Še v mesecu januarju sva skupaj sedeli ob kavi. Vse sem ji zaupala,se považila pred njo. In tudi ona mi je vse zaupala o sebi, o svojih domačih, o vnukih. In jaz o svojih otrocih, vnukinji.
Enkrat na teden sva se poklicali, skupaj sva delali v pisarni, skupaj bili odpuščeni, ker je podjetje šlo v stečaj.
Nikoli ni tožila, da bi bilo kaj hudo narobe z njo.

V mesecu februarju me je poklical njen mož in povedal, da je v bolnici v
kritičnem stanju in v komi.

Vse skupaj je trajalo en mesec in na materinski dan je zaprla oči in za vedno
zaspala.

Nisva se imele ne vem kako rade, toda ne morem dojeti, da je ni več.
Na mobilniku imam še vedno njeno številko, še vedno mislim, da me bo
poklicala in ne nazadnje sem bila prejšnji mesec v mesu in že hotela zavrteti njeno številko.

Pred enim tednom sem ji šla prižgat svečko, videla njen napis na križu in še vedno ne morem dojeti, da je ni več.

Vem, da če bi lahko, se bi borila do konca,vem, kako rada je imela svoje
domače, včasih sem jezna nanjo, da se ni bolj potrudila. Julija meseca bi
dopolnila 57 let, malo ji je še manjkalo do upokojitve….

Mirno spi , draga Krista, zelo zelo te pogrešam.

Minilo je že več kot leto dni, natanko 25 marca je bilo leto dni, odkar
te ni več ,draga Krista.

Še vedno ne morem dojeti, da te ni več, čakam , da me pokličeš, iščem te
po mestu, sedim ob mizi, kjer sva nekoč pili kavico…

Sanjam te, nazadnje sem sanjala, da sem te srečala in bila jezna, da mi nisi povedala, da si “živa” in sem te kregala, češ, kako je mogoče, da me tako dolgo nisi poklicala.Pa si samo zmajala z glavo, češ, saj sem tu, pridi me obiskati.

Naslednji dan sem odšla k grobu in šele potem dojela, zakaj me vabi k
sebi. Nazadnje ko sem ji prižgala svečko, še ni imela postavljenega
spomenika, pokazati mi je hotela, poglej “kje je sedaj moj novi dom”.

Morda se bo komu zdelo, da sem malo čudna, toda v sanjah mi je hotela
povedati, da je sedaj z njo vse v redu in da naj ne skrbim več zanjo.

Mogoče se je komu že pripetilo kaj podobnega in vsak nasvet bi mi bil
dobrodošel.

Mirno spi, draga Krista, zelo zelo te pogrešam.
Vabiš me k sebi

Tako sem žalostna. Želim si sanjati o njem, pa so vse noči sama mora. Mora ko spim, mora ko se zbudim, grozen strah vsako jutro pred naslednjim dnevom. Včasih me je bilo strah smrti, zdaj me je strah življenja, ki je postalo ena sama žalost in groza. Strah me je, da bi se otrokoma kaj pripetilo, strah, da jima ne bom mogla pomagati, čutim nemoč in nesprejemanje dejstva, da ga ne bo več nazaj.

Veseli me, da si sanjala o prijateljici, Vida. Bila si z njo.

draga nastjaa, ko bi ti vsaj lahko rekla, da bo bolje,pa ti tega ne morem zagotoviti,Čas je potreben za tako globoko rano, ki pa se seveda nikoli ne zaceli ampak se moraš naučiti živeti z njo, to ti lahko povem iz lastnih izkušen.

Bodi močna, lp

Vida, lepo je, če misliš na sodelavko, ker je to danes izredna redkost.
Vedi le, da sta bili res nekako povezani, ne misli na to, da te vabi k
sebi, verjetno želi, da prideš tu pa tam k njej na grob in ji prižgeš svečko, ker se boji, da je ne pozabiš.

Za tebe Nastjaa pa lahko rečem, da ti bo bolje, saj imaš svoja dva otroka,
za katera moraš živeti. Bo pa tudi prišel dan, ko boš sanjala o njem, ko se bosta lahko pogovarjala in ti bo povedal, da je z njim vse v redu, da vas gleda in pazi na vas, da se vam ne bi kaj zgodilo.

Tudi jaz pravim bodi močna, saj te otroka zelo zelo potrebujeta.
Verjemi mi iz lastnih izkušenj, tudi jaz sem odraščala brez mame in očeta,
imela sem samo babico, ki mi je pomenila vse na svetu, vendar mama je samo ena in edina in nihče je ne more nadomestiti. Tvoja otroka sta srečna,
da imata vsaj mamo in potruditi se moraš, da bo življenje teklo naprej
in da jima bo lepo. To pa jima lahko nudiš samo ti in nihče drug.

Lp

Lp

najlepša hvala obema.