Pozdravljeni!

Stara sem 21 let. in sem se znasla v situaciji, iz katere vec ne najdem izhoda… Vedno sem bila nagnjena k debelosti. Pravzaprav iskreno povedano nikoli nisem bila resnicno debela, le par kilc , 5-10, je bilo prevec (predvsem nazadnjici in stegnih, trebuh je bil vedno raven). Teza je vedno nihala, vedno sem se zredila zelo na hitro (tudi 10 kg v mesecu), izgbljala pa zelo počasi. Pred 2 leti sem nevede lepo uspela oblikovati telo (za 8 kg sem se približala idealni teži) potem pa je prišel razpad dolgoletne zveze, ostala sem sama… Tezave pa so se začele pojavljati predvsem v zadnjem letu, odkar so okoli mene v druzini zaceli vsi hujsati. Ker je zelo hitro izgubila veliko kilogramov (po moji oceni kakih 7 v 1 mesecu) in to ni nikogar skrbelo, sem se zacela upirati tako da sem zacela jesti. Samo da bi jim lahko oponasala… In zal mi je to prenajdanje postilo posledice. Okoli trebuha so se mi nabrale obloge ki jih nikoli nisem imela, dosegla sem najvisjo tezo za katero vem (na tehtnico ne upam vec stopit), zacela sem basat v sebe vse po vrsti… So dnevi tako kot danes, ko v sebe zbasem vsa kaj mi pride pod roke… Ne morem vec kontrolirati svojega pocetja. Mislim le se na hrano, hkrati pa sama sebe ze tako sovrazim zaradi tega! Ce imam moznost, poskušam izbruhati zaužeto, kar pa mi ponavadi ne uspeva! Ves čas si v mislih govorim kako sem debela, o tem da bi me kateri fant tako maral sem ze zdavnaj obupala! Ce bi me videli, bi verjetno mislili da pretiravam, toda mene to znotraj ubija! Poskusila sem z raznii dietami, vse brez uspeha zaradi pomanjkanja volje. Tudi s športom se ukvarjam, celo zelo rada imam šport. A kaj ko imam hrano in sladkarije tudi… Kje naj najdem pomoč, vzpodbudo? Vedno huje mi je ko pomislim da se je to moje mascevanje razvilo v nadlogo ki se je ne morem resit! Ne želim si biti suha kot manekenke, zelim si le urejene prehrane v mejah normale in zelim se imeti vsaj malo rada! Upam da bom vsaj pri vas nasla kaksne vzpodbudne besede… LP bucka

Iskreno se opravičujem za zamudo s svojim odgovorom.
Hvala za vaše pismo in za zaupanje. Glede na to, da so se vaše težave začele po izgubi dolgoletne zveze in po teževaha, ki jih opisujete poleg samega hranjenja, vam svetujem, da bi se o svojem počutju na splošno pogovorila s svojim zdravnikom ali psihiatrom. Ta lahko oceni, če gre v osnovi za znižano razpoloženje v smislu depresivnosti, ki jo znamo izredno dobro in učinkovito zdraviti. Na to kaže tudi pomanjkanje volje, ki ga omenjate. Najverjeteneje bodo vaše težave s hranjenjem izzvenele ali postale veliko bolj kontrolirane, ko se bo razpoloženje uredilo. Tudi nase in na svoje telo boste videla drugače.
Kar pogumno, veliko ljudi ima podobne težave, prepričana sem, da vas bo vaš zdravnik razumel.
Z lepimi pozdravi,

Marija Anderluh

bucka, pisi mi!