ne morem pozabiti
Še po skoraj štirih letih se malo da ne vsak dan v mislih ukvarjam s hčerko,ki sem jo izgubila v 25 tednu nosečnosti. V mislih si predstavljam kako bi bila že velika,kakšna bi bila,kaj bi počela…Okolica je pozabila na mojo izgubo otroka,če komu kaj omenjam sem “smotana”,neuravnovešena v njihovih očeh,saj moje hčerke okolica ni imela za živo,ker je umrla nedonošena,ovita v popkovino v sedmem mesecu nosečnosti… Kako da ne razume noben,da JE živela,da sem jo iz srca želela in jo še vedno objokujem? Potiho,v svojem srcu,v duši,globoko v sebi,ker ne smem izraziti na glas,ker sem s tem moteča…
Mož redko kdaj spregovori o hčerki,vem da je ni pozabil,ker na dan ko se je mrtva rodila neseva bele marjetice v cerkev pred oltar,on jih priskrbi…ampak besede mu ne stečejo.
Jaz pa se bom vsak čas zlomila. Zanositi ne morem več zaradi zdravstvenih težav-neplodnost,imam tudi že tak emšo,da bi lahko rekli da sem za nosečnost prestara…in se vrtim v začaranem krogu iz katerega ne morem izstopiti. O,Bog,kako pogrešam svojega otroka!!!!!!!! Jaz se ne morem sprijazniti da nikdar ne bom mama…..ne vem kako dalje…
Spoštovana mamica
Ganilo me je vaše pisanje, zares, prav v dno srca. Žal so ljudje med nami, ki ne poznajo empatije, pa tudi ne poznajo občutka, ker sami niso doživeli izgube otroka.Za moje pojme, je to najhujša življenjska preizkušnja. Vaša deklica bi bila stara štiri leta. O Bog, kako vas razumem. Nenehno primerjanje, vsakič ko vidite otroka te starosti. In glejte tudi nam se je pripetilo, nedolgo nazaj, ko je neka mamica stala ob grobu svojega sinka, ravno takrat ko smo mi prišli mimo z našim fantkom, ki šteje tri leta. Nikoli ne bom pozabila njenega pogleda. S pogledom, ga je spremljala dokler nismo zavili v Park zvončkov. Kako naj bi vedela, da smo šli obiskat našega umrlega malčka, ki je živel 40 tednov a zgolj v mamici in je fantek njegov bratec. Kasneje, ko smo se vračali smo ob grobku z belim križem videli, da bi bil njen sinek star tri leta…Mislim, da to počnemo vsi, ki smo izkusili najbolj žalostno življenjsko izkušnjo. Pri nas je tako, da čez cesto živi mlada družinica,ki ima sinka starega toliko, kot bi bi naš umrli malček. In veste kaj? Ne morem ga gledati. Preveč boleče je. Zato razumem vašo bolečino, zares, prav v dno duše. Pustite ostale ljudi, mislite in pestujte svojo deklico v svojem srcu, govorite o njej. Imeli boste občutek, da je z vami. Nekje sem prebrala, da je neka mamica dolge mesece hodila na grob svojega umrlega otročka in mu brala pravljice. Drugim čudno, meni ni. Niste čudni, ne pretiravate… Žalovanje je dolg proces, pri nekaterih traja tudi celo življenje.Preneha, ko se pridružimo ljubljeni osebi. In če je to otrok, je to še bolj razumljivo.
Draga še vedno žalujem!
Meni ni umrl otrok je pa moji mami, pa še potem je izredno težko prišla do naju dveh s sestro… Zato Vam lahko podam malce drugačen pogled… Je le pogled in nič drugega…
Jaz sem recimo že kot majhna vedela, da imam bratca, ki počiva na pokopališču in jaz v zelo intimnem okolju povem, da smo pri nas trije otroci in ne samo dva. Moj brat je del moje družine pa to obrnemo tako ali drugače. Se spomnim na njegov rojstni dan, na dan njegove smrti? Odkrito povedano ne. Pa ne zato, ker bi bila zlobna in ker bi bila brezsrčna, ampak preprosto, če nisi na strani, ki se ji je to zgodilo pozabiš, ne pomeni pa, da mi je vseeno. Ni mi, le tako intenzivno ne žalujem za njim.
Moja mama o otroku govori, moj oče molči. Nekaj časa sem mislila, da je brezčuten. Pa ni, ker razmišlja in deluje drugače in tudi on gre z mamo na pokopališče na bratov rojstni dan.
Moji mami ne zamerim nič v zvezi z mojim bratom, mogoče le to, da je šel odnos mojih staršev po tistem počasi v franže, zamerila mu je, ker ni žaloval po njeno, on pa njej, ker te žalosti ni znala spustiti in je tako, kot se mnogokrat zgodi, mislila, da boli samo njo, ker ji on tega ni znal pokazati.
Sama mislim, da je žalovanje zdravo ni pa zdravo takrat, ko nas za leta ohromi, tako kot se je zgodilo moji mami. Ni zmogla naprej, mene je tako varovala, tako stiskala k sebi, da bi me kmalu zadušila. Sestro pa odrivala od sebe… V obeh primerih se je bala, da naju bo izgubila, le da je pri obeh odreagirala popolnoma drugače. Ker se s svojo jezo in žalostjo moja starša nista spopadla na pravi način, smo trpeli vsi in jaz sem včasih resnično stala na bratovem grobu in mu v mislih govorila, da škoda, da nisem mrtva z njim, ker si tega, kar doživljam ne zaslužim…
Hočem Vam reči naslednje in mogoče bodo moje besede krute in grobe… Vaše deklice ni več in lahko ste še tako žalostna, tako jezna, nič na tem svetu tega ne bo spremenilo. Pa vam ne pravim, da ne smete biti žalostna, pravim Vam, da ste vi živa in da Vi živite in Vi izbirate kako boste živela. Preboleti ne pomeni pozabiti…
O tem, kako pa se počutite, ker ne morete biti mama, pa vam ne morem nič napisati, ker še ne vem kaj to pomeni.
Upam, da niste jezna in upam, da ne bom dobila kakšnega ogorčenega sporočila nazaj. Želela sem le napisati in povedati svojo izkušnjo in ni mi je bilo ravno najlažje zapisati.
Spoštovana mamica
Še to bi napisala. Kot sem omenila je žalovanje dolg proces. Odvisen od človeka do človeka. Nekateri ne kažemo svoje žalosti s trpečim obrazom in izmikanju stikov z ostalimi. V bistvu delujemo čisto vsakdanje, ker se zavedamo, da moramo to izkušnjo žal sprejeti in ker drugače ne gre. Je pa v nas del srca, v katerem živi spomin na ljubo nam osebo. In tja nima vstopa nihče razen zelo, zelo redkih izjem. Življenje gre naprej. Nič ni samo po sebi umevno. Mnogi starši se po preizkušnji odločijo za novo življenje. Pravilno, pohvalno. Bolečina prihod novega člana družine sicer omili, čisto izgine pa nikoli. Ker je vsak otrok enkraten ,nenadomestljiv in neponovljiv. Le tok življenja postane živahnejši, smiselnejši.
Želim vam veliko poguma, morda se odločite (kljub “poznim” letom) za novo življenje. Nič ni nemogoče, medicina je dokaj uspešna tudi v takšnih primerih. Če si jasno zastavimo cilj, si do njega resnično želimo priti in ni resnejših medicinskih zadržkov.
Vse dobro vam želim.
vesela sem vseh treh odgovorov-komentarjev…da bi bila jezna,ali ogorčena na drugačen pogled kot ga imam sama?Nikakor ne.Sem odprta za različne poglede,mnenja,izkušnje,če so le v meji dobrega okusa in ne vsiljujejo smernic in pogledov na življenje…Žalujem…še vedno.Tega ne morem spremeniti…pa bi rada.Na nek način moram sprejeti,dejstva,ker bom sicer obstala na mestu…
Sama si s punčko iz soseščine rojene le nekaj dni po mojem PDP celim rane…njena mama je moja prijateljica,v dekletcu vidim hči,v sanjah je z mano…Vem da je vse skupaj zmedeno,upam,da se v prihodnosti nekako uspem izvlečti…Mož je izjemen človek…le čustvuje drugače…takšne nas je ustvarila narava…očitno z razlogom…ko se sesuva svet,mora ostati en priseben,da vodi zakon skozi čeri…
hvala vama za vsako dobro misel in lepo besedo….!
Draga še vedno žalujem,
že nekaj časa je minilo od zadnjega posta, a morda boš vseeno prebrala. Mislim, da je 4 leta odločno preveč za žalovanje kot ga opisuješ. Sama priznavaš, da si padla v zanko in se ne znaš izvleči. Tvoje misli, tvoje telo se je navadilo tega stanja, konstantega obžalovanja, fantaziranja “kako bi bilo” in ne zna več funkcionirati drugače. Dlje kot bo trajalo, težje bo, zato si čim prej najdi pomoč, da splezaš iz te solzne doline. Seveda je prav, da si vzamemo čas za žalovanje, a po določenem času je treba naprej z življenjem. Rana se mora zaceliti, ostane brazgotina, ki nas spominja. Ti pa še vedno krvaviš, vsaj dan nanjo stresaš sol in kmalu boš izkrvavela!
Tudi jaz sem zelo tezko zanosila (v 4. IVF) , potem splavila v 6.mesecu, ne vem če mi bo še kdaj dano, ker sem tudi že med bolj starimi. Kadar me prevzame malodušje si govorim, da moram biti hvaležna za tistih nekaj mesecev nosečnosti, to so bili najsrečnejši dnevi mojega življenja. Prisilim se, da mislim na to, da sem že mama, sicer moj otrok ni več živ, a mi je vseeno dal doliko radosti… Ne pustim, da to radost izniči trpljenje, ki je sledilo po splavu. Z mislimi sem tudi že pri naslednjem postopku, kaj vse bom naredila, da spet zanosim. To je moj projekt, s katerim si dajem motivacijo za življenje. Tudi ti si moraš najti projekte, ki te bodo zaposlili. Vem, težko je, moralo bi biti čisto drugače, a včasih se je treba prisiliti, prelisičiti svoje misli. Si pomislila na posvojitev, darovano celico? Morda kakšnega hišnega ljubljenčka? Dobrodelna dejavnost?
Kar hočem povedati je, da se ne smeš več utapljati v žalosti in pasivno čakati, da mine, ker ne bo. Aktivno se moraš spopasti s tem, najbolje s kakšno profesionalno pomočjo. Tvoja punčka te gleda in hudo ji je, ko vidi kako mečeš stran svoje življenje. Bodi prava ženska, bolečino pretvori v moč in se spopadi z življenjem!
