Lep pozdrav, znašla sem se v položaju, ko potrebujem vaš nasvet.
Stara sem 18 let in mislim,da imam vsega dovolj. Pisala bom po alinejah,ker je v moji glavi taka zmešnjava in ne vem,če bi se kdo znašel skozi moj roman.

-celo leto sem se trudila,vendar sem bila na koncu dobra z enim popravcem,ki sem ga naredila. Tako so se mi porušile sanje,saj ne morem iti študirat tisto,kar me veseli.

-imela sem kar nekaj prijateljev,vendar so me skoraj vsi zapustili. Ne vem več kaj naj spremenim na sebi,da bom ljudem privlačnejša in zanimiva. Rada pomagam in poslušam če ima kdo težave,menim tudi da sem kar informirana o stvareh tako da se da z mano pogovarjat o marsičem. Ne vem kaj delam narobe. Nekaj časa nazaj sem od prijateljice,ki mi je še ostala izvedela,da ex prijateljica širi o meni izredno “lepe” stvari,tako da je še tisti krog znancev zbežal od mene. Zdaj me je neka punca povabila na kavo(poznam jo samo prek neta),vendar ne upam iti.

-moj oče….ne vem kako naj to napišem. Imam težave z bratom in sem očetu skušala povedati,da ni prav ,kar mi brat dela pa je zahteval,da utihnem in je na koncu skoraj nekaj vrgel vame. Iz sobe nisem dolgo prišla. Ko je mama ukazala,da moram priti ven,je oče zraven rekel,da naj me pusti in da naj crknem notri. Mama se zdaj obnaša kot,da me v sobi ni. Govori samo z bratom,jaz pa kot da ne obstajam.

– in tu je še brat(mlajši od mene)…hočem biti dobra do njega ,vendar mi živci popustijo in rečem kaj grdega. On se do mene izredno grdo obnaša in mi govori kletvice(ne bom jih pisala). ne vem kaj naj naredim. Pogovor ne pomaga,saj mi ne pusti blizu,vabim ga da gre kam z mano ven,mu kaj plačam…pa nič. Zanj sem v prisotnosti njegovih prijateljev le tujka.

-moja postava je grozna. Veliko telovadim(3 ure intenzivno),vendar imam še vedno šlavfke. Saj ne izgledam debela,nekoliko močnejša,ampak mene to moti. Majce imam velikost S ali XS,hlače od 36 pa do 40. Ampak imam vseeno predebele noge. Kaj naj še delam,da bo šlo to stran?

-večkrat razmišljam o samomoru. Nekak nimam več strahu pred smrtjo. Vsi ob omembi smrti obnemijo,jaz ne. Nekak opažam,da nimam več čustev. Nič več ne čutim. Le še tesnobo in neko bolečino v prsnem košu. To sem zdaj nekako omilila z intenzivnim športom,vendar ne pomaga dolgoročno. Zdravil ne bi jemala,da bi našla psihologa…mogoče,ampak bi na skrivaj,ker bi pomoč psihologa pri nas v družini pomenila sramoto.

Vem,da sem napisala kup problemov in upam,da se bo našel vsaj kdo,ki jih bo razumel in mi vedel dati nasvet. Iskreno se zahvaljujem za vsakega.

Draga Orangina,
verjemi, da marsikdo razume tvoje težave, vendar pa se bojim, da tu pametnega nasveta ne boš dobila. Vsaj ne takega, ki bi ti zares koristil. Mislim, da rabiš strokovno pomoč, zlasti me skrbi tvoj stavek “..ni prav ,kar mi brat dela…”
Jaz bi ti svetovala, da isti post objaviš v forumu Psihiatrija, ali pa (še boljše!) stopiš do osebnega zdravnika in poveš vse, kar si napisala semle gor. Zdravnik ti bo že znal svetovati naprej. Stori to čim prej, prosim te!!! Pa verjemi, vse težave so rešljive.
Veliko, veliko sreče in poguma ti želim!!!

Pozdravljena Orangina!

Še kako te razumem in vem v kakšni koži tičiš. Poišči pomoč sebi, nihče ti je bo.
Stori to čimprej in videla boš, da se da vse urediti, predvsem pa si boš s pomočjo naj je to uradna ali alternativna. Mislim, da ta trenutek najbolj potrebuješ nekoga, ki te bo poslušal, te sprejemal takšno, kakršna si. Si v neki situaciji iz katere ne vidiš izhoda, vendar izhod je, zagotovo je, in to takšen, kakršnega želiš ti.
Želim ti, da poiščeš pomoč in svoje oči upreš v prihodnost.
Imej se rada in pazi nase!

Bo obisk pri strokovnjaku rešil probleme,ki jih imam z bratom’?Nisem prepirčana. Mislim,da bi predvsem on moral tja. Opažam tudi,da brat lahko pred staršema o meni govori,da sem nora,prasica itd,če jaz samo rečem,da mi je brat rekel da sem to pa to,da mi ni fer,da sem jaz spet pospravila celo kuhinjo,on pa je spal ali pa cel dan sedel pred računalnikom,se oče v trenutku spremeni in začne kričati name,kako sem mu v sramoto pred drugimi itd.

Draga Orangina,
tako pač je. Sebe lahko spreminjaš, drugih ne smeš. In da, strokovnjak ti bo pomagal, kako sprejemati in prenašati takšne situacije in krivice, ki se ti dogajajo.
Sedaj je trenutek, ko se moraš zavedati, da moraš reševati sebe, predvsem zato, ker je videti, da je to tvoja edina možnost. Ko se boš osamosvojila boš lahko odšla in zaživela svoje lastno življenje.
Veliko sreče ti želim.

pojdi od doma, če imaš možnost.

Upam, da še prideš pogledat sem. Tvoj oče je en navaden tiran, ki ne spoštuje svojega otroka. Za brata se ne sekiraj. Če le lahko, si reci, da bo že še prišel čas, ko te bo rabil ali pa mu bo potegnilo, da je kul imeti veliko sestro. Za zdaj ga pa daj me zadnje od svojih problemov. So drugi bolj pomembni. Resno ti govorim! Nič več ne razlagaj niti mami niti očetu, saj vidiš, da nimaš podpore od njiju. Ni fino, ampak vsako novo razočaranje nad njunim odnosom do tebe te pahne v črne misli in se ne moreš skoncentrirat na iskanje rešitev in pozitivne misli.
Kar se tiče kil je to tako, da se ti bo ves šport še kako obrestoval. Če le lahko, se malo manj glej. Grem stavit, da si prav ok, če ne kar idealna. Pa veš kaj velja poskusit? kakšen drug kroj oblačil, kakor si jih vajena. Lahko boš na smrt presenečena, kako lahko zgledaš bolj suho, manjša, večja, bolj okrogla…Tako le pogumno v trgovino in probavat vse kar še nikoli nisi probala. Saj je zastonj;-) Pa še zabavala se boš.
To s šolo ni super, ampak tud ni nobena katastrofa. Ampak kako bi lahko bila boljša, če imaš pa take bedne razmere doma. Lahko pa potegneš korist iz tega in greš študirat stran od doma. Jaz mislim, da je v tvojem primeru to skoraj nujno. Grem stavit, da se bodo odnosi doma popravili. Pa tudi če ne, boš pa prej in lažje sama sebe našla in nove prijatelje.. Pa nič si ovir ne postavljaj. Vso energijo usmeri v to, da to hočeš (če hočeš) potem boš našla tudi vire (štipendija, kako delati prek študenta, poceni sobo ipd). Lej, življenje zagrabi za roge. Zdaj ko greš na faks je to edinstvena priložnost. Tudi kar se prijateljstev tiče: spoznala boš cel kup novih ljudi in lahko iz njihovih reakcij vidiš, da si fajn. Na trače se pa nikar ne oziraj, in vedno si reci: to kar govorijo ni res in pika. Torej se ne splača sekirat. Veš tisti, ki kar nekaj verjamejo o drugih, ker so kdo ve kje nekaj slišali, takih tudi ti ne maraš za prijatelje. Ali ni res?
Vem, da ni enostavno, ampak začni tam, kjer je najbolj pomembno: pri svojem nadaljnjem šolanju in potem boš lažje reševala še druga področja.
To da misliš na samomor me nič ne preseneča. Vedno si reci: tole še probam, če ne bo bolje, lahko to še vedno storim. Meni je to pomagalo in glej ga zlomka – še sem tu in vse je super! Upam, da razumeš, kaj hočem povedati. Želim ti vse dobro in javi se kaj