nevem kje naj zacnem. sprasujem se kje je smisel zivljena? vsaj mojega!? ne najdem odgovora, ne najdem smisla. dovolj dolgo se trudim, iscem, ampak brez uspeha. ne morm vec naprej, nevem kako, nimam energije, zelim si da bi bilo vsega konec.

ne vec rosno mlada, srednja 30-ta, brez sluzbe, brez partnerja, brez otrok. cesar koli se lotim v zivljenju mi ne uspe, kar koli naredim se mi sesuje, nikjer nisem dobra, nikjer se ne vidim, nic me ne veseli. in zacaran krog se nadaljuje. ucasih ni bilo tako, danes zal je.

knjige, pogovori, tudi svetovanja so ze za mano, mogoce je bil mini napredek, premalo za srecno zivljenje… kako naprej? prosim ne mi odgovarjat z vprasanji.

pridejo trenutki ko si zelim umret, nimam pa dovolj moci da bi to dejansko naredila. in ne morem tega narediti starsem. tako zalostna, nesrecna, brez upanja tavam v tem svetu in cakaj da bo konec… ali zalosti in bede ali zivljenja…

Pozdravljeni,

Velja, vam ne bom odgovarjal z vprašanji.

Razumem vas, da ste v težki situaciji, ko težko vidite izhod. Kot ste že sami nakazali, vsak človek išče svoj smisel življenja in je verjetno ena od težjih življenjskih nalog, ki jih imamo.

Vsak od nas ima svoj subjektiven pogled in doživljanje – v eni in isti situaciji lahko nekdo vidi en trenutek kot breme, drugi pa kot priložnost. Isto pa velja za eno in isto osebo v različnih časovnih obdobjih – ko lahko vidimo dogodek kot priložnost, v drugem razpoloženju pa isti dogodek kot breme. Veliko je torej odvisno od našega notranjega dogajanja in razpoloženja.

Omenjate knjige, pogovore in svetovanja. Česar ne vidim tu notri je psihoterapija, ki ni ne pogovor in ne svetovanje, ampak neka posebna oblika odnosa, ki jo v vsakdanjem življenju težko najdemo v vsakodnevnih stikih in osebnih odnosih.

Slišim, da ste v stiski in omenjate trenutke, ko si želite smrti. Poiščite si pomoč. Ne vidim smisla, da se tako mučite. Ena oblika je psihoterapija, druga so psihiatrična zdravila. Razlika med (psihoanalitično) psihoterapijo in psihofarmaki je v tem, da z zdravili vplivate na simptome, pri psihoterapiji pa na odpravi vzrokov za simptome. V akutnih primerih ali v primerih, ko se ne odločite za psihoterapijo je vsekakor priporočljivo, da si poiščete psihiatrično pomoč.

Lep pozdrav in srečno,