo kako samostojen je tvoj partner, če je pod maminim vplivom pa bo še težka zate. Seveda, če ne bosta dorekla “pravil igre”.

Dejstvo je, da v takem začaranem krogu ne moreš srečno živeti.
Samo z obema ženskama ne boš nič rešila, rešita lahko samo skupaj s fantom.
Čimprej, tem bolje – sicer po šla vajina zveza po zlu.

Če je fant dovolj odrasel in odgovoren, bo poskrbel, da bosta imela SVOJE življenje: Tašča s prijateljico naj pride na obisk, ko bo povabljena, sicer pa ne. In v vajino življenje naj se ne vtikata: kako bosta opremila stanovanje, se bosta pa že sama odločila. In če bosta njeno kramo vrgla proč-jo pač bosta.

Ta odnos uredita, če pa ga ne moreta, pa bolje da se razideta.
Kajti otrok, ki ga imaš v mislih, ne bo rešil ničesar, samo poslabšal bo situacijo. Če se ženski že zdaj v vse vtikata, verjemi, da bosta hoteli še tvojega otroka vzgajat. To pa ne bo dobro ne za fanta, ne zate, še najmanj pa za otroka.

Pozdrav!

CEC – fant ni mamin sinko, tudi njemu vse skupaj greni življenje, ne želi si bivati pod isto streho z njima, redko spregovri kakšno besedico z mamo ali gospo, ampak ko hoče kaj spremeniti, tašča v jok, tarna, da jo bo s takšnim obnašanjem pokončal, skratka, ko ji omeni spremembo, se začne cirkus.
Oba bi se preselila kam drugam, ampak kaj ko je moj vložil toliko truda in denarja v hišo (če ne bi takrat bilo tasta, bi verjetno stala še stara bajta), veliko je delal sam, da bi prevarčeval in bi jo bilo težko pustiti mami (polovice je lastnica), da bi potem ona iz zamere kaj naredila kakšno neumnost na hiši. Saj pravim, začarani krog.

VALENSKA – drživa skupaj, rada bi imela mir, ampak, kot sem že cecu odgovorila, ne gre tako enostavno, res pa je, kot praviš, da bo najina zveza šla po zlu, če ne bo bolje (kot sem napisala, padel mi je libido in vem, da to partnerja moti). Otroka si oba želiva, sva odgovorna in vem, da bi bila dobra starša, ampak uporabljava kontraepcijo in ga ne misliva imeti z njima v hiši. Naju pa žalosti, da bova otroka imela najbrž v poznih letih, čeprav sva želela biti mlada starša.

Ah, ne vem več kako naj rešiva vse skupaj … upam, da nama bo čas pomagal, na kaj drugega težko računam:S

To, da tudi fantu to greni življenje, še ne pomeni, da NI mamin sinko. Slednje ne bo, ko bo zaropotal, postavil mamo na svoje mesto in to neglede ne njeno tarnanje, Če je odrasel, potem ve, da ne more biti njegova samostojnost vzrok za mamino ‘pokončanje’ in podobne brezvezne finte.

In glede na vse skupaj resnično nimata druge kot da se odselita. Lahko tudi ločita stanovanju, vsak svoj vhod (sklepam, da tega še nimate), kljuavnico in zvonec. Tašča in njena prijateljica pa bodo pač prišle, ko bosta vidva to dovolila.

Se popolnoma strinjam s Xenno. Fant je lahko nesrecen, ampak dokler ne bo orenk zaropotal, bo mamin sinko. Del odrascanja je tudi, da koncno zahteva svoje – v smislu, da se natancno pravno doloci in zapise, kateri del v hisi komu pripada glede na vlaganja. Ko se bo to uredilo, se bosta umirili tudi obe gospe, ker bosta tocno vedeli, koliko je ura. Ali bosta locena vhoda (kot je rekla Xenna) in boste imeli mir in dobre odnose, ali pa bo lahko fant svoj delez lahko tudi prodal oziroma oddal in zacel nekje drugje. Tako da prej ko se ta premozenjska papirologija uredi, prej bo on odrasel v svojih in njunih oceh.

Tjaša1, iz tvojega pisanja sem razbrala, da vama je res hudo v tej situaciji, s taščo, ki se je v svojem razvoju nekje zagozdila in ne zna naprej. Vidim, da si ti v redu oseba, zrela in razsodna, s pozitivnim pristopanjem. Občutek pa imam, da sta s fantom vseeno premalo odločna, kar se tiče odnosov s taščo, ki je to vsekakor pogruntala in to izkorišča, pri sinu in pri tebi. Morala se bosta s skupnimi močmi počasi vseeno bolj postaviti zase. Spoznati mora, da nista nebogljena otročka, ki morata biti odvisna od njenih odločitev. Mogoče bi se dalo vsesti in počasi pristopiti k stvari, če to ne gre, pa jo bo treba postaviti pred dejstva. Mislim, da drugače ne bo šlo, ker vama bo še naprej grenila življenje. Postavita za začetek nekaj pravil, ki se jih ona mora zaradi spoštovanja do vaju začet držat. Za začetek morda, da se v vajine odločitve ne nima pravice vtikat. Večje breme je seveda na sinu, ki mora postat bolj odločen pri tem, s pravilnim pristopom in brez strahu, kako bo reagirala.

Saj veš, v življenju je tako, da ko smo dovolj močni in pripravljeni na neko situacijo, v pozitivnem smislu, se nam ta kmalu zgodi. Preden pa pridemo do tega, je ponavadi potrebnega dosti trpljenja in dela na sebi.

Želim ti, da se vam kmalu obrne na bolje, saj bi bilo škoda, da gre vajina zveza zaradi tega po zlu.

HOJKA – pravno je določeno, da je pol hiše njene, pol pa od mojega, kar se gradnje in zunanje obnove tiče ni ona prispevala ničesar, vse je naredil moj fant z veliko truda in odrekanja (nekaj malega sem prispevala tudi jast, kolikor lahko, ker sem še zaenkrat študentka v 4. letniku).

Lahko je zaropotati, kaj pa če tašča proda komu (ali zapiše komu drugemu v oporoki) svoj delež in bova imela hišo, kjer je polovica najina polovica pa od čisto nekoga drugega, ki bo komaj čakal, da nama zastavi kar se da veliko ceno odkupa, pomislite, odkupovati bova morala lastne žulje!?

Sem premišljevala, tako kot ste napisali, da bi se odselila, sva se tudi pogovarjala in fant je sicer s težkim srcem (ne zaradi tašče, ampak zato, ker ve, koliko je moral delati za to, kar imava) nekako sprejel dejstvo, da bo treba mogoče oditi, če se ne bo rešilo drugače.
Največji probelm pri vsem skupaj nama predstavjajo finance, ker jih imava res zelo malo, za iz meseca v mesec, kakšno stanovanje si bova težko privoščila.

Počutim se z zvezanimi rokami in zavozlanimi živci.

Ej, ne mi rečt, da tip ni mamin sinko. Sam sem bil to, tako, da poznam definicijo. Ja, tud pri men doma, če se hočem kdaj kaj skregat, mama začne jokat.
Povedal sem ji že, da je to izsiljevanje (nekateri so se ob tem oglasili, da tega ne razumejo), ker pač z jokom izsili svojo voljo.
Zdaj nimam več hudih problemov, da bi moral postavljat mejo.
Ne pustim se ji izsiljevat na ta način.
To o nelegitimnosti joka lahko tudi tvoj fant pove svoji mami.
Če pa ne bo nič zaleglo, se pa oglasita v družinski posvetovalnici. Morda povabita še mamo.

Odselita se. To je zelo enostavno – njima je stanje, takšno kot je, prav fino. Ga ni nasveta, ki bi ga lahko nekdo dal in se bosta ženski čudežno spremenili.

Jaz recimo, zlahka postanem izmed tistih, ki jih čitaš po forumih: “Staršev nisem videla že 10 let ….”. Ko je treba izbrati med primarno in sekundarno družino, se samo nesposobni odrasli ljudje odločijo narobe.

Glede drugega dela posta razumem, da vama finančno najbrž ni lahko. A tudi duševnega zdravja ne moreš kupiti. Kot sem ti že napisal, tašči so njene igrice prav fajn, ona se spremenila zagotovo ne bo. Temu, kar počne, se reče patološki vedenjski vzorci. Takšni pacienti so zelo trdno prepričani, da imajo zelo veliko pravic(“imasta pravico biti tudi malo z mano”), verjami mi.

> Lahko je zaropotati, kaj pa če tašča proda komu
> (ali zapiše komu drugemu v oporoki) svoj delež in
> bova imela hišo, kjer je polovica najina polovica
> pa od čisto nekoga drugega, ki bo komaj

Kar pa se tiče lastništva, polovica je njegova, ne vajina. Očitno te zelo skrbi, kaj bo, če tašča kaj naredi z njeno polovico. Možnost, da kaj naredila (prodala, zapisala drugi osebi) sicer obstaja, a je zelo majhna. To je enako kot z jokanjem, gre za izsiljevanje (imeli smo primer v družini). Jaz pravnik sicer nisem, a, če obstaja možnost, da bi bila njegova polovica “ogrožena”, vama svetujem, da si fant poišče pravno pomoč – najame odvetnika, ki bo preučil nastalo situacijo in mu znal svetovati. Pravo ne ščiti samo tašče, ampak tudi njega. O skupnem lastništvu je dosti govora na forumu Ločitev, kjer si ločenci nagajajo tako, da ne želijo prodati skupne lastnine. Če je lastništvo skupno, je skupno. Lahko se samo proda in denar razdeli na pol. VeČ o tem si lahko prebereš na http://www.pravniki.info/pravni-predpisi.html, solastništvo nepremičnin ureja stvarno pravni zakonik, lahko pa konkretna vprašanja postaviš tudi na njihovem forumu.

Sicer pa, jaz bi bil na vajinem mestu vesel, če bi jo ženska hotela prodati. S svojo polovico kupnine bi si kupil stanovanje in še bi mi ostalo za notranjo opremo. Prav nič me ne bi čudilo, da če bi ženska načela novo izsiljevalno temo na račun prodaje njenega deleža in bi tvoj fant bil takoj za, bi si sama hitro premislila.

Ampak, čakaj malo? Kaj je sedaj sploh v tvojem interesu? Imeti otroka, intimnost, mir pred ženskama, duševni mir ali hiša? Hej, izbiraš lahko … Uff, ta presneta izbira, kajne … 🙂

Se strinjam s tem, kar je napisal rachek. Ne bodita navezana na hiso. Ce je treba, prodajta in pojdita na svoje. Kar je vazno, sta vidva in vajina ljubezen, pa otroci itd. Kot vidis, hisa prinasa velik del problemov, ker pride v paketu z osebo, ki ne bo kar izginila. Danes ljudje zivijo zelo dolgo; lahko da bo docakala visoko starost in bila vsak dan bolj zoprna. Kaj ti pomaga lepa hisa s takimi stanovalci? Veliko srecnejsa bosta nekje stran, ceprav na manjsem. Tako da orenk razmislita o prodaji in selitvi.

Pozdravljeni!

RACHEK – imaš prav. Zdaj že ves čas tuhtam in tuhtam, berem vaše odgovore, ki mi zelo pomagajo in sem jih zelo vesela – vsaj nekdo mi lahko reče nekaj vzpodbudnega in pametnega, ker od doma tega ne morem pričakovati – ampak si s težavo prihajam na čisto.

Takole sva se zmenila – zaenkrat taščo povsem ignoriram, fant se pogovarja z njo le najnujnejše. Ker nimam dohodkov, bom požrla eno leto življenja in ostala v tej hiši skupaj z njo, vendar to ne pomeni, da se ji bom prilagajala. Postopoma bom začela metati skozi okno vse njene ideje (sesalnik, posodo …) in po možnostih nakupovati svoje stvari. Vem, da sem precej trdna oseba in se bom trudila preživeti ta čas, da si finančno opomoreva (med absolventom si bom poiskala boljše delo, kot ga imam zdaj – zdaj pač ne morem preveč delati, ker mi bo fakulteta počivala, kar ni moj cilj – rada bi čimprej do izobrazbe in vem, da bom zmogla, tudi se trudim imeti povprečje nad 9, da dobivam maksimalno štipendijo, potem pa upam na službo).

Ne mislim odnehati in borila se bom za svoje dobro pa tudi če bom nazadnje res morala živeti nekje povsem drugje.

Navsezadnje imam pa eno prednost pred njima – sem mlada, zdrava in v koraku s časom, njiju pa pesti pomanjkanje zdravega razuma, staromodnost, neumnost in STAROST.

Tjaša1, vse v redu in prav, ampak ta STAROST me je pa malo šokirala. Ali misliš s tem, da je starost vedno lahko le problem in nekaj negativnega. Tako zgleda, ko si dala starost skupaj s pomanjkanjem razuma, staromodnostjo in neumnostjo. Ne morem se strinjat s tabo. Saj vsi stari ljudje niso taki kot tvoja tašča, ki je kot praviš, tako nemogoča. Poznam dosti starejših ljudi, ki so čisto v redu osebe in mlajši dobro shajajo skupaj z njimi, oziroma oni dobro shajajo skupaj z mlajšimi.
Upam, da nisi mislila, tako, kot si napisala, ampak da si le jezna na tvojo taščo in je to posledica tega.

Pozdravljeni!

JUTROO – ne razumem, zakaj te je šokirala ta trditev. Nisem govorila o vseh starejših, npr. imam babico, ki je dobra duša, prijazna do mojih staršev in vseh vnukov in vnukic, jo zelo spoštujem in sem rada z njo.

Govorim samo o teh, mojih dveh primerih – starost pa sem omenila zato, ker jima z ničemer ne moreš do živega, ko pa omeniš leta, pa vsaki zleze tema na obraz – to je edino, kar ju muči in pri njiju je pač tako, da je starost združena še z ostalimi naštetimi lastnostmi – takšni sta.

Spoštujem druge ljudi, pri čemer ne gledam na starost, izobrazbo, denar …, ampak ker si to enostavno zaslužijo (govorim o tistih, ki jih poznam, osnovno spoštovanje do sočloveka je drugo in tega brezpogojno gojim). Tisti, ki me pa ne spoštujejo, pa jih tudi jaz ne mislim, zakaj bi si zadajala klofute, če se lahko obrnem vstran?

Ponavljam, da ne bo kdo užaljen: govorim samo o tem primeru.

Mi ne bomo nikoli shajali skupaj – npr. ne dovoli mi, da k hiši prinesem računalnik, HiFi opremo, plazma televizor, ker ona tega ne bo prenašala, poleg tega me sprašuje, kaj mi bo vse skupaj, ona tudi ni tega potrebovala (ddd???).

S fantom še vedno tuhtava, kaj narediti. Je precej zapleteno vse skupaj. Odločila sva se, da najprej poskrbiva za finance, tako da oba pospešeno delava, kolikor pač zmoreva, potem bova pa videla.

Hvala vsem za nasvete in to, da me poslušate (berete) in kaj vzpodbudnega, objektivnga, korektnega napišete, mi zelo pomaga.

Lp
Tjaša