ne morem verjeti…
Ne nisem jaz tista,ki se mi je to zgodilo temveč moja dobra prijateljica..Njen mož se je ponesrečil v prometni nesreči, za seboj pustil malega še ne dveletnega fantka iskrivega pogleda…njegovega pogleda..Ne znam si razložiti, enostavno ne moremo se sprijazniti,da ga več ni in ga ne bo nazaj. Da bi bila tragedija še večja je prijateljica bila noseča 12 tednov.. Ne vem kako naj ji pomagam, enostavno ne gre mi nobena pametna beseda iz ust,ker vem,da bo vse kar bom rekla slišati neumno. Besede kot so: saj bo bolje ali čas celi rane se mi v tem trenutku zdijo prazne,ne vem… enostavno ne najdem pravih besed. Ko se dobiva mi enostavno privrejo solze…in potem jokava obe… brez besed..
Aljaša,
verjamem, da ne moreš verjet.
Iskreno sožalje prijateljici. V kolikor ne najdeš pravih besed, včasih jih ni.
Stisni jo k sebi, stoj ji ob strani, pa jokajta, zjokati se je treba, da se malo žalost sprosti ven. Pa brez besed, če primernih ne najdeš.
Ne pozabi jo, vzemi si čas zanjo, če le moreš.
PRABABI
jaz sem bila na zelo podobnem pred nekaj več kot letom dni, tudi moj sinek je bil star malo več kot dve leti, hudo, hudo,… je pa bolečino nekoliko lažje premagovati, če imaš nekoga ob sebi, meni je bilo dodatno hudo tudi zato, ker naenkrat nisem imela nikogar, s komer bi lahko šla na sladoled, ven…
Pelji jo kam ven, na sprehod,….Veliko moči želim tudi tebi, kajti ni vsak tako pogumen, da bi bil z žalujočim in trpečim skupaj v najhujših stiskaj in morah.
Pozdravljena
Tudi jaz sem ena tistih, ki je izgubila moža. Pustil mi je tri otroke in še sedaj ne morem verjet, da se je to res zgodilo. Zakaj? Zakaj? Od njegovega odhoda je minilo skoraj tri mesece in lahko ti povem, da je bolečina vsak dan hujša.
Tisti grozno soboto, ko se je to zgodilo so vsi pridrveli k meni, od prijateljev, znancev, sodelavcev, sosedov in mi govorili besede in stavke, ki mi niso bili razumljivi in ki jih tudi nočem razumeti. Sedaj po treh mesecih, ko se je v srce naselila res prava žalost in osamljenost pa so le redki, ki si vzamejo čas zame. Veliko je takih, ki se me izogibajo, verjetno iz razloga, ker enostavno ne vedo kaj bi mi rekli.
Predlagam ti, da si vzameš čas za svojo prijateljico, jo obiščeš, z njo pa kar jokaj, čeprav čisto brez besed, objemi jo, stisni jo k sebi, poslušaj jo. Včasih veliko pomeni že, če te nekdo posluša. Verjetno bo hotela vseskozi govorit o svojem možu, vsaj pri meni je tako. Jaz bi o njem lahko govorila ure in ure in povem ti iz izkušnje, da veliko pomeni, če imaš ob sebi nekoga, ki te samo posluša. Zdaj je pravi čas, da stopiš do nje.
Bodi pogumna,stori to in vedi, da ni veliko ljudi, ki so človeku res pripravljeni prisluhniti ob teh trenutkih. Ne, da tega nebi hoteli, enostavno ne zmorejo.
lep pozdrav in objemi svojo prijateljico
Nataša
Aljoša
Kot ti je povedala že Nataša, ne zapusti svoje prijateljice.
Včasih se sama sprašujem zakaj praktično nikjer ne dobijo tisti, ki želijo žalujočemu pomagati, nasvetov. Saj vem, da smo si ljudje zelo zelo različni, samo če prebiram forum ugotavljam, da smo žalujoči pri katerih je partner umrl še relativno mlad v podobnem položaju. Morda bi pa mi tukaj morali začeti pisati priročnik z naslovom: Pomagati žalujočemu Kako?
Povsod je sedaj že ogromno svetovalcev in skupin za ločene, nas žalujočih pa se praktično vsi (tudi verske skupnosti) zelo izogibajo in se nas malo dotaknejo le ob Dnevu mrtvih. Sama sem že iskala skupino, ki bi se ji priključila, pa je nisem našla. (Sem se udeležila srečanj za žalujoče v okviru Hospica). Žal trenutno še nimam energije, da bi jo naredila sama. Špela je že organizirala srečanje, ker tudi njej to manjka.
s pozdravi, Ana