ne mogoča 19-letnica
Saj ravno to je tisto! Nekatere pač nočejo verjeti, da je čisto možno, da otrok nima nekih groznih travm in sploh ni obupno nesrečen, da pa kljub temu grdo dela s starši iz preprostega razloga, ker mu to dovolijo.
Neka polpretekla fama, ki izhaja še iz let, ko je veljalo, da je otrok, ki se grdo obnaša do staršev, izredno nesrečen. V resnici pa so najbolj zatirani in nesrečni otroci v družini kot miške, ki jih ni ne videt ne slišat. Ker jih je neprestano strah. Rogovileži in nasilneži v družinah pa so ponavadi ravno tisti, ki jim je vse dovoljeno. In danes jih je vedno več. Res pa imajo hude težave ko odrastejo.
Madonna, čestitam ti za tako odkrit prispevek. Redkokdo bi tako direktno priznal svoje početje, pa četudi samo na forumu.
V bodoče ti želim vse dobro in mnogo volje, da spremeniš nekatere stvari. Ker stvari se na srečo dajo vedno spremeniti, če resnično želiš. Ne glede na napake staršev. Vse je namreč v tvojih rokah.
Mami pa le odpusti. Ravnala je tako, kot je mislila, da je najbolj prav in v skladu s svojo osebnostjo. Srečno.
“Takšna je zadnji dve leti,s tem,da je od začetka bilo manj vsega,sedaj pa misli,ko je polnoletna,da je sveta vladar in da ji ni treba nikogar upoštevati.”
Torej je zadnji dve leti res nemogoča, od polnoletnosti naprej. Prej pa je bila še dokaj znosna. Seveda se pri permisivni vzgoji stvari potencirajo. Otrok najprej tečnari in zahteva, potem se bo na starša že drl in hotel z njim fizično obračunavati, če še takrat starš ne ukrepa, ga bo pa enkrat res napadel in celo pretepel. Tako to je, ti si se pa zalepila za neko svojo idejo, kako je punca taka zato, ker je mati zamenjala partnerja, ali kaj? Kot prvo, tega ne moremo vedeti, gre za tvojo invencijo, saj tega ženska ni nikjer napisala. Lahko gre za “partnerja”, ker pač nista poročena. Kot drugo, tudi če bi šlo za novega materinega partnerja, se punca nima nobene pravice takole obnašati in ji mati tega ne bi smela dopustiti.
Sploh pa je Madonna zelo lepo opisala razmišljanje takih otrok in mladine, ki jim je dovoljeno pometati s starši.
No, za uravnotežje Madonni, jaz pa sem imela priložnost opazovati podobno početje pri svoji sestri. In je bilo izraz velike stiske in bolečine, pri kateri ji žal starši niso znali pomagati. Na žalost takrat iskanje pomoči pri strokovnjakih ni bilo tako pogosto in sprejemljivo kot danes, zato je minilo veliko let, ko je cela družina preživljala pekel zaradi sestrinih težav in bolečine. Dejansko smo bili vsi izgubljeni in verjetno bi nam bilo veliko lažje, če bi vedeli za kakega strokovnjaka, na katerega bi se lahko obrnili.
Pa naju starša nista vzgajala permisivno, meje so bile vedno jasne in tudi sestra se jih je držala, dokler ni prišla v kasno puberteto, ko so zagrnile nanjo težave in je zašla v res hudo stisko. Stopanje čez vse meje je bil samo njen klic na pomoč.
Tako da mislim, da ni prav, ko nekatere vse preveč posplošujete in slikate črno-belo. In vsekakor se posledice pretirano permisivne vzgoje ne pokažejo “čez noč” (dekle je tako samo zadnji dve leti), ampak že pri manjšem otroku in se potem samo še stopnjujejo.
meni je praktično vseeno kaj razmišljate in kaj si mislite
in lahko do nezavesti razlagate,
da je vzrok permisivna vzgoja.
sem že napisala, pa gospa katka tudi,
da, če bi bil to vzrok, bi se posledice kazale že VELIKO prej.
otroci, ki so razvajeni in, ki se jih vse dovoli
postanejo tirani že v zgodnjem otrostvu, ne šele pri 17-ih.
tudi stil v katerem je pisan začetni post
nikakor ne kaže, da je gospa kakšno nemočno bitje.
tudi s tem, ko molči kaže, da ni.
da so občutki krivde le premočni.
mi pa res ni vseeno za punco, ki trpi.
in mi zelo ni všeč,
da njena mati
ni sposobna iti čez SVOJ SRAM IN STRAH
in ji pomagati.
svojemu lastnemu otroku.
to mi je full žalostno.
nepredstavljivo – kako si lahko tako zatiskate oči?
Zakaj pa ti v verzih pišeš?:)
Tudi jaz ne verjamem v “grozno trpečo najstnico”, ki se izživlja nad lastnimi starši, oprosti. Sem videla že preveč primerov, kjer so otroci imeli polno rit vsega, obnašali pa so se tako kot je opisano v prvem postu.
In od kod imaš idejo, da se zadeva ni pojavljala že prej? Saj se je, samo zadnje dve leti je postala neobvladljiva.
Če bi mi moj sin rekel, da me bo prebutal in bi dvignil roko nadme, po tem ko sem naredila vse, da bi se on dobro počutil in po tem, ko ga nikoli nisem udarila ali bila do njega agresivna, bi mu prvič v življenju primazala tako okrog ušes, da bi mu zvonilo dva dni. In da mu nikoli več ne bi prišlo na pamet, da bi kaj takega naredil- pa če bi imel 20 let, mi je čisto vseeno. In šele potem bi se lepo kulturno usedla in pogovorila, kaj ga teži.
Pa lepo vas prosim, ljudje! Današnji povprečni otrok sploh ne ve, kaj je to resno trpljenje in trud. Trpljenje mu je, če mora eno uro delati nalogo, trpi, ko mora on pospraviti mizo, medtem ko bratu ni treba. Trpi, ko mora nesti smeti. In ker tako trpi, se lahko izživlja nad starši, ali kaj?? Pa saj niste resni!
preberite še enkrat:
gospa je napisala, da se to dogaja zadnji dve leti.
in,
da je hujše zadnje leto odkar je polnoletna.
če bi se to dogajalo že prej bi bilo to napisano,
da je že od nekdaj nemogoča.
ker takšni so otroci, ki imajo preveč popustljive starše.
polnoletnost nima nobene veze z njenim vedenjem
punci se zadnji dve leti očitno nekaj hudega dogaja.
in tu ne govorimo o povprečnem otroku,
ki živi v normalni družini
in bi bilo res njegovo edino opravilo
mogoče zgolj pisanje naloge in pospravljenje svoje sobe,
ampak o punci,
ki živi brez očeta
z nerazumevajočo, slepo materjo in njenim partnerjem,
ki je sploh zanimiv element v tej zgodbi.
da punca noče k psihiatru pa ni nič čudnega.
sebe krivi za to
in v materi nima nobene opore.
A ti sploh bereš, kar pišeš? Polovica stvari, ki si jih napisala, se dogajajo v tvoji glavi. Iz nekih svojih izkušenj posplošuješ na ta primer.
1. Nikjer ne piše, da punca živi brez očeta. Ženska govori o partnerju, kar rečem tudi jaz o mojem, ker nisva poročena. Tvoja izmišljotina.
2. Nikjer je piše, da partner te ženske ni tudi oče punci. Spet kar nekaj, kar se ti samo dozdeva.
3. Da je ženska nerazumevajoča in slepa, si sklenila ti sama. Meni se npr. zdi obupana zaradi hčerinega vedenja.
4. Da punca nima v materi nobene opore je spet tvoj izum. Lahko da se mati vsak dan znova trudi, da bi ji ustregla, pa ji ne uspe. Dokaz je tudi to pismo. Če bi ji bila hči lanski sneg, ne bi niti pisarila sem.
Se mi zdi, da te ta primer spominja na nekaj iz tvojega otroštva ali tvojih izkušenj in nima nobene zveze z obupko in njeno hčerjo.
mirkica,
ne vem, če veš,
ampak pri hudih primerih
in vsi smo se strinjali, da to je
– je nujno potrebno branje med vrsticami.
največkrat moraš skozi hude zidove obrambnih mehanizmov.
ljudje resnico skrivajo in lažejo sami sebi.
in ravno to se dogaja tu.
zato gospa obupka samo bere in molči.
ker ve, da imam prav.
ker ve,
da, če bo karkoli napisala,
bom videla samo še več.
napisarila pa je,
ker postaja vseeno prehudo
in,
ker je upala na kakšno hitro, čudežno zdravilo,
ki bi bolj kot hčerki pomagalo njej.
ker ja, ona je tista uboga in obupana.
Spet tvoja interpretacija, ki je lahko kilometre daleč od resnice. Branje med vrsticami je kočljiva stvar, ker tisto, kar piše med vrsticami lahko vsak interpretira tako, kot se njemu zdi res in odvisno od njegovih izkušenj. Tudi to, ali obupka tole bere ali ne, ali sploh gre na net ali ne, ali je sploh še doma ali ne (ne moreš vedeti, kaj se dogaja pri njih doma) – ne moreš vedeti. Ti si kar sama od sebe zaključila, da ona vse to prebira, ker pa ne more napisati ničesar nasprotnega od tvojih trditev, se raje ne oglasi. Zaključila pa si tako, ker to tebi in tvoji ideji o njej najbolj ustreza, ne pa zato, ker bi VEDELA, da je tako. Čisto možno je, da je prebrala prvih par postov in si rekla, da nima smisla, potem pa zadeve ni več odpirala. Čisto možno je tudi, da je videla, da ji večina pravi, naj najde strokovno pomoč in se je pač odpravila tja- zase seveda, punce itak ne more zvleč tja, če noče. Nima pa nobene moralne obveznosti, da bi tukaj razlagala svoje odločitve, zato tega foruma niti več ne obiskuje. Taka je moja razlaga. Seveda pa se boš ti spet oglasila, da bi potrdila svojo, ki je gotovo edina prava. Jaz bi se na tvojem mestu raje zamislila nad seboj in nad tem, zakaj tako vztrajaš na nekih idejah, ki so lahko popolnoma zgrešene. Kaj iz TVOJEGA življenja vpliva na to? Zakaj si taKo prepričana, da imaš samo ti prav, čeprav se očitno kar nekaj ljudi ne strinja s teboj? Ker imam občutek, da že dolgo ne gre več za obupko in njeno hčer, ampak samo zate. Ali sem dobro prebrala med vrsticami?
tvoja razlaga šepa.
če iščeš pomoč
boš prebral vse, kar ti napišejo.
to je prvo dejstvo.
drugo je, da mi je vseeno kdo se strinja z menoj
in koliko jih je ali ni.
tretje te bo pa razočaralo:
sem živela v srečni družini.
starša sta pred kratkim praznovala 40 let skupnega življenja
in se imata še vedno zelo rada.
mi pa ni vseeno za otroke, ki trpijo.
1. Ne razlagajo si vsi iskanje pomoči tako kot ti. Če iščeš resnično pomoč, jo boš iskal v realnosti, ne pa z visenjem na monu. Zato tvoje “dejstvo” tukaj ne zdrži. Obupka je v obupu pisala sem, potem je pa morda ugotovila, da se nima smisla tukaj zagovarjati in tarnati pred neznanci in je pač naredila edino pravilno – nehala je slediti zadevam na tem forumu in se zadeve lotila konstruktivno.
2. Morda ti je res vseeno glede števila strinjajočih se s teboj, bi pa vseeno lahko malo razmislila v tej smeri. Ali pa tudi ne.
3. Ne vem, zakaj bi me to, da si ti živela v srečni družini, razžalostilo.Slabe zkušnje ne pomenijo vedno samo nesrečne in razsute družine. Sploh pa ne pomeni nič, če sta starša poročena 50 let ali več. Veliko nesrečnih zgodb izhaja iz poročenih in navidezno srečnih družin.Tam kjer so imeli toliko moči, da sta se starša, ki se nista razumela, ločila, ni toliko nesrečnih zgodb kot ravno v družinah, kjer so kljub nerazmevanju vztrajali skupaj. Morda pa ravno zato, ker si ti imela super krasno otroštvo, misliš, da je vsako drugačno preživljanje otroštva grozno in obupno in da so otroci v “razbitih” in ločenih družinah nujno grozno nesrečni. Ne vem, ugibam, ker nekaj gotovo je, zaradi česar se ti ta punca “tako grozno smili”, čeprav ni nikjer nobenih indikacij, da bi bila res usmiljenja vredna. Razen tistih indikacij, ki si se jih ti sama izmislila.
4. To, da ti ni vseeno za otroke, ki trpijo, je hvalevredno, če seveda ne gre za tvoje neutrudno iskanje takih otrok in pripisovanje nesreče tudi tistim, ki to morda sploh niso. Kot npr. v tem primeru.
5. Zdaj pa se tudi meni ne ljubi več, morda najdeš drugega sogovornika, ki mu boš spet neutrudno dokazovala, kako ubogo dekle trpi. Komu na čast, ne vem. Je pa gotovo nekaj, kar te v to žene. Pa obupkina hčer nima nič pri tem, v to sem pa jaz prepričana.
jaz upam samo, da je gospa,
ki je vse to lepo tiho brala
začela vsaj malo razmišljati v drugo smer.
da ni ona tista obupka
ampak res kako naj konstruktivno reši probleme,
ki jih ima
in za katere je ONA SAMA odgovorna.
kaj si ti misliš sem že povedala, da mi je vseeno.
z grozo prebiram samo to:
“Ne vem, ugibam, ker nekaj gotovo je, zaradi česar se ti ta punca “tako grozno smili”, čeprav ni nikjer nobenih indikacij, da bi bila res usmiljenja vredna. Razen tistih indikacij, ki si se jih ti sama izmislila.”
ni nobenih indikacij???
ko je iz opisa hčerkinega vedenja
do neba slišati njen krik na pomoč.
daj preberi kakšno strokovno literaturo na to temo,
lepo te prosim, pa malo odpri oči.
Meni se recimo opis njenega vedenja zdi točno to, kar je napisala Madonna. Če je zate to krik na pomoč, ki “vpije do neba”, potem ne vem, kaj je resnično trpljenje otrok. Takih, ki so spolno izkoriščani, pretepani vsak dan, takih, ki morajo delati za svoje preživetje ipd. Samo taki so ponavadi tiho v svojem trpljenju. Tisti, ki najbolj naglas kričijo in vreščijo ter maltretirajo vse okrog sebe, pa ponavadi kričijo samo po tem, da jih nekdo končno zaustavi in jim pokaže, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Kot je zelo lepo opisala Madonna.
Glede tega si ti preberi kakšno literaturo, ne bo odveč. Drugače pa se čisto strinjam z Mirkico.
Zanimivo, kako se ne naveličaš dokazovati svoje.
trpljenje se kaže na različne načine.
in
agresivnost je eden izmed njih.
škoda, ker se premalo ljudi zaveda
da niso trpeči samo tisti, ki jokajo ali, ki molčijo in se zapirajo vase
ampak tudi tisti,
ki jih bolečina žene v nemir in nemoč, ki jo izražajo z besom.
ne naveličam se
kadar vem, da imam prav.
in ne naveličam se
kadar vidim, da kdo trpi.
povdarjam pa še enkrat, da me vaše mnenje ne zanima.
in ne bom odgovarjala več.
ni moj namen vas poučevati ali prepričevati.
pisala sem v upanju,
da se bo gospa zmaknila.
četudi ne takoj,
pa kasneje.
da se bo
kdaj
spomnila na moje besede
in bo kdaj – kot vi vsi tukaj sposobna videti malo čez
da njena hčerka ni hudobna,
da ne dokazuje svoje polnoletnosti,
da je ni obsedel hudič
da ni razvajena kot tu skušate prikazati
ampak,
da samo potrebuje veliko ljubezni in razumevanja,
kar ji je do sedaj manjkalo.
gospa obupka,
sem dosegljiva tudi na mailu,
če želite, mi lahko pišete.
vam bom povedala kaj več.
Neverjetno.
Kot da bi brala nekaj, kar je napisala moja mama.
Neverjetno podobni slog pisave, način izražanja, opisovanja hčere oz. mene…
Tako je govorila po telefonu sorodnikom in znancem, ko je opisovala mene, “hudiča”.
Na povsem isti način.
Seveda nikoli ni bilo prilike, da bi jaz povedala svojo stran zgodbe.
Le ob redkih priložnostih, ko je prišel moj oče na obisk, kar je bila edina oaza, edina priložnost, da kdaj nekdo sliši resnico.
Zato se proti koncu moja mati ni niti trudila olepševati in vztrajati pri svoji pripovedi, saj je vedela da me oče pozna,da ravno tako pozna njo in se vdala in mi prepustila tistih nekaj dni na leto…konec koncev je imela trop prijateljev, sorodnikov in tudi ljudi na raznih forumih, ki so ji pihali na dušo.
In vedno sem bila tema pogovora jaz, in vedno je bil “načrt” pripovedi enak, vedno je bil uvod moje nedopustno ravnanje, jedro pa je bilo sestavljeno iz glasnih očitkov sami sebi, kako je slaba mati, kako se mi je izneverila, ampak besede so bile postavljene ne zaradi pravega pomena le-teh, ampak izključno za iskanje potrditev v njeno prav, ki so se vedno končale z tolaženjem vseh prisotnih, kako ni za nič kriva, ter zlobni pogledi proti meni.
Zaključek pa je bil vedno končan predčasno…ko sem hotela že kot otrok povedati svojo plat zgodbe, a sem bila vedno utišana, češ, je bilo slišanega že dovolj.
Pri kakih 15 letih sem se vdala.
Nisem niti poskušala prikazati svojo plat zgodbe.
In še celo zelo dobro je delo. Najraje sem imela njen izraz na obrazu, ko je videla da se zaradi njenih pripovedi ne sekiram več.
Enostavno sem se obrnila in pustila da me njene oči vrtajo v hrbet. Bolje to kot v obraz.
Seveda so bile kdaj njene pripovedi resnične.
Še kako.
Velikokrat sem loputala z vrati, velikokrat se je iz mene vsul plaz grdih besed..
ampak vedno je bil priročno izpuščen del o tem, kako se je nek prepir sploh začel, kolikokrat sem se morala kot najstnica zadržati, da ne dvignem roke nad mamo, ko me je le-ta brcnila, porinila na tla, oklofutala, tresla za ramena, porinila pod tuš pod mrzlo prho…
Pri zgodnjih 17 letih, sem pri nekem prepiru, ko me je ze nekajkrat udarila, zgrabila njeno roko ter jo z drugo roko odrinila (nikoli nisem bila šibko dekle, vedno sem se ukvarjala s športom), vendar sem že isti trenutek dejanje obžalovala. Pa na žalost ne zaradi dejanja samega, ampak ker sem v tistem trenutku vedela, da je dobila novo kost, ki jo bo glodala skupaj z okolico.
Že naslednji trenutek so po telefonu vsi zvedeli, od moje objokane matere, o tem, da je stanje doseglo tako raven, da si upam vzdigniti roko nad lastno mati.
Takoj ko sem doponila 18 let, sem se odselila, in pustila da pobira vsaj “moj” otroški dodatek, ji je vsaj nekaj ostalo od mene.
Bo morda s tem denarjem plačala vsaj kosilo v šoli mojemu bratu, ali za njegovo osnovno zdravsteno zavarovanje (za katerega mora plačati drobiž vsak mesec), ki sem ga jaz imela zrihtanega le takrat, ko smo vedeli da bo sistematski pregled, oz. ko je videla, da sem resno bolna.
Pa pri nas nikoli ni bil problem služenje denarja, samo dejstvo, da se materi delati ni dalo, in se je tako branila vsake službe, razen takih, za katere se je že vnaprej videlo, da za njih ni dovolj kvalificirana, in katere je imela kasneje za podlago za tarnanje in smiljenje sami sebi.
Tako mi je ukinila malico in kosilo v šoli, doma pa sem si nato naredila sendvič ali dva.
Vendar v momentu, ko je materi zmanjkalo za cigarete ali obleke, ali za hrano za psa (za katerega je plačala pravo malo bogastvo), ni oklevala niti malo, šla delat in zaslužila denar, nato pa spet domov.
Vse svoje dneve je preživela v smiljenju sami sebi, ter kreganju po telefonu s prijateljicami, partnerji itd.
Tako je bila vedno, ko sva z bratom prišla domov, že v polni “bojni” pripravljenosti, znervirana od kreganja z ljudmi, obupa nad svojim življenjem in takoj pripravljena, da je stresla ves svoj gnev nad menoj (brat je bil mlajši).
In kakorkoli sem se odzvala, ni bilo prav.
Če sem se začela kregati nazaj, češ, da sem ravno prišla in nisem storila še nič narobe, naj raje pove kar si misli ljudem na katere je resnično jezna, je nastal kreg brez konca in kraja (v angleščini bi se ga dalo izraziti z “rat race”)
Če pa sem jo ignorirala (kar ni pomenilo, da sem ji obrnila hrbet, ampak zgolj to, da sem ignorirala njeno poskuševanje netenja spora, in sem ji v vsem samo pritrjevala in ostala mirna), jo je to vedno iz neznanega razloga spravilo še bolj ob pamet.
Ampak kar je bilo je bilo…
Ne krivim za vse samo nje, veliko je pri tem pripomogla tudi vzgoja (odraščala je brez mame, z vzkipljivim očetom, in po vsej verjetnosti trpela ravno tako kot jaz), njen “neuspeh” v življenju ter ostale stvari.
Poleg tega pa je imela neverjeten dar, dar “igre”.
Vsak, ki jo je spoznal, celo moje najtesnejše prijateljice, katere so vedele za stanje doma, je mislil, da je neverjetno dobra oseba.
Vedno je našla pozitivno besedo za vsakogar, vedno je bila center zabave, vsi majhni okoliški otroci so jo imeli radi, v glavnem na videz je bila popolna mati samohranilka, z manjšimi težavami v službi.
Nekoč sem imela prepir z sedaj že nekdanjim fantom, ki me je obtožil, da ne le pretiravam, vendar celo lažem, saj ni mogel verjeti, da govorim o isti osebi, katero on srečuje vsakič, ko pride na obisk.
Zato sem bila skoraj srečna, ko je bila nekoč tako slabe volje, da se ni zadrževala niti pred njim in pokazala svoj pravi obraz.
Kar pa me je od vsega prizadelo najbolj, je bilo dejstvo, da sem začela opažati, da v kakšnih situacijah reagiram natanko tako, kot bi odreagirala ona.
Na isti, vzkipljiv način, s skorajda istimi besedami.
To sem pozneje, ko sem se že odselila, zavestno skoraj povsem izkoreninila, vendar še vedno kdaj, ko imam vsega dovolj izbruhne ven delček nje.
Trenutno sem stara 21 let in živim v podnajemniškem stanovanju, ki mi ga plačuje očetova mama, za ostalo poskrbim sama s priložnostnimi deli in pridno študiram pravo.
Morda se vam ob prebiranju tega posta smilim, a nikar.
zavedati se morate, da sem opisala le najslabše od najslabšega.
V mojem življenju je dosedaj bilo veliko dobrih trenutkov, tudi takih, ki vključujejo mojo mamo.
V mojih mlajših letih je bilo kreganja zelo malo,nasprotno, dokler ni pri mojih 13 letih izgubila službo, je bila vzorna mati (glede na kriterij, da nobena mati ni popolna in da je običajno šeškanje po riti in klofuta običajen “spodrsljaj”, še posebej kadar sem imela razne pubertetniške “izbruhe”) šele takrat so se prepiri in udarci začeli stopnjevati.
Trenutno imam z mamo neverjetno dober odnos, glede na to koliko sem zaradi nje trpela pred odhodom.
Zdaj, ko pridem na obisk bratu, se vedno pogovorive v prijaznem, “človeškem”, tonu, brez krega.
Včasih celo izrazi željo, po novi priložnosti (da bi se preselila nazaj).
S tem postom in opisovanjem najslabših trenutkov mojega življenja ter kratkim opisom karakterja svoje mame sem hotela samo opozoriti na to, da ljudje skoraj nikoli niso to, za kar jih imamo, da se za zaprtimi vrati dogaja marsikaj.
Ne trdim, da je tako v prvem pismu v tej temi, hotela sem samo poudariti, da sem opazila neverjetno podobnost in da me je prizadelo, kako so nekateri hitro označili hčer za “najstnico ki ima polno rit vsega”, brez da bi pozanli položaj v dotični družini.
Ravno tako jaz ne trdim, da je angelček.
Samo iz mojih osebnih izkušenj, matere, ki so zlorabljene s strani otrok, večkrat iščejo za njih opravičilo in krivijo sebe,kot pa razglašajo vsepovprek, temveč se skoraj bojijo in se zapirajo vase.
Ampak kot sem rekla sem le študentka prava in ne psiholog, zato ne morem za zagotovo trditi ničesar.
Se opravičujem za (pre)dolg post in vas samo opomnim, da je vedno treba vedeti obe strani zgodbe, preden sodimo.
Pa naj bo sojenje v prid komurkoli.
Lp