Ne bi še enega otroka, ker nima potrpljenja
Pozdravljeni,
s partnerjem imava 2.5 letno hčerko.
Jaz si želim še enega otroka, pa tudi za hčero mislim, da bi bilo odraščanje z bratcem/sestrico precej drugačno. Vendar pa je partner odločno proti, saj pravi, da nima potrpljenja. Ali se da to kako naučiti oz. ali mislite da je to samo eden od izgovorov? Sam prihaja iz velike družine in ker je najstarejši je moral večkrat skrbeti za mlajše bratce in sestrice.
Nikakor se ne moreva o tem konstruktivno pogovoriti oz. vsaj začeti iskati rešitve. Včasih, ko rečem, mogoče pa sem noseča (čeprav imava zaščito), ker mi npr. menstruacija zamuja, mi reče, boš pa sam šla.
Ne vem več kaj naj si mislim. Stara sem 35, tako da časa tudi nimam na pretek.
Lep pozdrav
osnovno vprašanje je, kaj sta se pogovarjala PREDEN sta se odločila za družino?
Sama vidim osnovni problem v tem, da partner NE ŽELI več imeti otrok, ker je svoje starševske vloge, ki jo je moral zaradi zanikrnih in lenih staršev opravljati od otroških let dalje. Tudi tvoja želja po še enem otroku skriva to past (za otroka bi bilo bolje, da bi imel sorojenca – ponavadi v resnici pomeni, da se bodo že otroci med seboj igrali in zamotili in se ne bo treba ukvarjati z njimi).
Mislim, da nima smisla izsiljevati otroka, ampak da mora najti partner v tebi sogovornika, s katerim bo lahko pozdravil svoje rane iz otroštva. Ko bo to uspelo, pa se skupaj pogovorita in odločita o otrocih.
Otroci se skupaj igrajo relativno kratek čas. So si pa lahko v oporo ne le skozi odraščanje, temveč tudi v odrasli dobi, če se med njimi vzpostavi pristen odnos. Na kar pa starši v celoti ne morejo vplivati.
Pritrdila bi, da je partnerska odločitev, imeti še enega otroka, skupna. Še zlasti, če vidiš, da je mož neomajno proti in v takem stališču vztraja. Morebiti boš sčasoma tudi ti sama pri sebi dorekla, kaj je tvoj, iskren razlog, da si želiš še enega otroka. Kajti: hči bo lahko bogate stike oblikovala tudi preko prijateljskih, morda sorodstvenih vezi otrok podobne starosti.
Rane iz otroštva, ki jih ljudje preko ozaveščanja v nadaljevanju ne skušajo ozdraviti, prenašajo naprej na potomce. Velika prednost je, če o tem občutljivem obdobju življenja lahko spregovoriš s partnerjem, saj preko pripovedi razbereta čutenja, ki jih je ponotranjil vsak od njiju. Marsikdaj je to ključno za razumevanje partnerjevih reakcij v odrasli dobi. S tem imata možnost, da omogočita svojim otrokom drugačno otroštvo.
Seveda ima mož lahko samo to za izgovor. Kakor lahko tudi ti z željo po še enem le izkoristiš kot izgovor, da se ti ni treba ukvarjat z možem (ker moraš paziti otroka recimo). Če nimata dobrega odnosa, ta ideja niti ni tako zgrešena. In glede na besede moža (da lahko kar greš), vajin odnos ni nekem spoštljivem nivoju.
Mogoče se je že za prvega odločil s težavo (bolj zaradi tebe) in sedaj vidi, da res ni bila najboljša ideja. Torej drugi res ni najboljša ideja. Res je tudi, da bi bilo otroštvo drugačno, vendar pa, zakaj pa bi moralo biti drugačno. A sedaj nima lepega otroštva?
Po drugi strani pa menim, da človek, ki nima potrpljenja z otroci, je človek, ki z otroci ne zna, ne ve, kaj z njim početi, kako ga pomiriti, zabavati, se igrati z njim, itn itn, v glavnem se ne znajde, zato postane nervozen (ker tudi otroka postane nemiren). In če človek nima volje se tega naučiti, pač reče, da nima potrpljenja.
Kaj pa, če bi tvoj partner želel imeti dva otroka, ti pa samo enega? Mislim, da bi bilo prav, da spoštuješ partnerjevo željo. Dejstvo pa je sledeče: v družinah, kjer se želje partnerjev glede števila otrok razlikujejo, je v večini primerov na koncu otrok toliko, kot želi ženska. Imeti otroka partnerju na ljubo preprosto ni prav, ravno tako pa se mi zdi absolutno zgrešeno imeti drugega otroka zato, da bo prvorojenec imel družbo.
Kar precej pozitivnega je v tem, da imate vsaj 2 otroka. Od čisto praktičnih vidikov (da se lahko otroka zaigrata sama), do tega da je za razvoj socialnih veščin otrok dobro, če je otrok več. To je dobro tudi za starša, da se naučita razporejati pozornost na več otrok (in sebe) in usklajevati vse možne okoliščine.
Je pa dinamika z dvema otrokoma ali več (pravzaprav tudi enim) lahko precej kaotična , če starši ne vzpostavijo primerne (nežne) avtoritete do otrok in jim ne znajo dati primerne (ne preveč, ne premalo) pozornosti.
Starševstvo pomeni med drugim tudi to, da je potrebno biti sposoben veliko dajati in nič pričakovati v zameno. Otroci potrebujejo veliko virov, ne samo materialnih, ampak tudi čustvenih. Menim, da je pošteno, da vam je partner jasno povedal, da ne želi dajati dodatnih materialnih in čustvenih virov otrokom.
Seveda razumem tudi vas. Z vašo željo (tudi biološko potrebo) ni nič narobe. Bolj naravno to skoraj ne bi moglo biti.
Da se partner ne želi pogovarjati o tem ni v redu. To, da ga “izzivate” z zamujanjem menstruacije pa tudi ni v redu. Pomembno je, da ne manipulirate z njim na noben način. Ne skušajte izsiliti otroka s triki (ali celo z “ups sem pozabila vzeti tabletko”). Lahko pa govorite o svojih željah, lahko mu poveste kako se počutite zaradi njegovega jasnega NE. Tudi on lahko naredi natančno isto. Če res ne želi poslušati, mu lahko napišite pismo (naj ga tudi on napiše vam).
Če sama ne bosta našla rešitve, bo ta težava postala vse večja in lahko uniči vajin odnos oz. ga že uničuje. Priporočam vama, da poiščeta pomoč, dokler ne bo že res prepozno. Na tehnici nimata samo vprašanja otrok DA ali NE, ampak tudi odnos DA ali NE?
Vse se da naučiti, mora pa za učenje obstajati pripravljenost. Glede na to kaj ste napisali, je njegova pripravljenost za učenja “starševstva” zelo majhna.
Imam pa (intuitivni) občutek, da vam partner s svojim NE posredno sporoča, da si v večji meri želi vaše pozornosti. Moški pogosto zelo težko vstopijo v vlogo starša ravno zato, ker je njihova partnerka “preveč” okupirana z otrokom. No, lahko, da je okupirana normalno, pa so samo sami preveč egoistični. Posledično lahko postanejo na otroka tudi ljubosumni ali celo sovražni. Žensko telo je narejeno tako, da v času nosečnosti in dojenja usmerja večino vitalne energije proti otroku (to je normalno in naravno).
O teh stvareh se bosta morala začeti iskreno pogovarjati. Koliko je za njegov NE odgovorno dejstvo, da je bil najstarejši otrok, težko sodim (lahko da je – vsaj deloma). Imam sicer občutek, da je v večji meri njegov OTROK-NE formiran skozi odnos ON-MAMA+(OČE) (ampak to je intuitivno in psihoanalitično ugibanje).
Kakšen pa je sicer vajin odnos? Kakšna je spolnost? Si namenjata dovolj pozornosti?
To kar ste napisali postavlja vaš začetni prispevek v drugačen kontekst. To sem sicer sumil, ampak sedaj ste mi sume potrdili.
Lahko napišem samo eno. Dokler ne uredite partnerskega odnosa, se odpovejte otroku s tem moškim. Velika verjetnost je, da bo šel partnerki odnos samo še “navzdol”, če ne boste ukrepali.
Iskreno vam svetujem, da razmislita o partnerskem svetovanju oz. psihoterapiji.
1. Preden se bosta vidva sploh lahko zedinila glede otroka in če se slučajno potem tudi on strinja in bosta imela še enega, bo še trajalo, da ga naredita in se rodi ter še potem nekaj časa, da se bo sploh pričel igrati. Med prvim in drugim bo že takšna razlika, da ne pričakovati (kot eni pišete), kako se bosta skupaj igrala. Jaz ne poznam niti 1 samega primera, kjer je bila razlika med prvim in drugim 5 in več let, da so se potem igrali. Prav nasprotno, nikoli se niso ne vem kako razumeli kar se vleče naprej še v odrasli dobi.
2. Upam, da ne boš šla po poteh prenekaterih, ki jim “kontracepcija zataji” in na tak način vržejo moškega na finto ter zanosijo. Tudi na tem področju imam prav v ožjem sorodstvu zelo “lep” primer, kjer je ona želela še 1 otroka, on pa ne več. Seveda je obveljala njena, rezlutat je le ta, da on 2. otroka nikoli ni maral kar sicer direktno ni nikoli otroku rekel, ampak otroci niso tako neumni, da ne bi tega čutili. Ta otrok je sedaj že 50+ let stara odrasla oseba, a za vedno s travmami zaradi tega, ker ljubezni z očetove strani ni bilo.
3. Po tvojem drugem sporočilu pa imam tako občutek, da si ti želiš otroka samo zato, ker misliš, da boš s tem rešila vajin partnerski odnos.
Resila ga zagotovo ne bo, to je ze prvi otrok pokazal. Otroci ne morejo resit tezav, ki jih imajo starsi. Res pa je, da imajo mnogi otroci obcutek, da je to njihova naloga. Starsi jim ga nevede vcepijo.