ne morem več

Spoštovani !
Prišla sem do točke, ko ne morem več naprej. Ne znam, ne zmorem…
Stara sem 45 let, poročena, mati 14 letnice. Vedno sem bila labilna in občutljiva osebnost. vedno sem imela težave sama s sabo, se iskala in nikoli našla. Sem edinka in bržkone tudi malo razvajena. Imam moža, ki je sicer dober človek. Vzgojen pa je v duhu, da dela samo on, služi samo on, žena mora biti dobra gospodinja, mati, žena, ljubica…Imava družinsko podjetje, kjer sem zašposlena in skrbim za računovodske in administrativne zadeve. On res dela cele dneve. Imava novo hišo z velikim vrtom, ki je moje največje veselje. Tudi hiša je velika in vedno ne zmorem vsega dela. Če mi paše cel popoldan lenariti, pač lenarim. Hči je v letih, ko jo razganja na vse strani. Po naravi je zelo podobna meni. Občutljiva, da je groza. Nesamozavestna, ima se za grdo (v resnici je lepa punca, visoka, vitka). Zdaj so ji hormoni podivjali in začela je preklinjati in odgovarjati. V firmi imamo veliko krizo, povezano z recesijo. Ker imamo veliko kreditov, je naše finančno stanje že par mesecev kritično. Če se v kratkem ne poberemo, nam lahko zarubijo poslovne prostore. Skratka, situacija je napeta kot struna in grozi, da se bo zdaj zdaj raztrgala. Jaz se v vsej tej zmešnjavi ne znajdem več. Zdravnik mi je predpisal antidepresive in po par mesecih ne čutim spremembe. Zatekam se k prenajedanju in posledično se redim. Zelo redim. Imam že 120 kg. S povečano težo imam težave že vse življenje, a kar se dogaja zdaj, gre čez vse mere zdravega razuma. Enostavno si ne morem pomagati. Samo žrem. Cel dan, na skrivaj…Gibam ne popolnoma nič. Boli me celo telo. Vsako delo mi je napor. Zjutraj najraje ne bi vstala iz postelje. Zanemarila sem se na celi črti. Vedno sem bila urejena in kljub previsoki teži sem dobro izgledala. Zdaj pa si ne morem privoščiti ne kozmetičarke, ne frizerja in ne kake malenkosti za dušo. Kak dan se mi tudi umiti ne da. Skratka, ležala bi, sedela in brala kako knjigo ali revijo. Pa malo spala in jedla, jedla…jedla do slabosti. Potem pa jokala in se smilila sama sebi…Nimam energije za hčero, ki mi že meče ven mojo debelost, da o možu ne govorim. Intimna sva enkrat mesečno ali pa še to ne. Govori mi, da sem lena…da bo vse prodal in šel, da naj zmigam svojo debelo rit… Jaz pa sem v situaciji, ko potrebujem razumevanje in podporo, ne pa žaljivk. Ne zmorem več. Pred sabo ne vidim svetle točke. Sovražim sebe in svojo nezmožnost karkoli storiti. Edino veselje mi je moj maček, ki ga obožujem. Kaj, kam, kako…?

Odgovori•Citiraj sporočilo•Sledi temi•Posreduj sporočilo moderatorjem

Ce se potrebujes pomoc, me kontaktiraj.
Imela sem iste tezave, pa mi je pomagala gospa iz Trzica. Se splaca.

lp

Začni misliti nase, delati na sebi! Npr. vsak dan eno uro v naravo. Na začetku to mogoče komu ne bo všeč, sploh, če se boste še kam vpisali – fitnes, joga … Nekaj, kar ni predrago in kjer boste uživali. Dolgoročno je to najboljša naložba, ker šele ko boste sebi nekaj dali, boste lahko “koristni” za svoje bližnje. In boste sploh sposobni reševati težave. Začnite se ceniti! Saj ste že veliko dosegli! Pa tudi, če ne bi, pravico imate do svojega prostora pod soncem 😉

draga obupanamaca, kako zelo ti verjamem kaj se s tabo dogaja.Imela sem in tu pa tam še imam iste probleme z nažiranjem, zdravim se namreč za depresijo, ne da se mi v službo, za znoret je.
Koliko bi se midve imeli za pogovorit, kajti samo midve veva kako je.
lep pozdrav

draga obupanamaca, kako zelo ti verjamem kaj se s tabo dogaja.Imela sem in tu pa tam še imam iste probleme z nažiranjem, zdravim se namreč za depresijo, ne da se mi v službo, za znoret je.
Koliko bi se midve imeli za pogovorit, kajti samo midve veva kako je.
lep pozdrav

Draga obupanamaca
Moje mnenje o vprašanju, ki ga navajate, je verjetno zapoznelo napisano, pa vendar. Imam zelo podobno izkušnjo. Verjela, ali ne, tega je veliko. Ljudje smo obremenjeni bolj kot kdajkoli. Ko se situacija zaplete, ni pomembna velikost hiše, avta…materialne dobrine. Obstanemo nekje na sredini, nekje v breizhodnem prostoru…

Da ne pisarim brez veze. Nisem strokovnjakinja, nimam “papirno” podprtega znanja, mi je pa uspelo pri nekaj znancih- prijateljih in najprej pri sebi. Če želite in pomoč še vedno potrebujete, lahko sporočite kar tukaj. Izrazite željo če je še aktualna, pa se bova našli.

Na koncu pa še majhen nasvet: ne predajte se malodušju, ker to najbolj uničuje.
Srečno, Karmen