Pozdravljeni!

Nekako moram tole napisati.. Po štirih letih varanja, žaljenja vmes ločitvi, njegovi trikratni odselitvi po en mesec k “ljubici” sedaj “partnerki” in zadnji njegovi odselitvi pred 14 dnevi k tej ženski ga kljub ponižanjem, nesramnostim zelo pogrešam. Meša se mi od gledanja otrok (sin 13 let) ko ga vidim kako zelo pogreša očeta. Njegov stol je prazen, kosilo jemo sami in ves čas kot temna senca leži nad mano njegov odhod, pa tisoče laži. Čeprav razumsko vem, da je bolje da je odšel se ne poberem, ne spim, jokam, celo noč razmišljam kako je mogel biti tako brezčuten, kako lahko zapusti otroke. In potem mi je včeraj rekel, da otrok ni zapustil, ker jih vsake toliko pokliče in v 14 dneh jih je uspel celo peljati na pico…Ne znam sprejemati novodobne modernosti v smislu pa saj je toliko otrok ločenih staršev… In najbolj me je groza, da bodo mogli otroci zato, da bodo z očetom gledati žensko, ki jim je šla razdirat družino..in sedaj še govori da sem zrela za psihiatra, ker ne dojamem da on pač do mene ne čuti nič. Kako naj temu verjamem, če je pa kljub vsemu ves ta čas sedel na dveh stolih..Je pa res, da mi je to jeznorito, kot v transu ves čas ponavljal in ves čas našteval znamkice (beri: moje napake) za 20 let nazaj.. Vesela bom kakega nasveta kako iti čez vse. Ali pa zato res rabim psihiatra? Sumin pa da ima MOM, ker je bilo več izpadov kolerične jeze, besa nesorazmerne dogajanju, čustvenih nihanj, laži, neodgovornosti, ponavljanja kako sem ga imela za slabiča itd..

Vem kako se počutiš in da ti je hudo. Če si si prebrala članke o MOM na internetu in na forumu, si najbrż proznala znake te motnje. Iz lastnih izkuśenj ti povem, da sama ne moreš nič. Poskusi se osredotočit nase in otroke, ker drugače boš tudi ti potrebovala pomoč. Ne stopaj v kontakt z njim, saj bo tako dobil občutek, da res lahko dela kar hoče, ti ga boš vedno vzela nazaj. Najbrż si poskusila že marsikaj, ampak ljudje z MOM rabijo strokovno pomoč in ponavadi tudi zdravila. Vsekakor je pa nujno, da jim postavimo meje. Kako te lahko kontaktiram, ti napišem kaj več ?

Ona ni razbila družine, draga avtorica, on je tisti, ki bi moral vedeti kaj ima doma in tuthati na otroke in vas. Zakaj je potem vedno ona kriva, dec pa nič?

Hvala za tvoje (vaše) mnenje. Tudi sama razmišljam, da bi bilo laže da ga ne kontaktiram, ampak je težko izvedljivo že zaradi otrok.. Ali pa tudi ne? Saj, če pomislim imajo tako malo od njega, da verjetno ne bi bilo velike škode če še tega ni več.. Čeprav sem že slišala komentar, da bom iz sina naredila maminega sinčka, homosekcualca in ne vem kaj še vse..če ne bo imel stikov z očetom. Je pa res, da ga ima sin zelo rad. Nekako ni fer: kuham, čistim, perem likam.. potem pa pride oče otroka, ga pelje smučat in je tko fajn z njim.. (jaz pa norim od dela, nenarejenih domačih nalog, izmikanja testom in še in še..) in sem tečna in..
Vesela bom še kakšne tvoje besede, še posebno če so ti moje izkušnje blizu…

Moj kontakt je [email protected]

Blaženko, imaš prav.. Pravzaprav ne vidim smisla v iskanju krivcev. Pač izhajam iz sebe kot ženske, ki pač ne bi mogla v posteljo vabiti moškega, ki ga doma čakajo žena in otroci. Sem imela to možnost, pa ni bila slaba ponudba, pa tega nikakor nisem hotela…
In žensko poleg tega poznam, pred leti je bila družinska prijateljica.. In tudi sem imela možnost videti kako ga je prepričevala kako velik revež je bil, ker je imel tako smolo, in mu razlagala kako je on njaboljši, itd…
Zame je enostavno: če si pošten se ti to pač ne zgodi (tudi če te zamika imamo razum)..

Blaženko, še nekaj.. Nisem trdila, da on nima pri tem nič. Spraševala sem se kako naj moji otroci gledajo to manipulatorko, ker očeta jim pač ne morem odtegovati pa, če je še tako “kriv”

Saj to, da so najboljši jim moraš itak skoz govorit, vse imajo prav, želijo si ljubezni, so kot otroci včasih. Ugotavljanje krivde te itak nikamor ne pripelje. On se očitno lahko sprehaja od ene do druge, z obema manipulira, ker mu vedve dopuščata. Nobena mu ne postavi meje. Ženske pa kot ženske, tvoj mož ji je natrosil zgodbico kako je revež, kako ga ne razumeš, ga ne maraš, da je nesrečen itd. Ne povedo pa kakšni so oni do svoje partnerice. Seveda ima otrok pravico, da se srečuje s svojim očetom, ko pa bo polnoleten se bo pa sam odločil a bo redne stike vzdrževal a ne. ti si predvsem zbistri misli, ker drugače boš težko opravljala vse kar moreš, sin pa tudi ne more skoz jokanja in stokanja gledat. pojdi raje z njim v naravo in vsaj malo pozabi na svoje probleme.

Avtorici Hudo je iskrena hvala za modre nasvete in spodbudo. Ja sam glede jokanja in stokanja vem, ampak solze se včasih kar ulijejo brez, da bi jih prosil.. Tudi sama si želim bolj “sončkovega razpoloženja”

Težko je pisati o resnicah in “resnicah”, ampak vsaj eno drži: čas celi rane.
Čez par let se boš vsemu smejala (vem, da zdaj ne verjameš) , zdaj lahko narediš samo nekaj
stvari ZASE in ZA OTROKA:

– dokončno pospravi svoj zakon v preteklost, “pokoplji” ga in ga odžaluj, tako kot ob vsaki izgubi.
Jaz sem naredila tako – postavila sem si rok, do katerega lahko jokam in tulim in se bašem s
sladoledom in spuščam tuširanje (in sem močno pretiravala z vsem tem ) po tem datumu pa sem si ukazala “dovolj” in
sem se postavila na noge. Funkcionira.

– PREDVSEM se nehaj ukvarjati z njim. Kaj je rekel, pa zakaj je rekel, pa kaj dela, pa kaj je mislil,
pa zakaj, pa kako je mogel…..vse to NI VEČ VAŽNO. Zdaj je zate preteklost, lahko misliš o njem
kot o preminulem. Ker zate to je . Preteklost, ki se ne more in ne sme vrniti. Mrlič.
Zdaj je čas, da se ukvarjaš samo sama s sabo in z otrokom. Njega ni več.

– odnos oče-otrok naj ne bo tvoja stvar in naj te na splošno ne zanima preveč (ok razen če je direktno
škodljiv v smislu alkohola, tablet, nasilja), to je očetov problem, kar bo sejal, to bo žel, NIKAKOR pa
stikov ne omejuj ali preprečuj. Otrok ima pravico do očeta, tudi, če je ta kretenski bivši mož. Ker vem,
kako boli, da je oče tam za “ta luštno” mama pa za zoprne stvari , ti polagam na srce, da skušaš to
odmisliti. Tolaži se s tem, da so tvoja vzgoja, učenje in postavljanje mej otroku v korist, in ne zato,
da boš otroku najbolj všeč ta trenutek – ker veš, ko odrastejo, znajo ceniti, česar zdaj ne znajo. 100%,
preizkušeno in doživeto

– uredite stike in preživnino na sodišču in se tega držite

– v času, ko je otrok z očetom, pa tudi sicer, se potrudi, da narediš veliko tudi ZASE. Pocrkljaj se,
privošči si kaj čisto nezaslišanega :-))), najdi si kaj lepega, kar si nekoč rada počela, ali pa si si
vedno želela, pa ni bilo časa….
Nikakor ne bodi “uboga zapuščena ločenka”, pobarvaj si lase, kupi si seksi krilo, začni s telesno
aktivnostjo, ki je itak najboljše “orodje” za prebolevanje čustvenih težav

– zapomni si – s vsakim dnevom, ki mine, si bliže normali. Čas je čarovnik in RES pomaga. Samo
pregurati ga je treba, vsak dan posebej.

Srečno.

Utrujena . ponavadi pri takšnih težavnih razmerjih ob razhodu ne gre toliko za to, da bi žalovali za partnerjem, v resnici žalujemo za iluzijo partnerja, ki smo jo imeli in za katero smo mislili, da se bo slej ko prej ( čudežno) uresničila in bo od takrat dalje vse kot v pravljici. Gre tudi za žalovanje za tistim, kar smo mislili, da smo ali da bomo morda nekoč imeli, pa v resnici nikoli ni bilo ali pa nikoli ni bilo možnosti, da bi se uresničilo. Potem ko dojameš, da žaluješ za nečim česar v resnici nikoli nisi imel je malce lažje, čeprav še vedno hudo.

Pri težavnih razmerjih ( in še posebej pri MOM) se na koncu znajdeš ponavadi čisto izžet, uničen, brez energije, v dvomih vase in svojo realnost, odločitve……in zato traja veliko dlje, da se iz tega izkoplješ. Še težje je, če so vpleteni tudi otroci.

Vendar se da. Lažje je, če si pri tem pomagaš s psihoterapevtom ( psihiatra ne potrebuješ, razen če si že klinično depresivna ali v kakšnih drugih čustveno mentalnih stanjih, kjer bi potrebovala medikamente, ker ne moreš več funkcionirati). Dober psihoterapevt ti lahko pomaga, da greš čez stvari lažje in predvsem hitreje, saj lahko pri takšnih odnosih traja leta, da se izkoplješ iz najhujšega. S poomočjo lahko na tej poti odkriješ še mnoge druge stvari o sebi, kar ti bo pomagalo, ne samo pri temu, da se izkoplješ iz trenutne krize, temveč da si potem veliko lažje najdeš in ustvariš bolj zdrav in izpolnjujoč odnos.

GittaAna

Skela, in GittaAna hvala za napisano. Skela, neverjetno kako pravi nasveti. Same koristne reči. Prav nasmehnila sem se, ko sem prebrala kako si postavila rok do katerega lahko jokaš pa tuliš pa se bašeš s sladoledom… No vsaj sladoled bom prešpricala, ker ge ravno ne obužujem preveč.

Pa koliko časa naj bi tako prebolevanje trajalo… saj vem, da je odvisno od posameznika, ampak sprašujem tiste, ki ste na forumu in ste “šle” čez tole..
Ah saj vem, da telesna aktivnost koristi, ampak ko 25 let preživiš vse počitnice, praznike, vikende s partnerjem in greš ven skoraj izključno le z njim, sedaj pa le s prijateljicami je občutek praznine, ki nastopi prav grozljiv. In se sprašuješ pa kaj hudiča delam tukaj s temi, pa čeprav so mi prijateljice izredno dragocene in je res fajn da so.
In potem gledaš druge pare in bereš kako težko je potem kasneje nekoga spoznati za pravo parnerstvo in imaš še otroke, pa mogoče še doživiš, da ti kak “beden” moški primerek piha na dušo in pričakuje, da boš lahek plen za nekaj njemu lušnih uric, ker itak si ves na tleh in histeričen ženski primerek prepotreben, da se “da dol s ta prvim k mim pride” in ti gre vse skupaj na bruhanje oz. se pobiraš še čez tovrstne situacije, kot da nimaš že vsega drugega dovolj.
GittaAna, hvala za nasvet. Imaš prav glede psihoterapevtov. Vsekakor drži, da na ta način lahko veliko zveš o sebi in mogoče kdaj kasneje pri ljudeh ne povoziš vseh rdečih luči, ki ti kažejo na težavno osebnost, s katero kasneje ne bo moč shajati. Ampak ravno osebe z MOM so na začetku tko fajn… In če jih na nezavedni ravni magnetno žrtveno privlačiš je to kar hud problem. Ko gledam nazaj v preteklost v obdobje prvih vez pred poroko se mi postavlja pred oči ista struktura osebnosti. Ampak terapevti so draga stvar in ko se po ločitvi pobiraš tudi financiranje terapevtskih ur ni lahek zalogaj. Tako, da mislim, da bi bilo bolj dostopno kako društvo kjer bi se povabilo strokovnjaka in bi vsak nekaj prispeval ali kaka terapevtska skupina osredotočena na MOM tematiko.
Če ima kdo kakšen naslov ga bom vesela…

Utrujena se obremenjuj se toliko z bivšim in njegovo novo. Nova si je itak nakopala nekoga z prtljago in kmalu se bo njuna pravljica tako hitro kot se je začela tudi končala.

In potem se bo hotel vrniti tebi, tako kot že nwkajkrat do zdaj , če prav razumem

Draga moja ne spuščaj se več tako nizko, kot si se do sedaj in ne jemlji ga več nazaj. Tako delaš norca samo iz sebe on pa ve da lahko v nedogled manipulira z tvojimi čustvi do njega. Ne podcenjuj se.

Namesto da jočeš in se sekiraš še zanj , se raje uredi, naredi si sprostitveno kopel, pojdi, k frizerju naredi veliko spremembo najprej na sebi in svojem počutju.

Ni nujno da imam Mom, lahko da si samo prizadeta zaradi vsega skupaj , ker je še precej sveže. Ne delaj si nepotrebne škode z zdravili. Poizkusu najprej drugače z spremembami na sebi in v sebi.

Želim ti vso srečo in upam, da boš v kratkem doživela popolnoma nove pozitivne izkušnje v življenju. Srečno.