ne morem več

Spoštovani !
Prišla sem do točke, ko ne morem več naprej. Ne znam, ne zmorem…
Stara sem 45 let, poročena, mati 14 letnice. Vedno sem bila labilna in občutljiva osebnost. vedno sem imela težave sama s sabo, se iskala in nikoli našla. Sem edinka in bržkone tudi malo razvajena. Imam moža, ki je sicer dober človek. Vzgojen pa je v duhu, da dela samo on, služi samo on, žena mora biti dobra gospodinja, mati, žena, ljubica…Imava družinsko podjetje, kjer sem zašposlena in skrbim za računovodske in administrativne zadeve. On res dela cele dneve. Imava novo hišo z velikim vrtom, ki je moje največje veselje. Tudi hiša je velika in vedno ne zmorem vsega dela. Če mi paše cel popoldan lenariti, pač lenarim. Hči je v letih, ko jo razganja na vse strani. Po naravi je zelo podobna meni. Občutljiva, da je groza. Nesamozavestna, ima se za grdo (v resnici je lepa punca, visoka, vitka). Zdaj so ji hormoni podivjali in začela je preklinjati in odgovarjati. V firmi imamo veliko krizo, povezano z recesijo. Ker imamo veliko kreditov, je naše finančno stanje že par mesecev kritično. Če se v kratkem ne poberemo, nam lahko zarubijo poslovne prostore. Skratka, situacija je napeta kot struna in grozi, da se bo zdaj zdaj raztrgala. Jaz se v vsej tej zmešnjavi ne znajdem več. Zdravnik mi je predpisal antidepresive in po par mesecih ne čutim spremembe. Zatekam se k prenajedanju in posledično se redim. Zelo redim. Imam že 120 kg. S povečano težo imam težave že vse življenje, a kar se dogaja zdaj, gre čez vse mere zdravega razuma. Enostavno si ne morem pomagati. Samo žrem. Cel dan, na skrivaj…Gibam ne popolnoma nič. Boli me celo telo. Vsako delo mi je napor. Zjutraj najraje ne bi vstala iz postelje. Zanemarila sem se na celi črti. Vedno sem bila urejena in kljub previsoki teži sem dobro izgledala. Zdaj pa si ne morem privoščiti ne kozmetičarke, ne frizerja in ne kake malenkosti za dušo. Kak dan se mi tudi umiti ne da. Skratka, ležala bi, sedela in brala kako knjigo ali revijo. Pa malo spala in jedla, jedla…jedla do slabosti. Potem pa jokala in se smilila sama sebi…Nimam energije za hčero, ki mi že meče ven mojo debelost, da o možu ne govorim. Intimna sva enkrat mesečno ali pa še to ne. Govori mi, da sem lena…da bo vse prodal in šel, da naj zmigam svojo debelo rit… Jaz pa sem v situaciji, ko potrebujem razumevanje in podporo, ne pa žaljivk. Ne zmorem več. Pred sabo ne vidim svetle točke. Sovražim sebe in svojo nezmožnost karkoli storiti. Edino veselje mi je moj maček, ki ga obožujem. Kaj, kam, kako…?

V življenju se vse obrne.
Vsako obbdobje enkrat mine in minilo je obdobje, ko vam je bilo postlano z rožicami.
Ker je to sedaj za vas nova izkušnja, ki je niste bili vajeni, se seveda počutite nemočne. Zaradi občutka nemoči, strahu in obremenitev, si lajšate življenje z užitki, vam jih nudi hrana. Torej vam hrana omogoča, da lažje prenašate te psihične obremenitve.
Seveda pa to ne reši težav.
Vzroki še vedno obstajajo in ti so v vas.

Tudi, če stvari gredo tako daleč, da ostanete brez firme, še to ne bo konec sveta.
Še vedno boste lahko preživeli in tudi recesija ne traja večno.
Seveda se bo treba sprijazniti z manj in tudi od življenja manj pričakovati.
V teh trenutkih se raje posvečajte svoji družini in svoji hčerki, da ne bo doživljala istih travm, kot vi.
Še vedno imate veliko več, kot večina ljudi na zemlji in cenito to, kar imate.