Rabim nasvet za svojo hči,ki je stara 18 let.Vseskozi se trudim,da bi ji prikrojila vse dobre vrline,obnašanje,da bi bila spoštljiva in da bi se obvladala.A,kaj ko je hujša kot vsak vulkan,kot vsak orkan in potres,ki se je zgodil.
Vsaka še najmanjša stvar jo razbesni in to je najhujše pri njej.Zmerja,vpije,uničuje predmete,kleje,se pretepa in to v trenutku brez vsakega predhodnega znaka.Ne vem več,če je še normalna.Naj povem,da ni narkomanka,čeprav bi mogoče kdo mislil.Kadi občasno,pije zelo poredko kakšen kozarec.Za vse na svetu smo krivi mi,vsi smo ji odveč,vse sovraži in misli,da je sama sebi dovolj in sama misli,da ne rabi delat.V šoli ni slaba,ni pa najbolj bleščeča,čeprav bi lahko bila z malo več svojega truda.
Največji problem pri njej je njen bes,ki je dobesedno rušilni.Razbija vrata,loputa z njimi in govori,kot,da jo je obsedel hudič.Zadnjič je že v drugo,ko sem jo hotela obvladati in umiriti z vso ihto skočila v mene in mi zagrozila,da jih bom od nje dobila,kot še nikoli ne in da si bom zapomnila.Vse to je pa prerastlo vse zdrave meje odnosa.Z njo nimam namena govoriti,le samo te nujno,dokler se mi ne opraviči za svoje dejanje.Žal partnerja ni bilo doma in kot vedno,bo rekla,da sem bila jaz tečna in da me ima dovolj,ker jo nekaj sekiram.Vse skupaj je videl njen mlajši brat,ki pravi,da je resnično jo treba peljati na psihiatrijo.Sploh po tistem,ko je zmetala stvari iz pisalne mize in obljubljala,kako jih bo dobil vsak,ki bi se ji približal.In sem se ji,takrat,pa je norela,kot,da nima niti malo pameti.Zgrožena nisem spala niti dve uri in premišljevala,kaj narediti.
Mogoče še kaj napišem in toliko bodi dovolj kaj in kako ukrepati v takšnem slučaju.
Naj povem,da ni trpinčena,niti zapostavljena…
Je le skrajno togotna in besna do neobvladljivosti.Še sramuje se ne svojih dejanj in mislim,da je to slabo.Treb bo pa nekako rešiti zadevo.Prosim za razumne predloge in ne nakladanja v smereh,ki ne bi koristila ne nam ,ne njej.Psihologu pa noče!

meni se punca smili.
zelo.

če bi se kdo moral kaj opravičiti bi se morala vi njej.
za neprimerno vzgojo.
to je dejstvo.

njeno vedenje ni posledica obsedenosti s hudičem,
ampak hude notranje bolečine,
ki se izraža z njeno agresivnostjo.

ves čas opisujete samo njen bes,
nič pa niste napisala kakšen odnos sta imeli prej,
ste se z njo pogovarjali in jo naučili,
da se emocije izraža verbalno?
je odraščala v ljubečem, toplem in razumevajočem družinskem okolju?

ves čas izvira iz vaših ust samo kritika.
najhuje je pa to, da jo ignorirate.
to je pa res vrlina 🙁

vzgaja se z ljubeznijo.

drugače pa
– sami tega ne boste rešili.
z vašim načinom razmišljanja zagotovo ne.

potrebuje stokovno pomoč.

Saj sem si mislila,da se bo našel kdo,ki se ji bo smilil.Ti jo kar dam za nekaj časa,pa da vidiš kakšna je.
Njene prijateljice in prijatelji jo poznajo že samo po tem,da jo razganja od tegote.
Če ji samo dvakrat rečem,na primer,daj pospravi si sobo,bo že vpila nazaj in klela kot žandar.
Včasih se mi zdi,kot da bi imela najrajši,da bi bila nekje sama in samo spala,se potepala in zapravljala,ko bi se ji zaljubilo.
Takšna je zadnji dve leti,s tem,da je od začetka bilo manj vsega,sedaj pa misli,ko je polnoletna,da je sveta vladar in da ji ni treba nikogar upoštevati.
Ljubezni je imela zmeraj dovolj in je še ma.Samo stvar je zelo utrujajoča.Že zelo narobe je,če ji v sobi odprem okno in zračim.A potem razumeš,da v vsaki priliki najde,da tečnari in se jezi.
Na najlepši in najbolj umirjen način če se ji prosi za kakšno uslugo,ko ji ni povolji,ima že nešteto pripomb.Je velikokrat v svojem besnečem elementu.
Ne zna biti prijazna,včasih niti do nekoga,ki pokliče po telefonu.Se obnaša tako,da nasprotnik na oni strani žice je že vprašal,kaj pa je z njo.Najslabše je,če mora do telefona,ko je še v postelji.Nori…
Ne vem kaj bo iz vsega tega!
Sem zagovornica pogovorov,a kaj ko kaj rečem,ona že itak vse ve in jaz samo ponavljam.

Po moje je to en precej hud primer in ne verjamem, da bi ti mi tule gor lahko kaj učinkovito pomagali. Morala se boš obrniti na kakšnega strokovnjaka, zaradi sebe bolj kot zaradi hčere. Saj takile mladi važiči radi kdaj povišajo glas, tudi moj ga je v tistih letih, pa sem mu vsakič samo mirno povedala, da se z mamo tako ne govori – in je kar zaleglo. Če bi mi pa grozil, pa odkrito povem, da ne vem, kaj bi naredila. Zanimivo je, da je zmeraj vzrojil, če sem mu omenila pospravljanje sobe – tako da sem mu potem rekla, da mi je malo mar, če se mu gadje zaredijo v njej – in tako tudi ravnala.
Kaj vem, mogoče pa res preveč skrbiš zanjo. Saj je polnoletna, sama naj skrbi za svoje reči, ti pa “čez poglej” in ji ne bodi za služkinjo. Mislim, da bo bolje tako, kot pa da trpiš zaradi njene osornosti. Razumem, da ti je hudo; tudi, če gre vse po načrtih, je hudo, ko naši mladiči zapuščajo gnezdo. Posebej je hudo, če gre ta stvar bolj na grobo, kot pri tebi. Ta stari radi mislimo, da jim moramo še to in ono postlati za na življensko pot in to pa ono napako pri njih popraviti – a jih je treba kar pustiti, da se še malo sami znajdejo. Saj smo jih vsi bolj ali manj dobivali po glavi, tudi tvoja hči jih bo in to jo bo izmodrilo. Se bo že naučila prijazno pogovarjati, ko bo v to prisiljena, in tudi tebi res ni treba poslušati njenega zmerjanja. Poskrbi za fanta, potem pa zapri vrata in pojdi na sprehod. Ne pozabi, da tvoja hči ni več otrok. Pa srečno!

Osnovno in srednje-šolci in vzgojne dileme je bolj pravi forum (malo višje).Njihov ravnatelj in njegove sodelavke in sodelavci so odličen team za težave pei najstnikih. Pokliči tja, ker imajo tudi uradne ure za nasvete in se naprej dogovori…

Pred kratkim sem se pogovarjala z eno zelo strokovno osebo s področja zdravstva, ki sodeluje v raziskavah na področju Evrope v zvezi s spremembami v možganih pri najstnikih. Dogajajo se jim velike spremembe na osnovi kemijskih reakcij, zunanje reakcije so pa tudi takšne, kot jih opisuješ.

Pa še iz mojih izkušenj: potrpeti, ji izkazovati ljubezen in ji govoriti, da jo imate radi (četudi imaš v tistem trenutku napad žolčnih kamnov). Včasih so zunaj doma kaj razočarani, potem pa doma skačejo iz kože (bolje tako, kot da bi bila zaprta vase). Vse slabo bo minilo, kot pri bubi, ki postane lep metulj. Še nekaj časa potrpi, pa bo.

Pa še to: ohrani psihično moč in si v podporo printaj iz foruma kronična utrujenost od newagegoge:Desiderato in iz foruma dugovnost in duševnost od džej-popotna malha :njen zadnji post, kjer je čudovita poezija, da ti poboža dušo.
Srečno!

ja, če bi živela sama,
bi jo imela nekaj časa pri sebi.
z veseljem.
sem že dobila tako v varstvo nekoga,
ki je bil doma nemogoč, pri meni pa ni bilo nobenih težav,
je še posodo pomival. 🙂

še vedno mislim, da imate do nje vi neprimeren odnos
in, da je to vzrok za njeno vedenje.

še vedno jo samo kritizirate.
niste napisala ničesar pozitivnega o njej,
ničesar o tem kako ste se z njo igrala, ustvarjala,
hodila na sprehode,
se pogovarjala.
v kakšnem okolju je živela, kakšni so bili odnosi v družini.?

kakšna je do svojega očeta?

mati, ki lahko ignorira svojega otroka in govori z njim
samo najnujnejše je zame odpovedala pri svoji vzgoji.

tako kot piše razumevajoča:
potrebna je ljubezen
in razumevanje,
ne pa ignoriranje.

brez dvoma je, da potrebuje pomoč.
strokovno pomoč.
vam se ne bo odprla.

če si upate,
pa ji lahko tudi pokažete tole,
je dovolj stara,
pa naj pride in pove svojo zgodbo.

pa se bomo potem pogovarjali naprej.

Jaz sem pa še razmišljala, kako ti pomagati, pa ne vem, če boš kaj od tega imela – pa vseeno. Kadar se je moj “togotil” (pa, kot te berem, v precej blažji obliki kot tvoja), sem mu ponavadi rekla, da odrasli ljudje problemov ne rešujejo na tak način. Da če namerava biti odrasel, naj se še obnaša bolj zrelo.

Tudi mi ni bil všeč tvoj stavek “ne nameravam govoriti z njo, dokler se ne opraviči”. Po moje (poudarjam, po moje!) bi bilo bolje, da najdeš primeren čas, ko bo kolikor toliko zbrana, in se pogovoriš z njo kakor z odraslim, kako se je treba obnašati, da bo vaš dom prijeten za vse. Pri tem moraš vsekakor upoštevati tudi njeno mnenje, saj ni več (čisto) otrok. Seveda ne boste dovolili, da zdaj mlada gospodična komandira vse po spisku in vam vsiljuje svoj način življenja – vseeno pa jo bo treba počasi “spustiti izpod peruti”. Opravičilo bolj malo velja, če je izsiljeno: ko bo doumela njegov smisel, se bo sama opravičila ali vsaj s svojim vedenjem pokazala, da ji je žal.

Za ilustracijo naj povem iz svojih izkušenj: takole pretirano skrbna kakor ti je moja ljuba mama, ki jo zdaj že veselo “maha” proti devetdesetim. Pa še zmeraj jaz “vse narobe delam”, čeprav sem Abrahama že davno pustila za seboj. Ko mi je bilo pa 17 let, sem se morala pa prav skregati z njo, da mi je dovolila, da si pripravim zajtrk po svojem okusu in takrat, ko je meni ustrezalo.

Spoštovani!

Ne znam vam povedati kako ravnajte, da se bodo razmere spremenile v tem krogu, kjer se vsi vrtite.

Moje mnenje je, da bo potrebna pomoč strokovnjakov, ki bodo ugotovili odnose in dinamiko v družini, mesto vseh družinskih članov, medsebojne odnose in mnogo drugih reči, ki so pripeljali do takega stanja.

Žal vam nisem mogla kaj prida pomagati, vam pa res svetujem, da poiščete strokovnjake.

Pišite še!
pozdravček
Dragica

Jaz se pa z veliko večino tukaj ne strinjam. Ne glede na to, kaj otroku manjka (no, sedaj niti ni več otrok), starši enostavno ne smejo dovoliti grdega obnašanja in poniževanja drugih družinskih članov, razbijanja, vulgarnih izrazov, groženj… Tega se ne sme dovoliti in pika, pa naj je otrok še tako prizadet. V naši družini vsi člani dobro vemo, da se agresivnosti (pa naj bo fizična ali besedna) pri nas ne tolerira. Nihče nima pravice svojo jezo na neprimeren način stresati na drugega in to je prvo in glavno pravilo pri nas. Lahko so jezni, lahko so frustrirani, lahko imajo težave, vendar jih NE BODO reševali na račun drugega. Najprej zahtevava z možem, da se otrok pomiri, ker se s kričanjem pri nas ne pogovarjamo. Če se še vedno ne more pomiriti, gre v svojo sobo in tam v miru premisli, potem se šele pogovarjamo z njim. Je pa res, da je treba tako pravilo uvesti že od vsega začetka, da otrok ve, kaj je v družini primerno in česa se ne dovoljuje. Začeti vzgajati pri 15 ali 17 letih je seveda prepozno, potem ko je otrok mnenja, da ima lahko družinske člane za kanto za smeti ali vrečo za boks, kjer lahko izživi vse svoje negativne izkušnje. Pri prvi taki ideji je treba otroku jasno, glasno in ostro postaviti meje. Kako naj otrok spoštuje starša, nad katerim se lahko izživlja in ki mu lahko celo zagrozi s fizičnim obračunom, kadarkoli nekaj ni tako, kot si je otrok zamislil?

Prvo je torej otroku privzgojiti obnašanje, da nima pravice znašati se nad drugimi, ne glede na to, kakšne so njegove težave. Seveda enako velja tudi za starše. Težave se seveda razrešujejo v družini in vsa družina pristopi k reševanju težav, ki jih ima član družine, vendar brez vsakršne agresije. Če je jezen, besen, se ne more kontrolirati, naj gre ven in se ohladi, na balkon in kriči, naj brca balkonsko ograjo, vendar drugih članov družine NE BO PRIZADEL zaradi svojih problemov.

Prevzgajati 19-letno hčerko, ki je bila do sedaj prepričana, da ji je vse dovoljeno, bo izredno težavno delo za vas. Zahteva jekleno voljo in popolno prepričanost vase, da delate prav. Če ne opravi svojega dela družinskih obveznosti, ji tudi vi ne smete narediti nobene usluge, dajati denar ipd. Če kuhate kosilo ali večerjo, ga naredite zase in ostale družinske člane, zanjo nič, dokler ne opravi svojih dolžnosti. Če vam zagrozi s fizičnim nasiljem, ji enkrat mirno recite, da tega ne mislite trpeti in da boste ob naslednjem izbruhu poklicali socialno službo in policijo. To bi seveda morali storiti, če bi spet prišlo do tega. Šele ko punca vidi, da ste neomajni in da cenite sami sebe ter da ne mislite biti več njena vreča za stresanje slabe volje, vas bo lahko sprejela kot nekoga, ki ji lahko pomaga in se vam bo lahko odprla. Ves čas ji seveda dopovedujte, da ste vedno tukaj zanjo, da pa ne mislite več prenašati njenih muh. Pri tem ne smete izgubljati živcev. Šele takrat vas bo lahko začela spoštovati in šele takrat vam bo lahko zaupala svoje težave. Če pa mislite, da je vse to preveč za vas in da ne boste zmogli, se vsekakor obrnite po strokovno pomoč.

xxy,
kar pišete o tem kaj bi moralo biti
in kako bi moralo biti
je sedaj popolnoma brezpredmetno,
ker je vsem jasno,
da je bilo narejeno že preveč škode.

in,
da gospa obupka sama ne bo zmogla prevzgoje je tudi jasno.
s takšnim načinom razmišljanja kot ga ima
zagotovo ne.

zato smo ji vsi svetovali strokovno pomoč.

to, kar vi svetujete,
da naj za hčerko ne kuha kosila
je podobno razmišljanje njenemu, ko jo ignorira.
milo rečeno primitivno.

kaj res ne razumete, da si je v takem primeru potrebno priznati krivdo
in nemoč
in priskrbeti pomoč.

in glede na njen molk tule
je tudi jasno,
da ni šla po pomoč
ampak upa, da se bo vse uredilo samo od sebe.

žalostno.

Samo razlaga:

Nekuhanje kosila, nepospravljanje njenih stvari, puščanje njenega perila neopranega ipd., če otrok ničesar ne naredi doma, ni ignoriranje le-tega, pač pa so vse to logične posledice, ki naj bi sledile otrokovemu neprimernemu obnašanju in na katerih naj bi se otrok nečesa naučil: da je namreč družina živa tvorba, kjer si ljudje med seboj pomagamo in kjer ima vsak svoj delež odgovornosti. Tukaj ne gre za ignoriranje neke osebe, z njo se še naprej pogovarjamo in imamo z njo čisto normalen stik. Jeze sploh ne bi smeli kazati.

Tako da zadeve niste prav razumeli.

Močno dvomim, da je napadanje in agresija do staršev izraz hude notranje bolečine. Večina otrok se tako obaša do staršev iz preprostega razloga; ker se lahko in ker so tako navajeni. Čr bi jim starši od vsega začetka pokazali meje, tega ne bi bilo, tako pa je teh stvari vedno več.

Kako pa naj bi po tvoje dobila strokovno pomoč? Če punca noče hoditi k strokovnjaku, je ne bo nihče prepričal. In skoraj gotovo je, da ne bo hotela. Torej je strokovna pomoč lahko namenjena izključno obupki. Kaj ji bodo tam svetovali? Po moje točno to, kar je rekla xxy, če ima svetovalec kaj soli v glavi. Punco je treba ozavestiti, da ne more po nekom hoditi, pa tudi če ima ne vem kakšne probleme.

pa to kar pišete res verjamete?
da je v tej družini problem samo to, da ji niso bile postavljene meje?

gospa obupka je že na začetku lepo napisala,
da se je trudila, da bi ji privzgojila vse dobre vrline
torej je nekaj drugega narobe se vam ne zdi?

se vam ne zdi čudno,
da, če bi gospa res vzgajala z ljubeznijo
da ne bi obmolknila,
ampak iskala rešitev naprej?

glede na to, da punca je besna.
njena jezna je rušilna.
je agresivna. mogoče celo nevarna.

tudi – zakaj ni nikjer omenjen njen oče?

“Močno dvomim, da je napadanje in agresija do staršev izraz hude notranje bolečine.”

nasja, s tem ste pokazala,
da
premalo veste o človeški psihi,
da bi bilo smiselno karkoli razlagati.

Kaj točno je bil problem v tej družini in kakšne so vezi, ki so bile tam stkane, ne ve nihče razen vpletenih, ne jaz ne vi. Zato o tem, kaj punci manjka oz. česa ima mogoče preveč, ne moremo vedeti. Vendar pa sem glede na izkušnje, ki jih imam, skorajda prepričana, da meje otroku niso bile pravilno postavljene (tudi če sta starša poskušala), ker v nasprotnem primeru se otrok tako ne bi obnašal, še manj bi pa grozil s pretepanjem. Otroci, ki se tako obnašajo, so ali bili v otroštvu resnično trpinčeni (nekako ne verjamem, da bi se to zgodilo v tej družini, kajti taki starši ne pisarijo na forume in v obupu iščejo pomoč) ali pa otrok nima postavljenih meja in se mu zdi samo po sebi umevno, da se obnaša tako kot se, saj mu je vse dovoljeno. Starši sicer moledujejo, prosijo, se tudi skregajo, v obupu na koncu sankcionirajo, vendar že v naslednjem trenutku klonejo, saj niso prepričani v svoje pravilno ravnanje, toda otrok ve, da ne mislijo resno, saj se nič konkretnega nikoli ne zgodi. Nekako predvidevam, da gre za to varianto, če pa je to res ali ne, ve samo pisateljica začetnega posta, kateri je moje pisanje tudi namenjeno.

Če se z mojim videnjem stvari ne strinjate, je to čisto vaša pravica. Kot je moja, da podam svoje videnje, za katerega sem po izkušnjah, ki jih imam tako po strokovni kot tudi po osebni plati, skorajda prepričana, da je pravo. Seveda pa se kljub vsemu lahko tudi motim in gre pri hčeri dotične gospe za težave, ki imajo korenine drugje. V to pa naj se poglobi gospa sama, jaz sem podala samo svoje mnenje. Zato s tole debato tukaj zaključujem.

S tem, kar sem napisala o agresiji in napadu na starše sem mislila seveda na dekle, o kateri je govora. In ne nasploh, kot to hočeš prikazati ti. Torej močno dvomim, da je napadanje in agresija do staršev pri tem dekletu izraz hude notranje bolečine. Po moje in glede na to, kar je napisala obupka, se z materjo obnaša grdo samo zato, ker se lahko.

Poleg tega ti ne moreš vedeti, ali je gospa obmolknila ali išče rešitev še naprej. Čisto možno da jo išče, kar pa nima nobene zveze s tem, ali je to tukaj napisala ali ne. Saj ni dolžna nam polagati računov. Mislim, da kar povprek delaš neke pavšalne povezave, ki nimajo nobene osnove. Tudi to, da je napisala, da je od začetka poskušala hčeri privzgojiti vrline, nikakor ne pomeni, da ji je uspela postaviti meje. Poskušajo lahko vsi starši, uspe pa le nekaterim.

Tudi o mojem poznavanju človeške psihe ne moreš razglabljati po eni povedi, ki sem jo navedla, pa še to si si narobe razlagala.

preberita začetni post gospe obupke še enkrat.

kaj opisuje, kako opisuje,
česa se samo dotakne,
kako razmišlja,
kako se vede

pa kaj vse je zamolčala

zato še enkrat sprašujem –
kje je njen oče?

Sem prebrala vse še enkrat in sem še bolj prepričana, da imam prav. Diversa, če hočeš verjeti ali pa ne: vedno več je najstnikov, ki mislijo da imajo izključno pravico do zastraševanja in zapostavljanja lastnih staršev, ki jim niso bili sposobni postaviti meje. Samo taki starši ne pišejo na forume, ker jih je sram, da so pogrnili pri vzgoji in ker dobro vedo, da so sami krivi za svoje stanje.

Imam prav takega bratranca. Živel je sam z mamo (oče je bil ločen), ki je imela občutek krivde, da ubogi otrok raste brez očeta in je podzavestno nanj prenašala svoje potrebe po dobrem partnerstvu. Otroka je obravnavala kot odraslega, ga prosila in tarnala, če česa ni hotel narediti, mu hotela omogočiti vse, kar so imeli drugi otroci, on pa je do mame imel vedno hujši odnos. Namesto njega je opravila vsako stvar, njegove togotne izbruhe je prenašala tiho v upanju, da se bo spremenil. Pa se ni! Na koncu je potožila moji mami (svoji sestri), da jo lastni otrok tepe, pa nanj nikoli ni položila roke ali ga kako drugače maltretirala. Ja, bila je prava žrtev lastnega razvajenega otročaja. Ko ji je pri 20 letih ukradel denar iz denarnice (ker je pač vedel, da si to lahko privošči), je družina stopila skupaj in ji pomagala po lastnih močeh. Fant pa ima še kar naprej težave s policijo (čeprav je star že 27 let), nasilen in napadalen je do vsakega, ki misli drugače kot on …

Hočem ti povedati, da obstajajo taki otroci, ki jim je v otroštvu manjkalo postavljanje meja in so samo zaradi tega (ne glede na to, koliko ljubezni so bili deležni) nasilni, nesramni in ne znajo živeti v sožitju z drugimi. Tudi jaz dvomim, da je v tej družini šlo za zapostavljanje in teroriziranje otroka. Skoraj prepričana sem, da gre v tem primeru za teroriziranje okolice s strani takega otroka zaradi nepostavljenih meja že v zgodnjem otroštvu. Pa oče gor ali dol. Ali je tak kot mati tudi oče ali pa ga sploh ni. Ker če bi bil oče nasilen pretepač, ki bi otroka maltretiral, si punca niti pisniti ne bi upala, kaj šele razgrajati, razbijati in groziti. Ne boš verjela, ampak otroci nasilnežev in agresivnežev so ponavadi v družini tihi in mirni, polni strahu, da bi razburili svoje starše. Agresijo in srd izrazijo v okolju, ki ni družina. Tam, kjer jih želijo razumeti in kjer nasproti njim ne nastopajo nasilno. Tam, kjer si upajo izživeti ves svoj gnev. Vendar pa pri tem dekletu ne gre za to.

Zdaj pa tudi jaz zaključujem.

No, jaz se vsekakor strinjam z diverso, da je dekle v stiski in je njeno obnašanje samo simptom, klic na pomoč. Vzroka pa mama s svojim načinom razmišljanja ne bo odkrila in tudi ne pomagala hčeri. Vsekakor bi bila zato potrebna strokovna pomoč tretje osebe.

Jaz se pa povsem strinjam z xxy. Govorim pa iz prve roke, ker sem bila kot najstnica čisto taka kot opisuje obupka svojo hči. za vsako malenkost sem kričala na mamo, razbijala po hiši, hotela da je vse po moje…Če se sedaj vprašam zakaj sem to počela, nimam pravega odgovora. Po moje zato, ker se je mama pustila imeti za predpražnik. Še dobro, da sem imela tudi očeta ki je bil sicer veliko odsoten zaradi zahtevne službe, ampak kljub temu je bil tam, če se je kaj zares zalomilo. Samo zaradi njega si nisem upala pustiti šole, čeprav sem mislila na to. Tudi špricala nisem in se zapijala, ker sem se bala očeta. Če bi živela samo z mamo, sem 100% prepričana, da ne bi naredila šole, pa še kaj hujšega bi se z menoj dogajalo.

Nekdo pravi, da je dekle obupano in da gre za klic na pomoč. SEveda je to ene vrste klic na pomoč, vendar pa klic, naj se mama že končno postavi zase in nekaj zahteva od hčere. Spomnim se, kolikokrat sem jo prav nalašč izzivala, da bi videla, do kod mi bo pustila iti. Prav želela sem si da mi končno primaže klofuto, tako sem bila nesramna do nje. Pa mi je ni nikoli. Enkrat je začela kričati name, pa je takoj nehala ko sem se ji nazaj režala v obraz, saj ni delovala resno. Zakaj sem bila taka? Kaj pa vem. Seveda sem imela težave kot vsi najstniki. Če mi je v šoli rekel sošolec, da imam grdo frizuro, sem doma nakričala mamo ker sem v šoli hotela delovati kul. Če sem se skregala s prijateljico, sem bila doma nemogoča, ropotala sem z vrati, ničesar nisem hotela narediti (pa saj tudi nikoli nisem), kar mi je mama naložila. Bila sem pa v bistvu sita maminega neprestanega moledovanja in prosijačenja. Res sita. Želela sem si mame, ki bi jo lahko spoštovala. In to je bila cela resnica.

Danes se mi mama smili, vem da sem bila do nje kruta ampak po drugi strani ji še vedno zamerim, da mi je pustila obnašati se tako kot sem se. Imam stalnega fanta, vendar imam z njim težave, ker se ne znam prilagajati. Vse hočem takoj in zdaj, če je kaj kar ni tako kot sem si zamislila, kar ponorim, čeprav se sedaj brzdam in ne eksplodiram, ker vem da me ne bo vnedogled prenašal če se ne spremenim. Vem da bom morala še veliko delati na sebi.

Zato tebi, obupka predlagam, da zares spremeniš odnos do hčere. Bolje je da si popolnoma nepopustljiva kot pa tako popustljiva kot si sedaj. Če ti bo psiholog pomagal pri sebi razčistiti stvari, boš lahko vplivala na hčero. Drugače nimaš šans.

torej lahko v nedogled debatiramo kdo ima prav in kdo ne
je pa zelo zanimivo dejstvo,
da je gospa obupka umolknila.
(ker je jasno, da vse to bere)

in zakaj molči?
zato, ker skriva dejansko stanje.
ker si ne upa povedati kje je oče
kdo je ta partner,
kako ga hčerka sprejema…
in
priznati,
da hčerka ni živela v toplem družinskem okolju
in,
da še zdaleč niso problem samo meje.

jaz vam bom tako napisala.
ni treba, da priznate tu.
priznajte sebi.
in poiščite pomoč za obe.
za vas, da si razčistite kje delate napake
in za hčerko, ki trpi.

ker morate vedeti,
da bo vedno huje.
nasilno uspostavljanje nekega reda
v tej situaciji
pa zna biti usodno.