ne morem več
Začelo se je z očetovim alkoholom, njegovim razgrajanjem, nasiljem, izgubo službe in končno invalidsko upokojitvijo. Bistveno prepozno ga je mama zapustila, dva dni po tem je zahrbtno 9x zabodel soseda. Počutim se “označeno”, drugačno zaradi vsega, kar smo preživeli.
Ves čas sem visoko kratkovidna, na desnem očesu se je pojavila še degeneracija mrežnice, zgubila sem centralni vid na tem očesu. Dioptrija še vedno ni stabilna, strah pred izgubo je še prisoten, saj mi je ostalo dejansko samo še eno oko, ki tudi ni ravno v najboljšem stanju. Vmes sem ostala brez službe, preselili smo se v drugo mesto (sem zelo zadržana)… Starša sta prodala stanovanje in si razdelila denar. Oče se je odselil, a nisem prepričana, da bomo imeli mir. Mama je izgubila zaposlitev… Vem, da bi morala bit hvaležna za zdravega otroka (napovedovali so, da bo podedoval težave s kratkovidnostjo), za razumevajočega partnerja, za…
Včasih imam občutek, da enostavno ne zmorem več prenesti še enega udarca. Že pred nekaj meseci (ali morda leti) sem se nehala smejat, ugotavljam, da tudi jokat ne morem več. Pa čutim, da bi morala, ampak ne gre. Želim se umakniti pred ljudmi, odveč mi je v trgovino, med ljudi. Saj grem, ne gre za strah, le odveč mi je. Umaknila bi se, a vem da beg ni rešitev.
Enostavno ne gre več. Od samomora me odvrača le dejstvo, da imam otroka in da mu tega ne smem narediti, mika pa me. Priznam. In enostavno ne zmorem več.
Ne znam ven iz tega razpoloženja, razmišljanja.
Spoštovana!
Spomnim se vas, ko ste se prvič obrnili na forum. In me veseli, da ste se v stiski ponovno obrnili name ter ostale obiskovalce foruma, saj verjamem, da bomo skupaj le našli izhod iz vašega morečega razpoloženja. Zato ne bodite obupani in se nikoli ne predajte. Iz vašega pisma je zaznati, da res hudo trpite. Duševne bolečine znajo bolj boleti kot telesne, lahko pa postanejo tako hude, da jih občutimo že kot fizično bolečino. Stresne in verjetno tudi travmatične izkušnje iz preteklosti so vas natovorile z težko čustveno prtljago, katero pa vedno težje prenašate. Čutite, da je sprememba nujna, saj gre skorajda že za vprašanje vašega preživetja. Tudi sama mislim, da je sedaj res čas, da si poiščete pomoč tudi v obliki osebnega svetovanja in zato vas bom skušala usmeriti na ustrezne naslove:
– Za svetovanje in usmerjanje se lahko obrnete na psihologe: na CSD, v Zdravstvenem domu ali v različnih svetovalnicah kot je npr. Svetovalnica Fužine (Preglov trg 15, 01/546 30 80).
– Glede na to, da vaše težave izhajajo iz težkega otroštva in mladosti, bi bila za vas morda najbolj primerna psihoterapevtska pomoč. Za informacije o psihoterapevtih lahko povprašate na Centru za socialno delo (oddelek za prvo socialno pomoč) ali v Zdravstvenem domu. Nekaj pa vam jih navajam tudi sama: Frančiškanski družinski inštitut – pater Christian Gostečnik (01/ 200-67-60, Prešernov trg 4, Lj.), Miran Možina, Bernard Stritih, Gabi Čačinovič-Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc (do njih poskušajte priti preko Fakultete za Socialno delo v Ljubljani), Andrej Trampuž – Center za kakovost odnosov (041/791-345, [email protected]).
– V kolikor bo trpljenje prehudo, da bi ga lahko zdržali, vam svetujem, da si poiščete psihiatrično pomoč, kjer bodo s pomočjo zdravil ublažili vaše duševne bolečine. Boljše to, kot pa da zavržete svoje življenje in da otrok ostane brez mame in mož brez žene. Do psihiatra lahko pridete preko Zdravstvenega doma. Obrnete se lahko na psihiatre na Polikliniki ali v Psihiatrični bolnišnici. Vprašanje, ki ste ga naslovili name, pa lahko naslovite tudi na Dr. Vanjo Rejca na forumu: .
– Morda pa bi vam pomagale že kakšne sprostitvene tehnike, kot je npr. avtogeni trening ali skupinske terapije. O tem se pozanimajte pri psihiatru ali psihoterapevtu. Skupaj z njim boste ugotovili, kaj bi vam najbolj koristilo.
Dokler ne boste izboljšali svojega psihičnega počutja, tudi težko iščete zaposlitev, saj ste zaradi številnih psihičnih obremenitev iz preteklosti energetsko izčrpani in je verjetno tudi vaše samospoštovanje že tako razrahljano, da bi trenutno to težko zmogli. Tudi zato se mi zdi res pomembno, da nekaj ukrenete, saj bo potem tudi zaposlitev pripomogla k vašemu psihičnemu ravnovesju.
Rada pa bi vas pripravila na to, da ko se boste enkrat pričeli soočati s svojimi problemi, boste lahko naleteli na stvari, ki vas bodo prestrašile in vam lahko povzročile še večjo bolečino ter različne neprijetne občutke. Zaradi tega boste lahko pri sebi opazili težnjo za ostajanje v istem položaju, ki je na nek način bolj zanesljiv in udoben. To boste morali premagati.
Resnično vam želim, da bi se uspeli izviti iz tega depresivnega razpoloženja. Storite prvi korak danes, zavrtite kakšno telefonsko številko. Kar ne boste uspeli danes, pa nadaljujte jutri. Če pa potrebujete še kakšno informacijo ali karkoli pa se še oglasite.
Držim pesti, da bi se izza temnih oblakov nad vami le prikazalo sonce, ki bo ogrelo vaše srce in osvetlilo vaš pogled!
Hvala za vzpodbudne besede. Takoj po porodu sem zaradi poporodne depresije obiskala psihiatrično pomoč. Nekaj časa sem jemala Cipramil, s psihiatrinjo pa se nisem ujela. Nisem tip človeka, ki bi sam od sebe začel razlagati travmatične stvari iz preteklosti, ona pa je bolj ko ne čakala na mojo iniciativo. Marsičesa ji takrat ravno zato nisem povedala.
V preteklosti so bile moje težnje po samomoru precej velike (jemala sem staršem Apaurin, Lexaurin). Zdaj je ostala le želja po koncu, ne razmišljam več o sami uresničitvi.
Zaposlitev težko najdem, ker imam visoko dipoptrijo in degeneracijo mrežnice na enem očesu, kar mi je zmanjšalo odstotek vida na 2% in cca 45% . Ker naj bi s svojo izobrazbo delala z računalnikom, me nihče ne zaposli. Zaradi vida imam 50% telesno okvaro. Zapolsitev si najdem le za nekaj mesecev, ker redne nekako ni in ni. Tako, da se ne zapiram za štiri stene, v vmesnem času izvajam inštrukcije… Ampak odveč mi pa je vse to. Vem, da se ne smem zapreti v samoto, poiščem družbo prijateljic, ampak, če bi sama izbirala, bi raje ostala sama v družbi knjige.
Ja, samospoštovanje je res nekje v…
Glede soočanja s problemi – zdi se mi, da sem se soočila z večino svojih problemov in da me je to tako potrlo. Zdi se mi, da je to zdaj tista točka, ko ne bi šla dalje.
Težko mi je o vseh mojih dogodkih iz preteklosti govoriti z ljudmi, ki tega niso doživeli. Kdo lahko razume občutke, ko te oče vrže iz stanovanja? Ko vsi kažejo s prstom za tvojim očetom, “lej, spet je pijan”? Ko trepetaš za svoj vid? Ko ime tvoje družine visi na vsakem kiosku, na prvih straneh časopisa pišejo o umoru, ki ga ej zagrešil tvoj oče? O označenosti, ki ostane za vedno.
Še enkrat hvala za vzpodbudne besede.
Ponovno lepo pozdravljena Lorena!
Res, nihče ne more vedeti, kako se ob vsem preživetem počutite. Veste pa, da niste sami zagrešili ničesar takega, zaradi česar bi se morali pred ljudmi sramovati. Vi niste podaljšek očeta, ampak povsem druga oseba. Da z mamo ne podpirate njegovih dejanj, ampak jih obsojata, pa sta pokazali že s tem, da sta dosegli njegovo izselitev. Poleg tega imate sedaj svojo družino in vi ste sedaj del nje. Pustite svojo matično družino za sabo in se raje ukvarjajte s svojo sedanjo družino, v kateri imate pomembno vlogo. Skrbite za sedanji trenutek, ki ga preživlja vaša sedanja družina. Le tukaj in sedaj lahko vlivate na svoje življenje in življenje svoje družine, za katero ste soodgovorni. Soustvarjajte življenje v svoji družini tako, da bo vsak dan edinstven. Velik del življenja imate še pred sabo, otrok pa praktično še skoraj celo življenje. Tako, da ni še nič izgubljenjega.
Četudi ste brez službe, pa se lahko potrjujete v še bolj pomembnem poklicu mame in žene. Inštrukcije pa vas tudi ohranjajo v stiku s pridobljeno izobrazbo. Na internetni strani Centra slepih in slabovidnih Škofja Loka, sem zasledila, da izvajajo tudi poklicno oz. zaposlitveno rehabilitacijo, kamor slabovidno osebo napoti Zavod za zaposlovanje. Morda bi to prišlo v poštev tudi za vas: .
Izgubljanje vida mora biti res izredno boleča izkušnja. V takšni situaciji je potrebnega tudi izredno veliko poguma in volje za življenje. Srčno pa upam, da boste ohranili sedanjo stopnjo vida. Vsi, ki vidimo, bi morali biti veseli, da imamo ta dar, pa se tega niti ne zavedamo. Pri vas je to drugače. Sedaj lahko bolj cenite svoj vid, čeprav je manj kot 50%. Izkoristite ga maksimalno ob vseh lepotah sveta. Na to pa spomnite tudi svoje najbližje, ki imajo popoln vid.
Psihiatrinjo pa zamenjajte, če se nista ujeli. Psihiatra ali psihoterapevta potrebujete zato, da vam bo pomagal iti dalje pri soočanju z vašimi problemi. Mogoče kdo od ostalih uporabnikov pozna, kakšnega psihiatra/injo, ki se zna približati človeku?
Želim vam, da bi se znebili črnogledega razmišljanja, ne glede na vse, kar ste prestali in kar še boste, ter da bi s svojo družino znali čimbolj uživati življenje.
Ja, prvo je pomembno zavedanje…ce to imas, je potrebno trdno GARATI za spremembe…Ker pravis, da vsebino poznas, potem tudi VES koliko dela, truda, je potrebno vloziti, da pride (postopoma) do sprememb…
Ja, draga, instant resitev ni v realnosti, mogoce samo na televiziji….
..lehko ti recem samo to, ce je drugim uspelo in to mnogim, lahko tudi tebi, seveda z garanjem, ker nisi nic manj sposobna kot ostali!
Dve moznosti sta: ali se sprijaznis s situacijo(potem ne jambraj), ali pa zacni delat za boljsi jutri!
Ali res ne mores vec?!?
Ne recem, da bo lahko in brez obcasnih padcev, saj nismo popolni, vendar z vztrajnostjo lahko uspes.
“Brez muje, se se cevelj ne obuje!”
Upam, da boš tole še prebrala- sama sem v psihoterapevtski obravnavi zato ti lahko svetujem. Izvlekla sem se iz grozne depresije, psihoterapevt pa ni bav-bav kot mnogi znajo reči. Oziroma so to visoko uspospbljeni in pametni ljudje in ti z njihovo pomočjo odkrivaš zakopane strese, ki ti še danes uničujejo življenje.
Jaz se odločam za njihovo pomoč vedno znova iz enega preprostega razloga – rada bi polno zaživela in pustila polno zaživeti moji hčerki. Bolna ji ne koristim prav nič. Takšna kot sem bila pred nekaj leti, jo tlačim dol in ji uničujem življenje.
To pa ne..sigurno ne. Ona si zasluži najboljšo in celo mamo.
Resnično ti svetujem – obrni se na svojo zdravnico, ti bo dala napotnico, svetujem pa ti na Polikliniki dr. Trampuževo. Ne bo ti žal, naredi to za otroka, zase in za moža.
Življenje je lahko dosti lepše kot si en človek, ki je samo v rahli depresiji, sploh lahko zamišlja.
Lepo te pozdravljam, B.