ne morem se sprijazniti z življenjem v tujini
Vse skupaj traja že 2 leti možu je to načelo že pošteno živce.Odkar smo prestopili prag tujine jaz nenehno kritiziram vse po vrsti in sem z mislimi kar naprej v domaćem kraju,ga primerjam z sedajšnjim krajem in ponavljam kako mi je žal za njim.Tukaj sr sploh ne vidim v prihodnosti ostali člani družine pa nimajo težav.Življenje doma je prinašalo već notranjega zadovoljstva ,ki ga težko razložim pa čeprav doma nisem našla službe,tudi tukaj še nisem našla redne in imam obćutek,da mi tudi tujina nić posebnega nebo prinesla.Ali menite da je v tem primeru zame bolje da odidem nazsj ali pa se bo to notranje doživljanje te selitve,ki jo jemljem kot hudo nspako umirilo?
Pozdravljena,
dobra plat vaše selitve v tujino se mi zdi ta, da ste skupaj s svojo družino, če sem vas prav razumela. Ali je selitev nazaj v tem trenutku sploh opcija? Bi želeli, da se preostanek družine prilagodi vam in gre s z vami domov, čeprav so se oni nekako “udomačili” v novem okolju? Seveda je razumljivo, da pogrešate domači kraj. Mogoče z vedenjem, da je to začasno ( pa čeprav lahko ta začasnost traja leta), lažje zadihate in zaživite v tem novem okolju? Morebiti ste v tem času navezali kakšne nove stike in je zdaj že kaj lažje? Vem, da je to slaba tolažba, ampak človek se sčasoma na marsikaj privadi. Poskusite si vsak dan posebej narediti vsaj malo lep.
In oglasite se še kaj,
prijazen pozdrav,
Bernarda
Draga Eni x. Ne vem, ce se spremljas ta post. Tudi jaz sem v tujini, sicer ze 6 let ampak sem iz dneva v dan bolj nesrecna. Ne vem, ce bom zmogla se kak dan! Tako prekleto sovrazim vse. Najbolj sebe, ker sem sla! Ker sem se porocila z moskim, ki si zeli ziveti v tujini! Tako sem na tleh. Fizicno me boli. Tako pogresam domace. Domaci kraj, slov. Nacin zivljenja. Tukaj nihce nima casa! Zivijo zato, da lahko delajo. Moj moz se je tukaj asel, jaz pa razpadam. Najraje bi kr zaspala in se ne bi vec zbudila. Trpijo pa moji bogi otroci:(((((