pozdravljeni!

zgodba je sledeca: z partnerko sva skupaj ze vec kot pet let(stra 25 in 30 let). ze nekaj casa ziviva skupaj v najetem stanovanju. ona išče službo, žal zelo neaktivno. študira izredno. zato se je obrnila na starše, ki ji plačujejo njeno polovico najemnine in stroskov, dajo ji nekaj denarja za življenje.
z starsi se slabo razume, ze odkar se poznama in ve da mora stran od njih in zaživeti po svoje. se zelo trudi in obiskuje terapevta.
problem pa je v tem, da se vedno zivi tako kot ji diktirajo njeni starši. imajo svoje podjetje. in ko je dela veliko mora ona “nujno pomagati” in je tam dokler je pac treba. v tem času se ne videvama, slišima bol redko, ker nima veliko časa, ko pa se že pogovarjama po telefonu, je to pogovor o povsem vsakdanjih stvareh (vreme, kaj se je kkomu zgodilo) nič osebnega.
starša se do nje obnašata kot da je njuna last in mora izpolnjevati njihove zahteve. o tem sva se veliko pogovarjala in ve da to ni dobro. ampak je to priložnost, da zasluži nekaj denarja. mislim, da ima tudi slabo vest in misli, da mora izpolnjevati pirčakovanja staršev.
tako sva midva in najino skupno življenje kar naenkrat na stranskem tiru. ko pa sva skupaj, se velikokrat spreva, ker jaz delam v tej smeri, ki sva si jo skupaj izbrala, ona pa kar caka, da se bo samo zgodilo.
ne morem več tako naprej. zmešalo se mi bo. res mi veliko pomeni v življenju, ljubim jo, sicer se kot partnerja zelo ujemava. ampak ne morem več tako naprej, kar čakati in čakati, da zaživiva skupaj.
kaj naj naredim?

Kar bi ti lahko naredil, bi bilo, da ji pomagaš finančno tako, da ona nebi rabila staršev….to pa verjetno je težje.
Če si zaposlen, če mislita resno, bi bilo najbolje, da res živita kot par in ne kot sostanovalca, ki si stroške delita.
To je odvisno od vaju, kaj sta pripravljena storiti.

Dokler njej starši dajejo denar, jo podpirajo, ji celo nudijo zaslužek(poleg tega, da ji dajajo še za stanarino, šolnino, stroške), potem je logično, da se punca čuti in tudi je dolžna svojim staršem.
V bistvu oni niso dolžni njej pri 25 dajati za stanovanje, stroške, verjetno ji tudi terapevta plačujejo.
Dokler ti nekaj plačuješ, daješ, se počutiš tudi, da imaš pravico vedeti, kam ta denar gre. Da imaš pravico zahtevati povračilo ali vsaj hvaležnost.

Očitno punca nima urejenih odnosov, je odvisna od staršev in precej razvajena. Zato tudi s šolo odlaša, ker se ji truditi pač ni treba.
Ona ima vse ugodje, tudi če nima šole, službe.
Ko bi ji starši enkrat odrekli pomoč, bi bilo to zanjo krivično. Ona enostavno ni nikoli bila in ni-samostojna. Vedno so bili za vse starši.

Zdaj, na tebi je, da se odločiš: -ali boš prevzel vlogo njenih staršev: jo podpiral finančno, ji nudil ugodje in jo silil k šolanju-ona pa bo nesrečna, se bo počutila slabo, odvisno od tebe in ne bo ti mogla dajati tistega, kar boš ti za vračilo pričakoval: ljubezni. Ker punca v takih okoliščinah ne more biti samozavestna (tega nekako ne zna)
-ali ji pomagaš delno, da se osamosvoji, vendar pirčakuješ, da se čim prej zaposli (če študija ne zmore-naj gre v službo). Pa ne pri njenih starših, ampak nekje, kjer bo ves denar dejansko zaslužila. Verjetno bo mnogo manj, bosta morala živeti bolj skromno, se marsičemu odpovedati: vendar! punca bo postala samozavestna, ker bo sama nekaj storila za to, oba se bosta počutila bolje in se bosta zbližala, ker bosta samostojna! Vse, kar bosta imela, bo odvisno od vaju.
Zdaj, starši-če so vredu starši-ji bodo kot hčerki še vedno pomagali-sicer mnogo manj, ampak ni potrebno, da se z njimi skrega.
Obdržita stike, ne pa biti od njih odvisna.
Verjetno si delno tudi starši želijo, da bi hčerka bila bolj samozavestna in samostojna. Oni ji sicer pomagajo tako, da ji dajejo potuho, ampak to nikamor ne pelje.

Enostavno se mora punca malo vzeti v roke, končno nekaj narediti sama, tvegati.-če ji je do tega, da bi bila s teboj.

Ker če ti njo ljubiš, če bi ji ti rad pomagal…še ne pomeni, da ona čuti enako. Mogoče se ne odloči za ta korak, ker niti v vajino vezo ne zaupa. Pri starših se še vedno počuti bolj varno(finančno), kot pri tebi.

Če živita skupaj, sprejmita tudi slabosti! Staršev ni več. sta samo vidva. Skočita v vodo in plavajta!!

Morda pa se v zvezi le počuti varno; namreč svojega jaza niti nima, da pri teh letih vegetira, naj bo zate pomemben pokazatelj kako se bo (bi) v neki dani situaciji sploh znašla. Recimo nosečnost, recimo neko drugo breme (ne razumi navedbo nosečnosti kot da je breme) – kaj bo iz tega ? Beg od realnosti in iskanje podpore pri starših, s katerimi se naj ne bi razumela ok, dela pa vseeno pri njih. NIMA svojega ega ker ji ga ni potrebno imeti – starši jo vzdržujejo, ti ji daješ drugačno oporo.

Ti premisli v kakem položaju sploh si, kaj ti želiš od tega partnerstva, kaj ti daje, kje se vidiš v bodoče, je to karakterno primerljiva oseba zate… Ti sebe slepiš ali pa spravljaš z napisanim v protislovje; imata za zvezo obremenjujoče spore, pa vseeno navajaš da se kot partnerja ujemata. Pod tem zadnjim se lahko razpreda na dolgo in široko, je pa tudi odvisno kak karakter si ti, seveda tukaj beremo le tvojo zgodbo. Če jo upoštevamo, potem sledi kar sem napisal zgoraj, drugače se le vprašaj – za koga, za kaj ? Ti sam boš moral podvzeti neke korake, njej po napisanem sodeč mirno morje še kako prija…