NE KAJ JEŠ – KAJ TE ŽENE, DA JEŠ
Zdravo!
MIslim da je najbolje, da si knjigo kar kupiš, ker itak ni draga. Ob branju knjige sem spoznala vzroke, zakaj sem se prenažirala in pol bruhala. Vse izhaja iz psihe, iz nerazčiščenih stvari v tvoji glavi, iz preteklosti, odnosov s starši, okoljem, samim s seboj,…
Ne znam ti razložiti, ampak z vsakim stavkom, ki sem ga prebrala, sem se poučutila močnejšo za zaustavitev tega početja.
Ne vem, meni je pomagala in zelo upam, da bo tudi tebi in vsem ostalim, ki imajo probleme z temi stvarmi. Jaz sem se prenajedala in potem bruhala skoraj deset let, zdej pa ze skoraj eno letno ne. Ne pojem vec celo škatlo napolitank, ali pa dvojno porcijo makaronov, ali pa ta veliko vrečko čipsa,… Ne tlačim si več prstov v žrelo, ne gledam več v ogledalu svojega obraza, oblitega s solzami in umazanega od kozlanja, nimam več slabe vesti, ko pojem obrok hrane, ker se itak ne nažiram in vem da ta obrok potrebujem.
Vsem vam polagam na srce, da preberete knjigo ali da greste v kakšno skupino za pomoč, ali k psihiatru, govorite z nekom, ki vam lahko kakorkoli pomaga, naredite karkoli, KARKOLI !!
Vso srečo vsem!
Me veseli, da ti je uspelo, meni namreč ni. Tudi jaz se bojujem z bulimijo cca 10 let, ko sem si kupila knjigo in jo z velikim apetitom prebrala morda skoraj prehitro. Pomagal mi je samo 1/2 deneva, ko je prišel čas večerje pa spet čao odrekanje in mljask po hrani. Ne zmorem sama. Tudi skupina mi ne pomaga ne znam se potruditi.
Pa še nekaj, ker sem iz Maribora ne vem kam se obrniti po pomoč v Mb. Poskušala sem v LJ, vendar zaradi službe (delam od 7:00 do 16-17 ure vsak dan) tako da ni šlo. Nato sem pomoč poiskala v Mb v Pekarni vendar tudi tam se mi ni zdelo nič kaj bi me potegnilo oz nisem našla nekaj opijemljivega, glej njej je uspelo, kako zakaj, morda lahko tudi meni. Skupina se je nakako po določenem času razšla. Zvedela sem da se je ustanovil ponovno, ker pa ponavadi ne sprejemajo novih “pacientk kandidatk”.
Ne vem kje poiskati v Mb res strokovno pomoč. Ja pri psihiatru. Samo tu se moram postaviti v vrsto za leto dni da pridem na redne termine pri psihoterapevtu, nato pa ugotovim, da je skoraj brez izkušenj.
Res ne vem! Vem pa, da je vse v moji butasti glavi, in da sem jaz tista ki se moram odločiti za konec tega početja, vendar ne najdem prave vzpodbude oz si je ne dam.
Hvala vsem za informacije!
Tanja iz MB